My name is Bond. Sadie Bond.

Freedom is just another word for nothing left to lose.

(Janis Joplin, Me and Bobby McGee)

Dons je pa dan za dat zlate superge gor in zelen nadjaknič in ne bit v beli Ljubljani in ne bit niti blizu v resnici ne tako bele Ljubljane, ampak vsaj malo stran, dan za sedet pod zjebano belo-modro črtasto tendo in jest english breakfast.

Je dan za lovit sonce in bit sama z mavrico v glavi in delčkom tebe v trebuhu, dan za nikogar pogrešat, dan za vandrovce, ki nam je v užitek s prstom zarezat v peno zlatega piva.

Matr, sej me bo razgnalo od vse te pomladi.

Ne morem si pomagat, taka sem, se rada stiskam, rada praskam, ne morem bit pri miru. Včasih pa, priznam, tud mal zatežim, ampak se mi zdi, da tko mora bit, da ni blo nič narobe, če je bil namesto tazadnjega pirčka - midnight talk. Mal rabm še zaupanja dobit, mal se sprostit, mal spit. Pa gre.

Sicer sem se pa hotla čist o drugih stvareh razpisat.

V bistvu sem hotla pohvalit makaronarje. In jih tud bom. Ja. In čeprav Italijanov načeloma ne porajtam, se je blo lepo vrnit na njihovo obalo, predvsem zato, ker so me štiri dni razvajali s soncem in odlično hrano. Kljub temu da ne maram polpenzion variant, ker to ponavadi pomeni, da te porinejo v kakšno menza različico, se tokrat nismo opekli. Matr, kakšna hrana. Ne samo količina (ki tudi ni bila zanemarljiva), ampak kvaliteta in postrežba, res nobel. Od predjedi, ki ni bila instant goveja juha, ampak pristna špragljeva (in to tako polna špargljev, da je žlica pokonci stala) ali recimo zelenjavna lazanja, do vseh vrst rib in stejkov in solatnega bifeja, v katerem te ponavadi nategnejo z raznimi francoskimi solatami z majonezo - tukaj sem pa prvič doživela radič primo tajo. In, za sladico, sem komaj verjela svojim očem, jabolčni štrudel (z rozinami in pinjolami), in to res fenomenalen (glede štrudla mi lohk verjamete, se res spoznam).

Aha, pa da ne pozabim omenit kopalnice s tuš kabino s turško savno. Jebela, me je skoraj kap, sem bolj navajena preprostih počitniških kopalnic s premalo wc papirja. Sicer pa za kopat glih ni bilo, če nisi imel neoprena, ampak se je dalo poflikat s kakšnim pirčkom na plaži ali pa odbojko na mivki. Saj je še cajt za zlezt v vodo, ane. Še veliko časa je. In začuda mi je družba meni bolj nepoznanih ljudi zelo pasala. Ponavad mam malo fobije it z nekom na dopust, ker interesi so različni, stopnje občutljivosti tud, prilagajam se pa z leti zmeraj manj rada, pa že tko nikol nisem bila pretirano nagnjena k temu.

Skratka, ‘fotosinteza’ je naredila svoje. In sem nazaj, sita in spočita. In nč ni lepšga, kot je zadovoljna punca, a ni res. 

Maybe I’m the one
Maybe I’m the one
Who is…
The schizophrenic psycho…