My name is Bond. Sadie Bond.

Pa saj se mi zdi, da sem budna že dve, tri noči zaporedoma. Moje noči so dolge vsega skupaj dobre tri ure, jutra pa vseeno polna energije in dobre volje in pričakovanja. Današnjega dne. Vsak dan znova. Kratka noč nujno pomeni dolg dan. Zato naj kar traja.

Uživam. Vem, da bo tale čas sumljivo dobrega počutja in vsega še prehitro minil, ker vedno mine, zato se ne pustim (z)motit. Se pa rada pustim zapeljat. Dokler bo trajalo, hočem vsakič zaplesat v novo jutro na musko, ki špila samo v moji glavi, in se naspana zbujat, kljub očitnemu manjku.

Poletje dela svoje. Počitnice so splanirane, ena skrb manj, en nasmeh več. In tanovi srebrni sandalci ne žulijo. In sveže opran lan diši na balkonu. In uhane si zamenjam večkrat na dan. Vsak del dneva se lomi drugače. Vsak del dneva diši drugače. Trikrat izpod tuša, vsakič z drugim vonjem. In kadar nosim (z)večerni vonj, uspavam še tebe.

Travca neslišno, ampak vidno raste, pa gobice tud. Kot zobotrebci tanki peclji in za frnikolo veliki klobučki. Sosedje že postrani gledajo. Ja, pri nas imamo gliv(ic)e. Vsako jutro deset novih. Belih. Ki so po moji teoriji prišle z ameriško travo. Z najdražjo travo. Kupiš travo, dobiš gobice zastonj.

Pa sej to vendar ni fucken Amsterdam, no.

Objavljeno dne 3.07.2008 ob 12:03 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.