Dva prsta,

por favor.

Včeri smo se spet dobile z babami, ene so že z dopustov, druge še gremo. Zvečer je prima viset zunaj, ko se shladi. In spit neomejene količine vsega mrzlega. B. ni šla nazaj in je še vedno trdno odločena, da tudi ne bo šla. In Z. je prikolesarila v zlatih štiklih. In J. odhaja v Mehiko. In smo se imele lepo, spet vse skupaj na našem vrtu na obrobju mesta. Zeleno, ki te ljubim zeleno. Vendar so s temo prišli tudi komarji in nas pregnali.

Ko sem prišla domov, sva šla še na en sprehod, v bistvu malo posedet pred Križanke. Massive Attacke sva poslušala, ti, z roko na mojem trebuhu, in jst v ciganskem krilu do tal. Bi si želela, da bi še kar trajalo. Ampak na najini strani. Čez ograjo me v resnici ni vleklo. Jezi me, ker v Križankah ne pustijo, da notr s sabo neseš plastenko vode. Pri tridesetih stopnjah je to nečloveško. Ok, lahko, da se je od nazadnje že kaj spremenilo. In placi, nabasani z ljudmi, me plašijo. Izven ograje pa zaživim in diham in migam. In mi dovolijo piti. In s tem biti.

Ko sva prišla domov, sem planila na poln hladilnik in se nabasala z vsem, kar mi je prišlo pod roko. Res sem jedla. :cool: Danes sem imela namreč preventivni pregled za sladkorno in sem morala it na tešče od doma. Brez zajtrka nisem bila na cesti že leta dolgo in fobija pred strašno jutranjo lakoto me je včeraj gnala, da sem jedla kot kamela. :lol:

 

Potem so mi dali piti osladkano vodo - v pollitrski kozarec je sestra zamešala ene tri solidne vrečke glukoze (al karkoli je že bil tisti sladkor v prahu). Na bruhat mi je šlo, ampak sem spila. Kot v srednji šoli tekilo, požirek za požirkom. Dos dedos, Two fingers. Potem sem morala počakat eno uro, da je švignila sladkobna pena po mojih žilah do konic vsega, kar sem, istočasno pa še do vrha mojega grla. Takrat je bil čas, da mi vzamejo kri. Zame pa, da že kar tam, na stopnicah, pozajtrkujem. Jebela, ne razumem ljudi, ki ne jejo zajtrka. Meni bi se zmešalo. Zbudim se lačna za umret. Vedno.

Vikend čaka. Čakata petkovo popoldansko vandranje po mestu in kosilo nekje ob Ljubljanici. Čaka še zadnji predpočitniški šoping. Jutri pa tržnica, breskve, škampi, borovnice, lubenica in tamlad krompirček. Par obiskov. Same luštne stvari. Čutim. Na vodi. Navadni, iz pipe.

Jebeš cuker in vse ostalo. Jebeš tekilo. Jst hočem jest. :cool:  

  • Share/Bookmark

4 odgovorov to “Dva prsta,”

  1. seamus komentira:

    :D
    MESO!!!!!
    To je edino, kar te nasiti ;)

  2. sadie007 komentira:

    ja … šnicel :cool:

    al si mislu … mlado meso … :oops: khem khem

  3. šuši komentira:

    hrana! jaz itak ne jem … sam jo mam rada ;)
    daj nehaj mi lušte delat, komaj že čakam, da narežem kumarce z vrta in zraven dva primorska paradajza … njami.

  4. neprebujeni komentira:

    “Jutri pa tržnica, breskve, škampi, borovnice, lubenica in tamlad krompirček.”

    Ko si to napisala, sem imel v glavi edinstveno in barvito tržnico….Barcelona.
    Tržnica mavričnih barv.
    Sadie, nisem vedel, da boš dojencljna zibala…:)) >>> od tod tudi tvoja lakota.

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.