Arhiv za Avgust, 2008

Življenje se začne šele z naturalizmom ali What happens in Vegas stays with you

Sreda, Avgust 27th, 2008

Jimmy shoes busted both his legs, trying to learn to fly
From a second story window, he just jumped and closed his eyes
His momma said he was crazy – he said momma Ive got to try

Veliko stvari se začne na hitro, kar useka te in moraš, te zagrabi in zgrabi, se prepustiš, pozabiš dihat, si kar naenkrat čudežno supersrečen, je vse novo in drugače, razlagaš prijateljem – ki pa v resnici že točno vedo, kako bo, ampak ti jih vseeno prepričuješ, da bo tokrat pa res drugače, ker ne spiš in premlevaš, verjameš, da bo za zmeraj tako. Drugačno, polno adrenalina 24/7, polno odkrivanja in vse novo. Pa ne more biti. Ker je treba vmes tudi živeti. Real lajf, ne pravljice. Real lajf pa prinese s seboj tud dileme, prilagajanja, drek, umazane gate in tečen ksiht. In tukaj se življenje začne. Z naturalizmom. V vsej svoji lepoti.

V kratkem času zdej sta razpadli dve zvezi mojih prijateljev. Nobeni niso bili dolgo skupaj, so bili pa polni skupnih planov, entuziazma, vse je bilo novo in bilo je veliko strasti in so bili dolgi lasje in lepi nohti. In sorodne duše. In še veliko ostalih blablajev. In – se mi zdi, kot da ga poznam že deset let. Sem si mislila – ja, KOT da ga poznaš. V resnici pa … Človek rabi cajt, da nekoga res spozna. Moje mnenje je, da rabiš vsaj dobri dve leti – ok, če se prej vseliš skupaj, se čas razpolovi. Dve leti rabiš, da se vsaj malo razgledaš. Globje po duši. Ne samo po srcu.

Prva sta šla narazen komaj kakšen mesec za tem, ko sta se preselila skupaj. Tista lepa punca z blond lasmi in rdečimi nohti ga je začela najprej omejevat. Za vsako pivo s prijateljem. Mu pošiljat po deset smsjev na večer, da kje da je in s kom. Seveda, slaba izkušnja. On je zaradi nje zapustil svojo prejšnjo. In zato mu ta frišna že od začetka ni zaupala. Ni (z)mogla. Mu je postavljala ure. Da je vedno gledal na uro in potem, tudi če niti spil ni do konca, vstal od mize in šibal domov, da je ja bil točen, v pofukano najeto garsonjero, ki mu je vzela vso svobodo. V pofukano gnezdece, ki mu ni dalo dihat. In se je končalo, kot se je začelo. Zelo na hitro in zelo strastno. Z eksotičnimi počitnicami nekje daleč. S počitnicami, polnimi očitkov in grdih besed. Ampak razgledom na karibsko morje.

Druga dva sta se zaljubila še hitreje, močno, samo onadva sta bila, potem pa dolgo nikogar. On je bil moj prijatelj in cele dneve mi je pripovedoval o tej punci. Kakšna sreča, res, da sem jo spoznal. Midva sploh ne rabiva govorit, pa se mi že zdi, da vse vem, da sva si vse povedala, mi je navdušeno pripovedoval. Samo pogledam jo in vem, je rekel. In v moji glavi so švigale misli: blagor mu, mater, ima srečo. Nonstop sta visela skupaj, se potikala po skrivnih stezicah, vozil jo je na izlete na kavo na morje, seksala povsod kot bi jima šlo za življenje in bila cele noči na telefonu, da sta se vsaj slišala, če se trenutno že nista dotikala. Potem me je presenetil: v Vegas bova šla, se poročit. Ona je ful odbita, veš, taka huda bejba, res, čist spontana, kmal bova šla. Zinila sem ko sto hudirjev. Ampak ok. Mladost je norost, zaljubljenost pa tud. Blagor jima, ane. Če ne drugega, Kalifornija je fajn za videt. Če ne drugega, si rentaš mustanga in spiješ kakšen starbucks. No, pa nista šla. Bolj ko sta se spoznavala, bolj sta prestavljala tisto poroko. Na jesen. Na zimo. Na pomlad. In potem sta ugotovila, da nima smisla. Potem, ko sta se končno le spoznala.

Sama nisem imela nikoli te ’sreče’, da bi se tako na hitro in brezglavo zaljubila, da bi na vse pozabila. Na prijatelje, na okolico, na svoje lastno življenje. Ne vem, mogoče sem prevelik ziheraš, mogoče sem prevelik pusi, mogoče sem zato tudi za kaj prikrajšana. Ne vem. Predvidevam in upam, da ne bom nikol vedla.

Vem pa, da nisem naivna. Vem, da realno življenje ni pravljica. Prinese pa ogromno lepih stvari. Včasih ni narobe, če se gre bolj počasi. Tudi v  Vegas. Če greš lahko z nekom, ki ga dobro poznaš. Ker … What happens in Vegas stays with you.

  • Share/Bookmark

Pssssst

Ponedeljek, Avgust 25th, 2008

Pride dan, ko ne delajo mejli, pa jih je sto za prebrat in za odpisat, ko crkne tud printer, da se ne da niti sprintat in po faksu poslat, pride dan, ki je dead lajn, ko se čaka uvodnik, pa ni navdiha in tudi če bi bil, ga ne morem poslat, pride dan, ko žaba brca, ker je lačna, jst pa nimam časa jest, pride dan, ko opazim, da imam podrgnjen zadnji blatnik avta, ko mi ne gre nič od rok in bi se najrajš prestavila na plažo v Bat Yam in gledala, kako fantje kajtajo in zraven srebala sok iz rdečih pomaranč, ki jih je samo zame na roke ožel Jacob-Pancho.

Pride tak dan ja, prišel je ravno danes.

  • Share/Bookmark

Zgodba o uri

Ponedeljek, Avgust 18th, 2008

Za rojstni dan sem dobila uro. Sem imela kar malo treme, načeloma sem proti ‘velikim’ darilom, se mi zdi, da če imaš rad, da je dovolj poljub, da se gre kaj dobrega pojest al pa kakšna malenkost. Ampak recimo, da je letos eno spešl leto, veliko se je zgodilo, veliko se še bo in bila sem res pridna. In sem si drznila bit malce bolj požrešna in mi je še zdaj nerodno. :cool:

Ure nisem nosila že celo večnost. No, odkar imam telefon. Vendar so situacije, ko je sitno po torbici brskat za telefonom, da se orientiraš. Imam sicer polarko, ki so mi jo fantje kupili za 30. rojstni dan in ki jo imam zelo rada. Je pa športna in zadnje čase jo večkrat nosi šefe, ki intenzivno laufa. Jst pa bolj čepim doma, ane. Ja.

In je padla ideja, da kaj, ko bi si izbrala uro. Ok, sem rekla. Pa pejmo pogledat, kaj imajo. Ker nakita niti ne nosim, sem si želela ene res lepe ure, ki bi bila še namesto vsega ostalega. In imela sem samo dve zahtevi:

1. Hočem uro ‘urarske’ znamke. Ne prenesem raznih D&G, Morgan, Versace ur.

2. Hočem preprosto in lepo srebrno uro, predvsem pa večjo, alergijo imam na mini damske urice s pisanimi mini zaslončki. Všeč so mi bolj konkretne ure. Problem je edino, ker imam zelo tanka zapestja. Zelo. In vse ure na meni izgledajo preveč glumazno. In tud zapestnice mi dobesedno zdrknejo z roke.

In sva šla. Čim sva zavila v prvo štacuno z urami, sem jo zagledala. Vendar je bila občutno predraga, izbrana 1600 evrov, tista, ki jo je meni uspelo spraviti na roko in je imela – itak – diamante, pa 4000 evrov. Zardela sem in sklonila glavo. Prisežem, da kamenčkov prej sploh nisem opazila. In sva gledala še malo dalje, bolj v mejah normale in bolj brez kamenčkov. In me je poklicala. Sicer različica s kovinskim paščkom, ki so ga morali konkretno skrajšati. Ja, bi jo imela, tole, pa nobene druge. Ampak jst moram pred pomembnimi nakupi vse prespat. Šefe, vajen tega, da se šele naslednji dan vrneva po izbrano, je zavil z očmi in rekel – saj veš, da bova prišla nazaj ponjo, ane. Vem, sem zavzdihnila, vem.

Uro sem prespala štirikrat. In ko sem bila danes že n-tič vprašana – a si kaj razmišljala o tisti uri, a si se že kaj odločila – sem zinila: ja, mislim nanjo skos in rada bi jo imela. In res sem mislila nanjo skos in zato sva šla. Še drugič.

Rojstnodnevno darilo so mi z dvema garancijama spakirali v lično škatlo, škatlo pa v bog-je-nima-rad belo Versace vrečko, ker je ostalih vreč menda zmanjkalo. In potem sva jo mahnila čez mesto na zasluženo pivce, jst v havaianas šlapcah z zvenečo vrečko v roki in šefe v havaianas šlapcah z mano pod roko.

Z mano z roko v roki z uro na roki. Z uro za strašne globine. :cool:

  • Share/Bookmark

Vzdrževalna dela

Ponedeljek, Avgust 18th, 2008

Ta vikend sva že težko pričakovala, pa ne da bi se ga veselila, ampak upala sva, da bo bolj slabo vreme (ki je na koncu tudi bilo), ker nisva nameravala nikamor it, ker so se ’obnovitvena’ dela v najinem mini stanovanju končno pričela. Pet let je očitno dovolj dolga doba, da bele stene osivijo.

Malar je seveda zamočil in ga v petek, kot je bilo dogovorjeno, ni bilo od nikoder. Zato sva si, da ne bi bila cel dan brez veze slabe volje, popoldne uredila tako, da bi bilo čim lepše. In je tudi bilo. Na kosilo sva šla kar ‘k sosedom’, majo sardelce in jst jih obožujem. Popoldne je šefe pripravljal še zadnje podrobnosti za malarja, ki je za sveto obljubil, da pride v soboto, snemal plakate, police, v škatle zlagal kopice mojih knjig in ostale kramarije, ki se je uspela nabrat v teh petih letih. Zvečer je šel eno odlaufat, potem pa sva jo mahnila na sprehod v mesto, na pivce, malo pršuta, oliv in sira. Večer je bil prijetno hladen, noč pa deževna.  Pred nama pa naporn dan.

V soboto zjutraj po enourni zamudi (joj, kolk sovražim ljudi, ki zamujajo) so prišli mojstri in pričeli z delom. Sranje je belit stanovanje, če v njem živiš, ker nimaš krame kam dat. Pokrila sva kavč in stole z rjuhami in vse, kar je mobilnega, znosila v spalnico. Barvanje slednje sva prestavila za nekaj časa in ga bova opravila sama, ker sva nekam pač morala preseliti vso ostalo prtljago. In naju. Na 2 m2 prazne površine na tleh v kotu ob postelji sva pojedla tudi kosilo. En tak piknik je bil, par karirastih cunj na tla in Halo Kitajc. Romantičen piknik, pravzaprav. S hrustljavo raco in sojinimi kalčki in čokoladnimi palačinkami. Potem sva kar obsedela tam nekje, prav nedamsko je izgledalo in o podrobnostih ne bi, ampak bilo je nepozabno, se stiskat objet na tleh spalnice, dokler niso bili mojstri fertik. Hecno, kaj vse se da, če je treba. Potem je sledilo čiščenje in ribanje in zvečer, ko se je vse svetilo in je bilo spet lepo kot novo, sva zadovoljno predla kot dve utrujeni mucici in izmozgana ponovno gledala Kalifornijo. Brada Pitta ne maram, ampak tega primitivnega morilca je odigral fantastično. Da ne govorim o Juliette Lewis. Takoj bi ji verjela, vse. Sploh pa se je ne morem naposlušat. Ona je moja najljubša p(ti)ička za zmeri.

Nevermind the bollocks. Zdaj imamo sončno steno za mini sončka. Majstrov v ‘hiši’ pa tudi za nekaj časa zadost. Ne vem, a grejo samo meni tako na živce – saj, konec koncev, pridejo zato, da porihtajo, ane. Pa vseeno. Težko, da je kakšen točen. In za sabo pustijo štalo. Tokrat sva jo še kar ok odnesla in ne bom nič jamrala in špilala nehvaležnice.

Mi je pa dalo mislit. Že vzdrževanje takega mini stanovanjca te stane živcev in časa (in denarja!), kaj šele take 300 m2 velike hiše s 50 m balkonov (z begonijami) kot jo ima sodelavka … :( Čeprav se ne bi branila kakšne sobice več, sem vsekakor bolj za majhno. Stanovanjce.

Klein, aber oho! 

  • Share/Bookmark

Enkrat

Ponedeljek, Avgust 18th, 2008

  • Share/Bookmark

Ne odhajaj, poletje

Sreda, Avgust 13th, 2008

Ne vem, a se men sam zdi (prav rada bi to verjela, ja), da so jutra že mal hladnejša, da so večeri že mičkeno krajši. Včeri zvečer za na pivo sem dala gor dolge hlače. Pa ne zarad komarjev. In balerinke. Poletnih šlapc (raz)vajena stopala so protestirala in domov sem prišepala do krvi ožuljena. In nocojšne pivčkanje nameravam preživet v japankah. Ker ne žulijo in ker še ni čas za superge. Ker je šele fucken 13. avgust in je še fuuuul poletja pred nami. Še pol Trnfesta. Še festival stendap komedije ta vikend. Še veliko kofetkanj in pivčkanj ob Ljubljanici. S trmasto golimi rameni do polnoči in čez. Dokler so komarji, je poletje. In včeraj so me štirje užgali v gleženj.

Malo zate, malo zame, jst še kr verjamem, da bomo imeli še kakšen vročinski val. Tak, poznopoletni. Ki bo prinesel nad 30° in opečen nos in popoln val. Saj vem, da večini pusijev paše ‘idealnih’ 22-25 stopinj in da sedaj mnogo lažje dihajo in da ne švicajo. Meni pač ne. Jst najlažje diham, ko je zunaj vročina, ko mam od švica moker flek na riti in ko asfalt valovi od vročine. Jst najlažje diham, ko noben več sploh ne more dihat. Ker takrat je ves zrak zame.

    

  • Share/Bookmark

13.8.1995

Sreda, Avgust 13th, 2008

Underneath your clothes
There’s an endless story
There’s the man I chose
There’s my territory
And all the things I deserve
For being such a good girl honey

Dons si pa lohk privoščim bit uiber osladna. Eat this!

:cool:

  • Share/Bookmark

Midve

Ponedeljek, Avgust 11th, 2008

Midve sva pa komaj čakali, da sva se slekli. :cool:

  • Share/Bookmark

Otro(c)k

Ponedeljek, Avgust 11th, 2008

Komad tega vikenda. Sicer se je dečko malo ‘popussyil’, pa vseeno:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Think about me

Nedelja, Avgust 10th, 2008

Rojstne dneve sicer zelo redko praznujem, nekako mi ni preveč do ‘masovnega druženja’. Vesela sem, če se me kdo spomni in mi vošči, kdaj gremo na kakšen drink, to je pa nekako vse. Letošnje leto je bilo precej boljše in predvsem bolj plodno od lanskega in upam, da bo trajalo. Saj ne rečem, gotovo se bo še kdaj kaj zalomilo, ampak bomo preživeli, ni hudič. Nič več me ni strah.

Praznovanje se je v velikem slogu (in v moji glavi) začelo že v petek v službi. Sicer je praznovala ena druga sodelavka, ampak je bilo tako luštno, da sem imela v glavi, kot da je vse samo zame. Matr, kakšna nagnusna egocentričarka sem, ane. Ja. Zvečer sta prišla moja M. in njen tip in smo, prmejduš, da res, nameravali čist na izi si odvoščit svoje in it vsak svojo pot. Šefe je že popoldne obesil izpod stropa ta veliko pink praznično zvezdo in pripravil dve torti, je rekel – no, mogoče bosta pa tud onadva probala kakšen košček, pa še do jutri (do sobote), ko pride familija, bo bolj sočna. Takole je tekla priprava domačega rahlega borovničevega gozdička. Dveh. In en je bil okrašen z raco, drug pa z žabo iz marcipana. Oboje ima svoj skrit pomen, pa nima veze.

In zvečer so se odpirale flaše, zobale pistacije, načela se je torta, načele so se težke in zanimive debate. In je prišlo jutro, ko sva zaklepala za njima. Čist na izi, res. Na izi sončni vzhod.

V soboto je sledilo okrevanje (ne moje, jst sem se zelo spodobno bremzala, da se ne boste zgražali), zelo slow motion obisk tržnice in zdravilne sardelce. Lepa sobota se je prevesila v fajn ohlajen večer, prišla sta mami in oči (zdej dedi in babi – jao, na to se ne morem navadit … ne morem svojmu fotru rečt – o, dedi, no), pa brata z družinicami. In smo modrovali, kako cajt leti, kako beži. In kako lepo smo se medtem razvili. Vili Motovili.

Nedeljsko jutro je prineslo nostalgičen zajtrk. Že od malega nisem jedla pohanih šnitk in šefe se je potrudil in mi – magdalenice – pričaral mal tistega filinga iz naše stare kuhinje s karirastim prtom, kjer je ene parkrat mami spekla nekaj sladkega. O, jebela, kako je bilo dobro. 

Potem sva jo mahnila na izlet na morje. Malo se kopat in dobro jest. Dišat po buzari in svežem štrudlu iz breskev. Si malce rožnato obarvat lička.

Zdaj počasi ugašam z večerom in imam oprane lase in s ta novo kremco zmasirana stopala. Čas je, da se tridnevno praznovanje zaključi, da se da prat kozarce, da se zamenja brisače in zmeče stran ostanke hrane in usipajočih se sončnic. Da se pogumno in malo radovedno zakoraka v ponedeljek. Za nekaj časa je zadost obiskov. Jst samo upam, da bojo pohane šnitke spet kmalu. Pohane šnitke za luštne ritke. Ahhhh.

Ja.

  • Share/Bookmark