Think about me

Rojstne dneve sicer zelo redko praznujem, nekako mi ni preveč do ‘masovnega druženja’. Vesela sem, če se me kdo spomni in mi vošči, kdaj gremo na kakšen drink, to je pa nekako vse. Letošnje leto je bilo precej boljše in predvsem bolj plodno od lanskega in upam, da bo trajalo. Saj ne rečem, gotovo se bo še kdaj kaj zalomilo, ampak bomo preživeli, ni hudič. Nič več me ni strah.

Praznovanje se je v velikem slogu (in v moji glavi) začelo že v petek v službi. Sicer je praznovala ena druga sodelavka, ampak je bilo tako luštno, da sem imela v glavi, kot da je vse samo zame. Matr, kakšna nagnusna egocentričarka sem, ane. Ja. Zvečer sta prišla moja M. in njen tip in smo, prmejduš, da res, nameravali čist na izi si odvoščit svoje in it vsak svojo pot. Šefe je že popoldne obesil izpod stropa ta veliko pink praznično zvezdo in pripravil dve torti, je rekel – no, mogoče bosta pa tud onadva probala kakšen košček, pa še do jutri (do sobote), ko pride familija, bo bolj sočna. Takole je tekla priprava domačega rahlega borovničevega gozdička. Dveh. In en je bil okrašen z raco, drug pa z žabo iz marcipana. Oboje ima svoj skrit pomen, pa nima veze.

In zvečer so se odpirale flaše, zobale pistacije, načela se je torta, načele so se težke in zanimive debate. In je prišlo jutro, ko sva zaklepala za njima. Čist na izi, res. Na izi sončni vzhod.

V soboto je sledilo okrevanje (ne moje, jst sem se zelo spodobno bremzala, da se ne boste zgražali), zelo slow motion obisk tržnice in zdravilne sardelce. Lepa sobota se je prevesila v fajn ohlajen večer, prišla sta mami in oči (zdej dedi in babi – jao, na to se ne morem navadit … ne morem svojmu fotru rečt – o, dedi, no), pa brata z družinicami. In smo modrovali, kako cajt leti, kako beži. In kako lepo smo se medtem razvili. Vili Motovili.

Nedeljsko jutro je prineslo nostalgičen zajtrk. Že od malega nisem jedla pohanih šnitk in šefe se je potrudil in mi – magdalenice – pričaral mal tistega filinga iz naše stare kuhinje s karirastim prtom, kjer je ene parkrat mami spekla nekaj sladkega. O, jebela, kako je bilo dobro. 

Potem sva jo mahnila na izlet na morje. Malo se kopat in dobro jest. Dišat po buzari in svežem štrudlu iz breskev. Si malce rožnato obarvat lička.

Zdaj počasi ugašam z večerom in imam oprane lase in s ta novo kremco zmasirana stopala. Čas je, da se tridnevno praznovanje zaključi, da se da prat kozarce, da se zamenja brisače in zmeče stran ostanke hrane in usipajočih se sončnic. Da se pogumno in malo radovedno zakoraka v ponedeljek. Za nekaj časa je zadost obiskov. Jst samo upam, da bojo pohane šnitke spet kmalu. Pohane šnitke za luštne ritke. Ahhhh.

Ja.

  • Share/Bookmark

6 odgovorov to “Think about me”

  1. chef komentira:

    Madona, če sta prišla dedi in babi, sta bila tam tudi oba strica!

    Tako.

    Pišuka… sem se zavedel? Ko fotru rečeš dedi… pomeni ali da si staaaaa… r… al si se pa zajebou big time :lol:

  2. sadie007 komentira:

    posluši šefe … ne izzivaj :lol:

  3. irena komentira:

    tole je pa res lušten opis luštnih rojstnodnevnih dni. skoraj se začnem veseliti rojstnega dne. skoraj. ampak ne.

    tebi pa vse naaaaaaaaj, pa čimveč pohanih šnitk in rožnatih ličk!

  4. seamus komentira:

    Ne bi imel nič proti, če bi bil še kje ob robu kakšn recept za una dva gozdička.

  5. irena komentira:

    torti res izgledata anbilivibl slastno

  6. Jazzy komentira:

    cmoooooooook in vse naj naj pa sej veš kaj vse ti želim……

    pa na mikrovalovki sem vidla neki znanega ;)

    cmokec

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.