Zgodba o uri

Za rojstni dan sem dobila uro. Sem imela kar malo treme, načeloma sem proti ‘velikim’ darilom, se mi zdi, da če imaš rad, da je dovolj poljub, da se gre kaj dobrega pojest al pa kakšna malenkost. Ampak recimo, da je letos eno spešl leto, veliko se je zgodilo, veliko se še bo in bila sem res pridna. In sem si drznila bit malce bolj požrešna in mi je še zdaj nerodno. :cool:

Ure nisem nosila že celo večnost. No, odkar imam telefon. Vendar so situacije, ko je sitno po torbici brskat za telefonom, da se orientiraš. Imam sicer polarko, ki so mi jo fantje kupili za 30. rojstni dan in ki jo imam zelo rada. Je pa športna in zadnje čase jo večkrat nosi šefe, ki intenzivno laufa. Jst pa bolj čepim doma, ane. Ja.

In je padla ideja, da kaj, ko bi si izbrala uro. Ok, sem rekla. Pa pejmo pogledat, kaj imajo. Ker nakita niti ne nosim, sem si želela ene res lepe ure, ki bi bila še namesto vsega ostalega. In imela sem samo dve zahtevi:

1. Hočem uro ‘urarske’ znamke. Ne prenesem raznih D&G, Morgan, Versace ur.

2. Hočem preprosto in lepo srebrno uro, predvsem pa večjo, alergijo imam na mini damske urice s pisanimi mini zaslončki. Všeč so mi bolj konkretne ure. Problem je edino, ker imam zelo tanka zapestja. Zelo. In vse ure na meni izgledajo preveč glumazno. In tud zapestnice mi dobesedno zdrknejo z roke.

In sva šla. Čim sva zavila v prvo štacuno z urami, sem jo zagledala. Vendar je bila občutno predraga, izbrana 1600 evrov, tista, ki jo je meni uspelo spraviti na roko in je imela – itak – diamante, pa 4000 evrov. Zardela sem in sklonila glavo. Prisežem, da kamenčkov prej sploh nisem opazila. In sva gledala še malo dalje, bolj v mejah normale in bolj brez kamenčkov. In me je poklicala. Sicer različica s kovinskim paščkom, ki so ga morali konkretno skrajšati. Ja, bi jo imela, tole, pa nobene druge. Ampak jst moram pred pomembnimi nakupi vse prespat. Šefe, vajen tega, da se šele naslednji dan vrneva po izbrano, je zavil z očmi in rekel – saj veš, da bova prišla nazaj ponjo, ane. Vem, sem zavzdihnila, vem.

Uro sem prespala štirikrat. In ko sem bila danes že n-tič vprašana – a si kaj razmišljala o tisti uri, a si se že kaj odločila – sem zinila: ja, mislim nanjo skos in rada bi jo imela. In res sem mislila nanjo skos in zato sva šla. Še drugič.

Rojstnodnevno darilo so mi z dvema garancijama spakirali v lično škatlo, škatlo pa v bog-je-nima-rad belo Versace vrečko, ker je ostalih vreč menda zmanjkalo. In potem sva jo mahnila čez mesto na zasluženo pivce, jst v havaianas šlapcah z zvenečo vrečko v roki in šefe v havaianas šlapcah z mano pod roko.

Z mano z roko v roki z uro na roki. Z uro za strašne globine. :cool:

  • Share/Bookmark

8 odgovorov to “Zgodba o uri”

  1. had komentira:

    najprej vse najboljse!!

    in jaz sem imel ravno pred eno uro debato o tem, da bi moral imeti uro.. da jo je boljsa polovica videla v trgovini in da bi bila direkt za na mojo roko.. tista znamka iz tvoje prve izbire.. in na sreco, me je tokrat za eno stvar, ker se je ocitno ze navadila, da nisem zadovoljen z nicemer, vprasala, ce jo grem vsaj pogledati..
    no way.. ura na roki, to nisem jaz.. vsaj zadnjih 15 let ne.. in tako se je koncala zgodba o moji novi uri.. seveda z zalostjo v oceh, vendar z mojim nasmehom, kajti skoda je taksno uro imeti v predalu :)

  2. chef komentira:

    Pametna punca. Mislim glede modnih znamk. Moja je Jacques Lemans, darilo cele familije, po mojem da za 18. rojstni dan, morda za 20., kaj jaz vem, nekaj posebnega je moralo bit.

    Diskretna, bela številčnica, kronograf. Uro smatram kot ene vrste moški nakit. Edini sprejemljiv, kajpak! Enkrat mi je ena lubica kupila nek obesek za vrat… iz vljudnosti sem ga nosil skoraj eno leto, ampak me je motil sto na uro.

    In tudi jaz imam prekleto tanke rokce, take kot ti po mojem. Ja, jeba.

  3. šuši komentira:

    vse najboljše, mala.

    Lepo uro si si to izbrala. Jaz ne padam na njih. Ker mi dlake pulijo in v kosti režejo. Hvala bogu, da imamo telefone. Čeprav še nekje skrival luškano stefanelovo gospodično, ki sem jo nekaj časa celo nosila. Poleti pa me nihče ne prepriča, da si dam na roko uro :D

  4. sadie007 komentira:

    had: hvala za čestitke :) te pa čist razumem – glede ure … tud mene je bilo treba prepričevat kar nekaj let … zdaj sem vendarle klonila … bom poročala, če sem se navadila na nošnjo … :lol:

    šefe: hvala – za tisto pametno punco, mi godi :oops: kar se pa ročic tiče pa … a greš stavt?

    šuška: hvala :) sicer pa men paše tista bolečina od puljenja dlačic :oops:

  5. irena komentira:

    jst pa ne prenašam ur na zapestjih. neverjetno me nervirajo :oops:
    mam pa zato rada ure na moških zapestjih, da jih lahko potem potegnem za roko in pogledam na kazalce :)

  6. chef komentira:

    @sadie: Če bova merila v devetem mesecu :lol:

  7. EnXeN komentira:

    šefe laufa? s kakšnimi cilji, al kar tko, zase?

  8. cyco komentira:

    ej sejdi jest bi te sam na hitr polupčku. Pa na un per bi že lah šla anede. Nasledn teden pa res aprou?

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.