Arhiv za September, 2008

Trije srednje veliki polži brez hišk ali Kaj bi ti rada položila v zibko

Torek, September 30th, 2008

Nemirni škrat je magična beseda dneva in noči in to sem jst in to si ti. In si še kar domišljam, da vas zanimajo vse te zgod(b)e in nezgod(b)e in da me čakate in berete. V resnici, no, khem, mi je vseeno. Jst še kar dajem ven, se mi zdi, da že tretje leto. Se je kar zgodilo ja. Se dogaja. Beležim. Hitim beležit, da ne pozabim.

Še zadnji teden službe, preden se poslovim za eno leto, laufa, pripravljam za naprej in čistim za nazaj, obenem pa se nemirno presedam, ker me tiščijo hlače, ker me tišči lulat, ker sem nervozna, ker je še toliko za postorit, časa pa malo in printer je že ob devetih zjutraj preveč segret, mejli pa prepogosto ne delajo in potem je vrsta in potem hitim še bolj. In bolj ko hitim, počasnejša sem.

Zadnji tedni so lepi, sicer sem precej hitreje upehana (ha, huda beseda, a), kar me še najbolj jezi, ker sem navajena vse hitro in več stvari hkrati. Včasih me šele trebuh spomni, da se moram malo zabremzat. Do pred kratkim sem celo hodila na eno telovadbo, pa so bile vse pol manj noseče, zmogle so pa precej manj. In smo si potem merile pulz in je bil moj najbolj nizek in je rekla vaditeljica – ja, a ti nisi pa še nič zadihana, pa sem rekla – ja ne še. Skratka, sama sebi se zdim skrajno neokretna in počasi racajoča, ampak v resnici se zgleda še kar držim. Mislm, glede na razmere. Si še sama zavežem tavisoke tazlate najkice, spedikiram stopalca in brez težav umijem lase sklanjajoč se nad banjo. Tudi v banjo še zlezem, čeprav najbrž res nedamsko.

Zadnji mesec se bom malo crkljala, se dobila še z vsemi, ki jih je treba polupčkat, šla k frizerju, pedikerju, na depilacijo, naročila ‘prijazno gospo’, ki pospravlja, da mi bo naredila generalno, oprala in zlikala bom te mini cunjice. In ves čas bom v nizkem štartu.

Potem bom čakala na žabo, na tega drobižka, je rekel zadnjič gospod doktor – ne bo imela več kot 3 kilce. Bom čakala, da mi ’spremeni’ lajf, da ga obrne na glavo, da me zmeša, da vidim že enkrat te krake, ki me brcajo pod rebra, da jo zavijem v frotirasto mimi in ji predstavim Inge, njeno pink miš. Da vidim, če je res, ko pravijo, da otrok iz tebe izvleče še neodkrito in sploh največ, da vidim, kakšna brezmejna ljubezen bo to, da vidim, če je res tako naporno, kot majo zdej za pripomnit ta ‘izkušene’ mame, da vidim, če sploh zmorem, jst, k sem tko anti. Nič me namreč ne razpizdi bolj od raznih nasvetov polnih ljudi, ki z glavo zmajujoč ‘boš videla zdaj, kaj je to imet otroka’ pametno zrejo v svet, ne da bi prej pometli pred svojim pragom, na katerem so se te njihove lastne izkušnje že zdavnaj sesule v prah.

Nič me ni strah, zelo se veselim in tudi če bo drugače, me ne moti, ker je ta prav čas. Ki ne bi mogel biti bolj pravi ne pred tremi leti, ne lani, ne nikol prej in ne kasneje. Ker je čas in sem pomirjena. Da ne bom nič zamudila, da sem bila in videla, da sem se naužila vsega, da sem videla Kalifornijo in Maldive in Barcelono in Amsterdam sedemkrat in lepe zlate izraelske plaže in vse ostale nore kraje, ki so me naredili tako kot sem in zaradi katerih sploh sem in zarad katerih bom taka mama kot bom. In ja – vem, da bova še šla, bomo šli skupaj, ampak vseeno so stvari, ki sem jih morala naredit sama in v dvoje. So leta, ki sem jih morala preživet sama in v dvoje. So jutra, ki sem jih morala preležat sama in v dvoje. In vse to sem. Sva. Dokler ni prišel čas, ko se mi zdi, da se mora vse, kar se še ima za zgoditi, zgoditi v troje. Da moram vse kraje, ki še čakajo, obiskat v troje.

In zdaj potrpežljivo čakam, da se začnemo spoznavat. Da spoznam nekoga, ki je del mene že precej dolgo, pa vendar ne vem o njem nič. Upam, da bo imela vsaj nekaj po meni. Pa ne, ne mislm joškov. Ker joški ne prinesejo nič dobrega, razen en kup ljudi, ki si še po desetih letih ne morejo zapomnit, kakšne barve so tvoje oči. Upam, da ji bo, tako kot meni, uspelo za zmeri ohranit otroka v sebi. In naj mi vse prezgodaj odrasle gospodičnice oprostijo, ampak resnično upam, da nama je uspelo naredit eno unikatno in samosvojo žabo, ki ne bo nikoli postala del njihove črede.

  • Share/Bookmark

Še več roknrola

Četrtek, September 25th, 2008

En ogromen trebuh, v katerem živi ena mini žaba.

 

:shock:

  • Share/Bookmark

Roknrol

Sreda, September 24th, 2008

”Vsak ima svoj okus, je rekel hudič, in se vsedel med koprive.”

So me poklicali teli čeveljci. Men res ni pomoči. 

:cool:

  • Share/Bookmark

Prošnja

Torek, September 23rd, 2008

Dej, povej mi zdej, k maš razgled na New York, kako se je zbujat sredi vrveža, kako je it spat s pogledom na lučke, kako je prižgat ta zadnjega na balkonu v trinajstem nadstropju in kaj tisti hip gledaš in kaj poslušaš zraven …
Povej mi, kako diši tvoja žehta, kolk piksen imaš v hladilniku in kaj imaš v njem še drugega, to me rajca, prišepni, kakšne barve so tvoje stene, prišepni mi, na kakšnih rjuhah pa ti spiš.

  • Share/Bookmark

Eyes wide shut

Ponedeljek, September 22nd, 2008

Jao, že zdele vidim, da sem po vseh svojih trapastih kombinacijah cunj, danes spet izbrala eno divjo, ampak tko mi je šlo vse na živce, tko me je vse nekaj tiščalo in nerviralo, da sem v ihti navlekla nase ta najbolj soft hlače, ta najbolj razvlečeno majco in ta najbolj udobne balerinke. Ne glede na barvo. Če zaprem oči, se počutim svetovno. Če zaprem oči, je občutek mehkobe popoln, ta prav skejtarski.

Mogoče bom današnji dan preživela kar v miže.

  • Share/Bookmark

Moj najljubši psiho

Petek, September 19th, 2008

Christian Bale. Talk to me. Like lovers do.

  • Share/Bookmark

:shock:

Petek, September 19th, 2008

Včeri sem šla po dolgem času mal v šoping, ker se je naenkrat ful shladilo, jst pa še kar v kratkih majčkah. Pa ne razumem teh številk, res mi ni jasno, kako so mi še vedno lahko prav trenirke small, majčke z dolgimi rokavi sem si pa nabavla na otroškem oddelku, piše za starost 14 let. :shock:

A so te dečve dandanes res take orng babe? Mislm, ker jst sem v 8. mescu … :oops:

  • Share/Bookmark

Wish-fish

Četrtek, September 18th, 2008

Umetnost je svoje želje zreducirat na tri.

  • Share/Bookmark

In enkrat vmes je odšlo poletje …

Sreda, September 17th, 2008

Skratka, kaj vse se človeku ne zgodi, ane. Sploh meni. No, nama. Ampak po mirno preživetem romantičnem potepanju po Italiji je bil že čas, ane, da se to plutje po sumljivo mirnih vodah z nečim preseka. Odseka. Naseka. Dobesedno? Tudi lahko, ja. Pod našo streho je skoraj vse možno. Se spomnim, kako mi je enkrat fotr rekel: mislm, da ti ne boš imela ravno mirnega življenja, ampak moraš vedet, da je tud tako lahko čist v redu. In sem njegove modre besede dobro premislila in jih memorirala in se jih rada in pogosto spomnim, sploh ob raznih neprilikah, in mi dajejo moč, da (pre)živim, ker mu že od nekdaj verjamem in zaupam, ker vem, da me ima neizmerno rad. (matr, kva men hormoni delajo, mam že čist solzne oči)

Po komaj preživeti noči, polni adrenalina, ki je povzročil, da je bila žaba budna in zelo (=preveč) aktivna do pol šestih zjutraj, sem bila zjutraj zelo huda. Šefe je imel eno praznovanje diplome in ko se je pozno zvečer ‘prijetno’ okajen primajal domov in poskušal sezut, sem slišala samo še ropot. In potem je bilo vse tiho. Sem vstala in šla pogledat. Menda se je vezalka zavozljala in ni mogel sezut allstarke (al je pa stopil na vezalko, sej ni važno, ane) in je padel in si razbil glavo. Mislm, izgledalo je precej huje, kot je potem v resnici bilo, ampak tisti hip, ko sem ga videla, vsega krvavega po tisti na par milimetrov pobriti buči, me je skoraj kap. Razpoloženje, ki se je iz stadija strahu kaj hitro prevesilo v stadij jeze, me je gnalo, naj ga najprej peljem na urgenco šivat glavo, spotoma pa naj mu še izperejo želodec. Menda je to dokaj sitna izkušnja. Jebemti, tako sem bila prestrašena. No, pa nisva šla. Rano sva potem očistila in z velikim užitkom sem mu čeznjo (in čez lase, seveda) nalimala dva zelo močno lepljiva flajštra. Potem sva se nekako le spravila spat. Midve z žabo sva bili budni celo noč, ker me je skrbelo, če je vse ok, sem v tistem strahu že videla hud pretres možganov in nenormalno velike količine izlite krvi in krvavo blazino in lepljive rdeče potoke, ki lijejo s postelje. Celo noč sem mu z lučko od telefona svetila v glavo in preverjala, če je kri že udarila čez vato in če še diha. Ja, malo pretiravam, vem. Ampak moja domišljija dejansko nima meja in če se v resničnem lajfu konkretno in aktivno ne dogaja, si pa sama v glavi naredim cel žur. No, dejstvo je, da je fant preživel. :lol:

Zjutraj sem šla mulasta v službo in potem je prišel sms ‘a si še huda name’ in nisem bila več huda, ampak samo še vedno malo prestrašena. Potem sem se pomirila in zdej se mava spet rada. :oops:

Popoldne sva šla v šoping, še prej pa je bilo treba nekaj stvari odnest dol v klet. Cela drama, spet. Klet imava nabasano od stropa do tal, s tem da sva naredila še eno etažo, ker je ta strop zelo visok. Povsod je polno omar, nabasanih do konca, na vrhu sta bicikla, dva ogromna kufra, smučke, trije platoji mleka, blazine od vrtne sedežne itd. Skratka, dobro izkoriščen prostor. :cool: Za vrati pa stara miza, za vsak slučaj, ane, če bo še kdaj prišla prav. In prideva dol, jst odklenem in na vso moč odrinem vrata, on zloži še nekaj krame notr, ugasne luč in zapre vrata. Glup. Ja, zapre vrata. Ko zaslišiva, da se je miza znotraj za vrati prekucnila postrani čez zaprta vrata in zataknila v kljuko in rob omare. Nikakor se ni dalo več odpret vrat, ni se jih dalo snet, ker je bila kljuka pod robom mize, nič se ni dalo. Jst sem se že začela videvat s sekiro v roki, pa me je šefe malo bremzal in potem se je lotil McGyver rešitve in nekako mu je uspelo z enim kaveljčkom zataknit rob mize in jo potem po principu škripca dvignit nad vrata in slednja odpret. Sicer me ni bilo zraven, da bi vse skupaj v živo spremljala – malo sem imela slabo vest, k sem ga tko pobiksala, malo je pa mojster pri takih opravilih jezen in zraven zelo pizdi, pa sem se raje kar potuhnila in ga sedeč v dnevni sobi tiho kot miška čakala. In ko se je končno pojavil nasmejan na vratih, z dvemi tetrapaki mleka v rokah, sem dojela, da sva rešena. Mislm, da nama ne bo treba razbiti vrat (čeprav bi kaj takega kdaj tudi pasalo, da gre vse grdo ven) in iti spat brez spite skodelice mleka. :oops:

Torej. Dnevi minevajo, prišla je jesen in obvezna ta črtasta odejca čez noge, pospešeno prihaja oktober, majica ‘Pridem novembra’ mi postaja tesna in srce mi igra in komaj čakam, da pride žabca, ker vem in prevsem čutim, da ji zmanjkuje prostora. In zvečer mi ni nič težko, ko zmatrana za umret legam v posteljo na bok in si podlagam ta visoko blazino pod glavo, ta tanko pod trebušček, ta ploščato pa stisnem med kolena.

Enkrat vmes sem celo sezula sandale in se sprijaznila s tem, da je čas za balerinke. Tako mimogrede sem to naredila, brez vsakoletne otožnosti za poletjem, da se sama sebi zdim prav prasica. Še več. Komaj že čakam, da navlečem nase lederco, čeprav je ne bom mogla zapet. Ja, saj pravim. Life is a beach. In poletje pride nazaj. In takrat bodo moji hormoni po vsej verjetnosti nazaj v mejah normale in bom – tako kot običajno – spet lahko mirno jokala za poletjem. :cool:

  • Share/Bookmark

Ne verjamem

Torek, September 16th, 2008

Pa vseeno – hvala za rože.

  • Share/Bookmark