Arhiv za Oktober, 2008

Niki

Sreda, Oktober 29th, 2008

Kot ste že seznanjeni, se nama je 26.10. zjutraj rodila Niki. Tamala je lepotica velikega formata. :cool:

Danes sva končno prišli domov. Obe se dobro počutiva in ata Šefe naju zelo crklja. Ja.

Zahvaljujem se vam vsem za poslane telegrame in sms-je in za vse ostale čestitke in lepe želje.

Ko se malo ujamemo in spoznamo, napišem kaj več.

So long.

  • Share/Bookmark

Ušatki

Petek, Oktober 24th, 2008

Sam da na hitro povem, kako dnevi bežijo in hitjo (pre)hitro, tudi če si na dopustu. Danes je bil en naporn dan, pravzaprav je bil cel teden naporn, ker sem morala trikrat v službo, pa še se mi zdi, da bom morala it v nedeljo še enkrat. Res zadnjič, res. Nima veze. Sam zdej se pač hitreje utrudim, včasih me zjebe že najbolj nedolžen opravek. Da potem počivam celo popoldne.

Zjutraj sem kot vsak dan vstala ob šestih (ne se zgražat) in s šefetom prvič zajtrkovala. Ne vem, zjutraj ne morem spat, sploh pa ne potem, ko on gre. Sploh pa imam blazno rada jutra in obožujem najino skupno mežikanje v kavo navsezgodaj in brez tega ne morem živet. Žaba se, potem ko pojem rogljič z marmelado, itak zbudi in začne brcat, tko da grem pod tuš in se potem vsa namazana z raznimi žavbami, ki delajo lep trebuh, hitim še za kakšne pol urce stisnit pod odejco. Ampak te pol urce je v resnici strašno nemirne. Jst se delam, da spim, Bižika pa točno ve, da ne, tko da potem slej ko prej ena odneha. Al jst vstanem al pa ona neha brcat. No, torej – jst vstanem. :lol:

Do osmih sem že zlikala par stvari, ob pol desetih sem še enkrat jedla, nato pa sem se podala v boj in šla na CTG (no, kdo bi mene dohajal …). Čakala sem eno uro in pol, da sem – že vsa penasta od besa – prišla na vrsto in da je CTG pokazal, da je Bižika živahna (kot da sama ne bi bila opazila) in da morebitnih popadkov še ni. Potem me je sestra še stehtala in mi zmerila pritisk, ki se je končno začel dvigovat in zdaj je ‘idealnih’ 120/60. Za ‘vse to’ sem rabila tri ure presedanja po čakalnici. Da popizdiš. Sem šla ene desetkrat scat vmes. In bila spet lačna in žejna in rit me je bolela in hrbet tud in zelo težko sem se zravnala in pošteno sem že bila sitna. Sitna nezravnana bajsika.

Nazaj grede sem šla obiskat še mami, ki je nekje na pol poti od mene do zdravstvenega doma, kar je idealno za še enkrat jest in it lulat. Glede na to, kako sem že okorna v avtu, do mami še kar gre, ker je skoraj samo naravnost. Pri njej sem nabrala novih moči, potem pa sem šla domov delat kosilo, tortilje z zelenjavo in piščancem in kislo smetano. Vse skupaj me je pošteno zdelalo in popoldne sem vsa ovenela obležala na kavču. Kasneje je sledil še ta velik futer šoping, ob katerem so me oblajale še vse prodajalke (vsaka posebej) – joj, gospa, zdej ste pa res že lepo okrogla – potem pa so me še zadnjič pred D-dayem obiskale moje babe, ki sem jih bila – s poslednjimi močmi – zelo vesela. Narežale smo se do onemoglosti in spile par čajčkov, kavic in tud kakšno pivce, se malo pošlatale, se polupčkale, pomodrovale, kako zajebano se je razirat, ko imaš tak trebuh, potem pa so se razteple vsaka na svoj konec, pa vseeno ne daleč.

Sedaj je že pozen večer in sem sama doma in počasi ugašam. Kot kakšen zvezdni utrinek. Kadar sem sama doma, televizije nikol nimam prižgane, najrajš ob kakšni mini brljivki listam stare cajtenge, srebam kofe in uživam v tišini, dokler še je. In niti po stopnicah se mi ne da it dol do Saxa, tko sem upehana.

Lahko noč, ušatki.

  • Share/Bookmark

My name is Trejo. Danny Trejo.

Torek, Oktober 21st, 2008

Skoraj nepogrešljiv v veliko bolnih filmih. Brezkompromisen, spreten z noži in orožjem, pa vendar poln miline. Pa še brke ima tule in brke imamo radi, a ni res. :cool:

Z njim se pa ne bi upala pogovarjat o knjigah, a-a.

  • Share/Bookmark

Midva, mama in ata

Ponedeljek, Oktober 20th, 2008

Dnevi pa kar tečejo in nič ne rečejo in tkole se običajno počutim pred ‘večjimi’ potovanji, ko čakam in čakam dan, da bom lahko šla. Lohk rečem, da mam zdaj – v pričakovanju Bižike ene vrste predpotovalno mrzlico. :cool:

Hecen filing, res. Razlika je edino v tem, da pred potovanjem točno veš, kdaj bo let, v tej situaciji pa nič ne veš. Nič sploh. Zato se trudim, da je vsak dan vse pripravljeno, kot da je zadnji, čeprav teoretično imam še štirinajst dni. Upam, da me bo presenetilo. Da se bo začelo dogajat kar enkrat ponoči, da ne bo gužve na cesti, da bom še čist zaspana, ko bom samo ruknila šefeta in rekla – mislm, da bo treba it, da ne bo časa za razmišljat, kako bo. Da bom samo šla in da se bo vse zgodilo napol v sanjah.

Razmišljam tud o tem, kako bo, ko bomo prišli nazaj domov, ko bo šefe z lupinco v roki, v kateri bo ena mini žaba, zaklenil vrata za nami in bomo trije. Kaj bo potem. Kaj bova najprej? Jo bova dala ven iz lupince in ležat na kavč? Bo ona tista, ki bo pretrgala tišino in jo bo treba nafutrat al pa preoblečt? Kako bova vedla, kaj? Bova kar stala tam in jo debelo gledala, ji bom šepnila – Bižika, vidiš, tukaj si pa doma in tale pink miš je tvoja Inge. Si bova odprla šampanjec in nazdravila, si bova oddahnila, se bova vsedla na balkon in si olajšana prižgala cigaro?

Pojma nimam. Upam, da bo naše spoznavanje čim manj stresno za vse in da naju bo vesela. Da sva taka kot sva. Da si ne bo, ko naju bo zagledala, mislila – o, šit, a to sta pa mami in oči. A tale, ki me ne zna prijet, je moja mami? In tale, ki je ves potetoviran, a tale je pa moj oči? :oops:

Upam, da bodo najine uspavanke glih tko dobre, tud če nimava posluha.

  • Share/Bookmark

V svojih sanjah

Petek, Oktober 17th, 2008

… te vidim in gledam in se voziva in kadiva in ceste ni nikoli konec.

Anyway … Včeri sem gledala film From Dusk till Dawn in itak, da mi je strl srce zjebani Mercury Cougar 1968, s katerim se na začetku filma po sanjsko ravni cesti prevažata takrat še smešno mlada Tarantino in Clooney (no, med drugim igrata tudi seksi Juliette Lewis in Harvey Keitel).

Filma sicer nisem uspela pogledat do konca, ker je začel neki zajebavat, ampak lahko rečem, da me je, kolikor sem ga uspela videt, precej potešil. Mislm seveda na svojo zdaj že nekoliko predvidljivo ‘i just can’t get enuff’ lakoto po Tarantinu in krvi in musclecarjih in ravni in prašni in neverending cesti, ki obljublja, na koncu si pa ti tisti (in edini), ki daš. Za eno tako soft zlorabo gre pravzaprav.

Slikca original avta iz filma je sicer prevelika za semle, tko da naj zgornja ‘kopija’ vsaj za silo odtehta slince, ki so pritekle meni in vam.
Verjamem, da je film zelo znan in da ste vsi že gledali drugi del (menda obstaja) in da sem jst soooo last year, ker sem ga odkrila šele včeraj, ampak saj veste, da nisem glih filmofil in pride pač dan, ko se začudim nad muvijem iz leta 1996 in zame je prvič. Naj kar traja ta moja otroška naivnost, naj kar traja. Mijav. :cool:

  • Share/Bookmark

You … tattoo

Sreda, Oktober 15th, 2008

Men je všeč, k mi na čist samosvoj način pokažeš, da me maš rad.

  • Share/Bookmark

Bižika*

Četrtek, Oktober 9th, 2008

 

Lepi jesenski dnevi so, zadnji popoldnevi so bili prav perverzno topli, spit kofe nekje na soncu al pa kar na domačem balkonu je lep privilegij, a ni res. Danes spet lahko naredim še en križec, da mi je uspelo priti do enega izmed bifejčkov ob Ljubljanici na kofe. Ne da bi mi odtekla voda in ne da bi izdihnila med potjo. Ker sopiham pa res izjemno.

Zdaj sem uradno že tretji dan na porodniški in mi je kar hecno, ker nisem navajena bit dopoldne doma. Sicer imam pa precej dela s pripravami in moram prav po pusijevsko priznat, da zelo uživam. Ne vem, a so hormoni naredili svoje, al so leta, al so to te micene roza žabice, mogoče pa samo moj ogromni trebuh – ampak komaj že čakam in prav odurno se raznežim, ko zlagam v predale te mini cunjice in si niti v sanjah ne predstavljam, da bojo Bižiki res prav. Pa ji bodo v resnici najbrž še prevelike. In ni ga lepšega, res, ko zvečer sediva na kavču in gledava, kako trebuh leze v levo in v desno, ker se tamala preteguje, kako se ji kolca, kako se odzove, ko ji kaj rečeva. Revci že orng zmanjkuje prostora, ona hoče pa migat. Tko kot hočem jst. Pa mi ne gre več prav dobro.

En kup nasvetov dobiš, pa kar letijo mimo, ker jih je preveč. En kup podarjenih oblekic, pa vseeno ‘moraš’ kupit še svoje, čeprav je že tistih preveč. In potem je treba to vse oprat na 60, pa brez mehčalca, pa dat na dvojno splakovanje in zlikat. Vsaj za prvič. Pa it v lekarno in trgovine in nabavit en kup pripomočkov, ki imajo trapasta in neseksi imena. Zloženci za popek, nastavki za dojenje, mrežaste gate, bombažni vložki, blazinice za v modrček. Te prešine – mojbog, a bom sploh še kdaj slastna?

Bo trebuh izginil, bo počil, se mi bo popek obrnil na ven, se bom sploh še znala pogovarjat o čem drugem kot o podiranju kupčkov in pranju slinčkov, si bom lahko še vedno vsake dva dni prala lase, si znala vzet čas zase, za pirček s puncami, čas za naju, se bo še našel čas za naju, za stiskat se v veliki postelji, al bo sedaj vedno nekdo na sredini med nama? In ja, tudi če bo vedno nekdo med nama, se bova še vedno najdla?

Ja, takele stvari razmišljam zadnje dni. In ni me strah poroda, ni me strah imet otroka. Moj edini strah je, če jo bom sploh znala prijet, to malo Bižiko, strah me je, da ne bi pozabila na vrat, da ja ne bi pozabila podpret glavce, ko jo bom stisnila k sebi, da bi se ji ja ne zlomil tilnik. Moji strahovi so – ah, kako značilno zame – bolj ‘Kill Bill’ strahovi. Ni me strah, da ne bi zmogla, ker zmorem veliko. Ker več, ko si naložim, več zmorem. In bolj, ko me boli, manj čutim. Znam pa zajebat pri preprostih in najbolj enostavnih stvareh. Znam pasti na ravnem.

Sicer pa se glede vsega pustim presenetit. Saj bo tudi ona presenečena. In tako kot zanjo, naj bo tud zame vse novo. Zato nisem prebrala niti ene knjige ali revije. Zato sem preslišala vse grde zgodbice o strašnih porodih, ki te raztrgajo od popka do trtice in te potem komaj sešijejo nazaj skupaj z dvajsetimi šivi. In o zajebanih babicah v porodnišnicah, ki bliskajo z očmi levo in desno in ti nočejo ničesar dat v žilo, samo da čim bolj trpiš. In grem rodit v Ljubljano, ki mamicam ni prijazna. Ker ti otročka pustijo čez noč in se ne moreš naspat. Klinc, pa saj je ne bom imela zato, da bi se naspala. Verjamem, da bo narava naredila tako kot je prav. In če bo tamala živahna po meni in ne bo spala, tudi prav. Taka sem tud sama. Bova pač veseli december in še kakšen mesec prebedeli. Mislim, da bom preživela, no. Saj sem vendar baba in pol. :lol:

 

*Bižika -> drobižek

  • Share/Bookmark

Spet pismo … vedno več pisem

Sreda, Oktober 1st, 2008

o jebela … popolnoma si me potešila – in z limono in z očmi Caviezela in z Billyjevo ustnico … zdej sem veliko bolj mirna in pred spanjem ti vsak večer vestno in neutrudno pošiljam oranžni in pekoči utrinek v tvojo smer, da ga zverzirano ujameš v dlan in ne ugasneš, da še s tlečim zaspiš na popku in se zbudiš z ožganino na trebuhu, ki bo trajala samo ta en dan, da bo naslednji dan lahko že nova … verjemi, še vse se bo uresničilo … vedeti pa itak nočeva, ane …

  • Share/Bookmark