Arhiv za December, 2008

Za novo leto

Sreda, December 31st, 2008

Gledala sem v ogledalo in videla okno.

In pogledala sem skozi okno in zunaj je bil svet.

Ves svet je moj.

  • Share/Bookmark

Praznična melanholija

Nedelja, December 28th, 2008

Mraz je in ne morem si kaj, da ne bi priznala, da imam čist mehka kolena in rosne oči ob misli na te praznike, ki bodo dolgi in smo skupaj, se tiščimo doma in zjutraj valjamo po postelji in ne gledamo na uro. Uživamo v besedni zvezi ‘mlada družinica’ in jst si skušam zapomnit vse malenkosti, ki so, in skladiščim, da bodo za vedno. Vem, se držite za glavo, ker ste mislili, da bolj osladno že ne more bit, pa je, sem presenečeno ugotovila, lahko. Presenečena mucica.

In medtem ko z dojenčkom na eni joški tipkam tole in se bašem s ‘pure butter’ keksi brez okusa, namočenimi v brezkofeinsko kavo tudi brez okusa, in ko mi je pri srčku še posebi toplo, se rada spomnim na dragega prjatučka Mihata na drugem koncu, na sončni strani morja, ki na vročem soncu sreba pivo z okusom (matr, tole sem napisala, kot da je na dopustu – ne, ni!). In berem in se spominjam in se trudim brat med vrsticami in pišem in pišem tud med vrsticami. Kje so cajti, ko je vse imelo okus, ane, meni se včasih zdijo že tako davni.

Počasni in lenobni moji dnevi – ki so običajno z ene in druge strani zaokroženi s kakšnim kratkim obiskom prijateljev, ki trkajo, ko gredo mimo, ki prihajajo in vzdihujejo vedno dve isti stvari: joj, kako je luštkana in pa – joj, kako si suha, – se megleno vlečejo mimo mojih umazanih oken in dišijo po višnjevih mafnih.

Sicer pa … Je bilo lepo in (dobesedno) plodno leto. Mogoče bo tako tudi drugo leto. Lepo in plodno. Nikol se ne ve. Kot si nikoli nisem mislila, da bom kdaj mama. In še vedno včasih s kotičkom očesa pogledujem v Bižikino smer in se mi zdi, da sem nekje na obisku in da jo samo pazim in da se bom vsak čas zbudila. Pa kar traja in čedalje lepše mi je. Tamala je že deset centimetrov večja in ima že skoraj šest kil. In je vsak dan večja lepotica in zdaj se že fajn smeje in krega in zna tud glih tko nedolžno pogledat kot mami. Po prvem mesecu, ki je bil precej naporn, po utrujenem januarju prihaja lepa pomlad. Pomlad, imam te rad.

Ta hip sva sami doma in tamala spi na kavču in imam malo miru. Leži na kavču in smrči, to mini bitjece, edino na svetu, ki mu – pa če potem takoj umrem – pustim, da me izpije do konca. Tako sem hvaležna.

  • Share/Bookmark

Blueyed girl

Petek, December 26th, 2008

:D

  • Share/Bookmark

Jst ne verjamem v srce …

Torek, December 23rd, 2008

… rada bi te vidla v telo …

  • Share/Bookmark

Prvi, drugi in tretji

Ponedeljek, December 22nd, 2008

Zadnjič je tekla debata o tem, komu je težje, ko se konča eno brezskrbno obdobje brez odgovornosti, obdobje, ko lahko samo zakleneš vrata stanovanja in greš.

1. Tistim, ki tudi prej niso nikoli nikamor šli, ki so celo življenje hodili recimo največ do šopinga takoj za mejo in nekam na Hrvaško kampirat, kar bodo počeli še naprej, na veke vekov, in ki ne vejo, kaj zamujajo?
2. Tistim, ki so samo enkrat, dvakrat kam šli, glih toliko, da so si naredili lušte, ki vejo, kaj zamujajo, vejo pa tud, da izgubljenega časa ne morejo več nadoknadit?
3. Ali tistim, ki s(m)o šli, videli in doživeli, pa ravno zato zdaj vemo, kaj zamujamo?

Se tisti prvi, ki pojma nimajo, kakšen svet se odpira zunaj naših meja, sploh kdaj sprašujejo o čem takšnem ali pač ne, ker je lajf, ki ga živijo, edini, ki ga poznajo. Jih ni strah, da si bodo nekoč očitali, kaj vse bi v življenju lahko videli in doživeli, pa niso? Ni takega človeka nič strah umret, ne da bi videl in vedel?

Se tisti drugi kdaj tolčejo po glavi – šit, zakaj nismo že prej šli, ko je bil čas, kakšne kraje vse bi še lahko obiskali, kam vse bi še potovali, kako je fino spoznavat in se učit. Se kdaj sprašujejo, zakaj se niso že prej nikamor podali, zakaj so bili taki zapečkarji, zakaj se niso pustili pregovorit prijateljem, da so turkizna morja, da so brezkončni oceani, da so velika – res velika mesta, da obstajajo velike širjave, ki vabijo in zakaj se jim niso pustili zvabit v objem že kdaj prej?

In, se mi, tisti tretji, kdaj pomirimo in ustavimo misli in želje, kam vse bi še morali it, se znamo zabremzat in uživat, znamo skladiščit filinge, ki smo jih nabrali in jih verjetno še bomo nabirali, znamo iz teh filingov splesti en tak oklep izkušenj, znamo sploh še kdaj mirno živet in ne mislit na vse, kar čaka za prvim vogalom, kjer se nehajo ceste in se začne poletje? Ali smo lahko samo večni ujetniki svojih že doživetih sanj, svojih še nedoživetih načrtov, smo obsojeni na biti večni iskalci, vedno več iskati in nikoli biti popolnoma potešeni?

Ne iščem odgovorov in ne obsojam. Ne tistih, ki jih nikoli ni mikalo kam it (iz takih ali drgačnih razlogov), ne tistih nas, ki smo šli in iskali in se vračali, da bi najdli. En kup ljudi in en kup življenj. In ravno toliko glav, polnih takih in drugačnih misli. Ni važno, kakšnih, važno je, da je posameznik pomirjen z njimi. Svet zunaj je in nikamor ne bo šel. Čaka. Na vse, na prve, druge in tretje.

Pejd z mano.

  • Share/Bookmark

Rok trajanja, ki ne traja

Nedelja, December 21st, 2008

Razpizdili so me, ja. Pa ne prvič – če bi bilo samo enkrat, se najbrž ne bi usajala. Prvič je bilo že davno, ko sem v našem najboljšem sosedu v bližini mojega prejšnjega doma na polici najdla pakirane bukove ostrigarje s pretečenim rokom. Sem namignila prodajalki, ki je seveda prebledela, jih pograbila s police in odvihrala z njim v zaodrje. Brez besed. Na vse skupaj sem sicer kmalu pozabila. Potem se je začela mami pritoževat, da je že parkrat kupila mleko (navadno, ne alpsko), ki se je pokvarilo, preden mu je sploh potekel rok trajanja. Je rekla – zjutraj sem ga hotel dat v kavo, pa je bilo v koščkih … Na vse skupaj sem postala še bolj pozorna, ko sem v Maxiju (preden je bil preurejen), pri mesarju kupila kurji file, ki je, ko sem ga doma vzela iz vrečke, tako zaudarjal, kot lahko zaudarja samo pokvarjeno meso. Če bi imela čas in če bi se mi dalo drenjat nazaj, bi šla tja in ga vrgla nekomu v glavo. Hvalabogu za makarone s tuno, ki so rešili tisto kosilo. Od takrat naprej vedno preverjam rok uporabe. Skoraj.

V petek pa sem jih spet dobila po glavi. Nabavljala sva v Šparu in mimogrede sem na hitro vrgla v voz še pakirano marinirano kuro, sem rekla – no, tole bo pa za sobotno kosilo. In prideva domov, zložim vse ven in čist slučajno (le zakaj šele takrat) pogledam na etiketo. Rok uporabe 19.12. – torej do tega dne. Popolnoma me je razbesnelo. Ok, razumem, teoretično je bil datum dober, ampak ne razumem, a to je mišljeno, da se jo potem tisti dan poje? Ker midva sva nabavljala ob sedmih zvečer, a so jo imeli zato tam, da se jo speče za večerjo? Fakof. Ja, vem, da ni panike, če se tak izdelek poje kakšen dan kasneje, sva tudi ga. In je bilo vse ok, še brcam. Mi gre pa na jetra, da nas imajo ob vsej tej konkurenci še vedno za bedake in ne morem se izognit filingu, da sem po vsakem futer šopingu vedno znova nategnjena. In to ne za malo denarja.

Utrujena sem od tega, da je treba vsakič in vsemu preverjat rok trajanja, nonstop brat tiste etikete in bit na preži in bit srečen, če domov prineseš blago, ki je neoporečno. Ne vem, naj dajo nekam v kot en pult, napišejo naj – v akciji – tik pred iztekom roka in naj vse skupaj prodajajo za 20% cene. Utopija, saj vem.

Skratka, od sedaj naprej bom še bolj previdna. In še bolj huda, če jim spet uspe. Me nategnit. Iz mene so naredili zajebano babo, ki bo mrko zrla na police in preverjala etikete in težila, če bo kje kaj rizičnega. Je že tako, da vse skupaj ni poceni hec in drugič, prmejduš, da se bom vsedla v avto in jim pretečeno robo besno žugajoč prinesla nazaj. In jim zaračunala ure za izgubljeni čas, ko bi lahko … Ko bi lahko kaj drugega.

  • Share/Bookmark

O volku in oslu (ki je v resnici koza)

Četrtek, December 18th, 2008

Kaj pomeni, če nekdo vedno znova prelomi svojo obljubo?

Mislm, a je smešno, če si vedno znova razočaran?

Si navaden tepec, ker vedno znova nasedeš?

Volk ne menja dlake.

In vsak osel gre samo enkrat na led. Razen mene.

  • Share/Bookmark

American Dreams

Torek, December 16th, 2008

Sej ti pravim, da bi morali it. Ker nekje, vem, so ceste za pussy wagons.

  • Share/Bookmark

Predbožični šoping – ne hvala in bulerji za mami

Nedelja, December 14th, 2008

Te deževni dnevi ubijajo. Sploh, ker se ne da it vozičkat (tamalo je pa treba nekako zmatrat) po raznih nakupovalnih centrih s tamalo v predbožičnem času pa niti slučajno ne grem. Zadnjič ssmo se odpravili na Rudnik, sva se odločila končno, da kupiva eno tehtnico, ker me tako pobira, pa sem klonila, sem si rekla, jebela, no, pa nabavimo že enkrat to vago. In smo šli, ker nam je najbližje, v Merkur. No, smo hoteli it. Na Rudniku je bilo namreč vse ponorelo. Vse je stalo, kolona se je vila od obvoznice do nakupovalnih centrov, dež je lil, šipe na avtomobilih so bile zarošene, parkplacov je zamanjkalo, skratka – groza. Sploh zdej, ko imava časa ene dve uri, da nekam pridemo in se vrnemo, preden tamala začne vreščat od strašne lakote in preden šefe pomenljivo namigne – otrok je lačen. Matr, ni mi jasno, a to vsi vsako leto kupujejo nove smrekce in nove okraske? Ker ljudi se kar tre, nervoznih in prešvicanih (ni mi jasno, zakaj pozimi v teh centrih tko kurijo, ko smo vendar vsi v bundah!), ki napadalno zrejo predse, ki se grebejo za parkplace, za vozičke, za vse. Bojim se jih. Najina smrekca je stara že deset let in je še zelo lepa. Ni mi jasno, a to ljudje, če je akcija, kupijo vsako leto nove lučke? Ja kje, hudirja, pa skladiščijo lanske in predlanske?? Za crknit, res. In smo se obrnili in šli nazaj domov. In sem se šla, kot zadnjih pet let, stehtat k mami. :cool:

Včeraj je bil super dan, ker ni deževalo. Neverjetno, kako človek postane hvaležen po mesecu in pol dežja. Ni problem, če je mokro, samo da ne zliva. :lol: In smo šli na standardni sprehod, ki se zaključi na Čopovi na take away kavi in je bilo res luštno. Nazajgrede pa v izloži uzrem bulerje. Ne vem, prisežem, da so me poklicali. Tako da imam zdaj po desetih ali petnajstih letih spet Martense. Nikol ne bom pozabila, kako sem mogla takrat šparat, da sem si jih lahko kupila. Sicer so višji kot gimnazijski in imajo ob strani v leder vtisnjeno kačo. In so imenitni, ker imajo zadrgo, kar je sila praktično – da jih ni treba vsakič šnirat. Se spomnim, madonca, kolikokrat sem jih preklela, ker jih nisem mogla odvezat. Ker ni bilo več moči. In sem kar obuta (packa!) zlezla v postlo – če me brata nista sezula. :oops:

Spomnim se, da niso prav topli in tudi, da tista goodyear guma kljub vsemu drsi. Se spomnim, ja, kako sem se enkrat sesula, ko sva se s šefetom objeta vračala v sneženi noči domov. Je res, da je bil klanec navzdol in je res, da sva se vračala z žura, ampak vseeno … Zimska guma je zatajila in na koncu sem imela plavo rit.

Sedaj so spodobnejši časi in sem mama in resna gospa in res ne verjamem, da se bom kaj kmalu spet nalita vračala od kod in padla po tleh in tokrat mi je, milo rečeno, vseeno, iz kakšne gume je podplat. :cool:

Ja.

  • Share/Bookmark

Kraljica

Sreda, December 10th, 2008

C’est dur dur d’être bébé. :D

  • Share/Bookmark