Prvi, drugi in tretji

Zadnjič je tekla debata o tem, komu je težje, ko se konča eno brezskrbno obdobje brez odgovornosti, obdobje, ko lahko samo zakleneš vrata stanovanja in greš.

1. Tistim, ki tudi prej niso nikoli nikamor šli, ki so celo življenje hodili recimo največ do šopinga takoj za mejo in nekam na Hrvaško kampirat, kar bodo počeli še naprej, na veke vekov, in ki ne vejo, kaj zamujajo?
2. Tistim, ki so samo enkrat, dvakrat kam šli, glih toliko, da so si naredili lušte, ki vejo, kaj zamujajo, vejo pa tud, da izgubljenega časa ne morejo več nadoknadit?
3. Ali tistim, ki s(m)o šli, videli in doživeli, pa ravno zato zdaj vemo, kaj zamujamo?

Se tisti prvi, ki pojma nimajo, kakšen svet se odpira zunaj naših meja, sploh kdaj sprašujejo o čem takšnem ali pač ne, ker je lajf, ki ga živijo, edini, ki ga poznajo. Jih ni strah, da si bodo nekoč očitali, kaj vse bi v življenju lahko videli in doživeli, pa niso? Ni takega človeka nič strah umret, ne da bi videl in vedel?

Se tisti drugi kdaj tolčejo po glavi – šit, zakaj nismo že prej šli, ko je bil čas, kakšne kraje vse bi še lahko obiskali, kam vse bi še potovali, kako je fino spoznavat in se učit. Se kdaj sprašujejo, zakaj se niso že prej nikamor podali, zakaj so bili taki zapečkarji, zakaj se niso pustili pregovorit prijateljem, da so turkizna morja, da so brezkončni oceani, da so velika – res velika mesta, da obstajajo velike širjave, ki vabijo in zakaj se jim niso pustili zvabit v objem že kdaj prej?

In, se mi, tisti tretji, kdaj pomirimo in ustavimo misli in želje, kam vse bi še morali it, se znamo zabremzat in uživat, znamo skladiščit filinge, ki smo jih nabrali in jih verjetno še bomo nabirali, znamo iz teh filingov splesti en tak oklep izkušenj, znamo sploh še kdaj mirno živet in ne mislit na vse, kar čaka za prvim vogalom, kjer se nehajo ceste in se začne poletje? Ali smo lahko samo večni ujetniki svojih že doživetih sanj, svojih še nedoživetih načrtov, smo obsojeni na biti večni iskalci, vedno več iskati in nikoli biti popolnoma potešeni?

Ne iščem odgovorov in ne obsojam. Ne tistih, ki jih nikoli ni mikalo kam it (iz takih ali drgačnih razlogov), ne tistih nas, ki smo šli in iskali in se vračali, da bi najdli. En kup ljudi in en kup življenj. In ravno toliko glav, polnih takih in drugačnih misli. Ni važno, kakšnih, važno je, da je posameznik pomirjen z njimi. Svet zunaj je in nikamor ne bo šel. Čaka. Na vse, na prve, druge in tretje.

Pejd z mano.

  • Share/Bookmark

15 odgovorov to “Prvi, drugi in tretji”

  1. afrodita komentira:

    Zelo podobno vprašanje se zatavlja neplodnim. Komu je težje, tistim, ki že imajo enega otroka in ne morejo zanositi z drugim ali tistim, ki še nimamo otroka.

    Kura ali jajce?

    No, jst pašem v tretjo kategorijo in grem naokoli pa mi je hudo, ker ne morem še več. :)

  2. cccabana komentira:

    Lahko bi tudi rekli, da bi se podobno vprašanje lahko zastavilo tistim, ki so z enim in istim partnerjem 15, 20 let. Se strinjam s predhodnico. Vedno je nekje še nekaj kar ti nisi doživel pa je množica drugih okoli tebe. Ti imaš potovanja, nekdo drug pa kakšne druge izkušnje. Za potovanja bi jaz rekla ni nikoli prepozno. Lahko potuješ, ko otroci odrastejo, mogoče še lažje.

    Veš kaj jaz mislim, po moje je najbolj zdravo to, da živiš kakorkoli pač živiš in kakor ti paše in pri tem ne čutiš nobenega odrekanja pomanjkanja, da si pač srečen. Pretiravanje pomeni eno manjko v življenju, ki jo hočeš nadomestit z nečem kar pa ni nujno najboljši izbor. Ali so to pogosti pobegi po svetu, materializem ali pa prenažiranje vse je isti šit. Ena srednja pot je fajn. Ni ok če si ujetnik, česarkoli že. Od tega se dela zagrenjenost in gubice in prej ali slej pelje v pogubo.

    :)

  3. cyco komentira:

    Po mojem skromnem mnenju obstajata samo dve vrsti ljudi. Tisti ki so za to in tisti ki niso. Prvim je komformnost prioriteta in se ponavadi držijo preverjenih variant. Če se kdaj zgodi, da gredo ‘off beaten track’, doživljajo to kot neprijetnost, saj ne vidijo gotovosti. Taki tudi ne pogrešajo česa ‘večjega’, saj so zadovoljni s koktajlčkom v hotelskem bazenu (čeprav je 20m stran rajska plaža).
    Drugi s(m)o bolj avanturistični in radi odkrivamo ostali svet in ostale kulture. Ob tem uživamo in si (kakor si rekla) skladiščimo izkušnje in prelepe spomine. Taki močno pogrešamo potovanja, če si jih ne moremo privoščiti. Nekateri celo trpimo in se nam začne mešat, če se vsaj na nekaj časa ne odpravimo ‘on the road again’…
    Tako da mislim, da overall še vedno velja ‘ignorance iz bliss’.

    Sejdi, pogrešal smo te v soboto… :*

  4. sadie007 komentira:

    afrodita, cccabana: ja, tale spis je ene vrste metafora … eni mamo potovanja, drugi pa kej druzga … vedno pa so prvi, drugi in tretji …

    luka: se strinjam … jst rada grem, sem bila pa šele zadnja leta bolj pogumna, tako da smo šli tud neorganizirane variante … in tista svoboda me je začarala ;)

    p.s.: tud jst sem vas pogrešala … ampak sej veš, dokler so joške v igri na dve uri, sem precej na ketni, obljubim pa: i’ll be back :cool:

  5. cccabana komentira:

    Pa še ta tretje si pozabil cyco. Tiste, ki potujejo zato, da se potem hvalijo naokoli in hodijo po svetu s fotoalbumi in morijo ljudi okoli sebe kaj vse so videli, ker globjega odnesejo itak ne nič od ničesar, naštepat čim več potovanj pa če nič drugega ne naredijo več v lajfu :lol:

  6. dare komentira:

    Glede na to, da spadam brez dvoma v prvo skupino, me malo moti, da to povezujete s pomanjkanjem poguma. Da o tisti asociaciji na (ne)plodnost ne govorim :) :) : Jej, jej!
    No, saj mogoče je to glede poguma res del tega , ampak jaz vzroka svojega zapečkarskega načina res ne vidim (zgolj) v tem. Predvsem ga vidim v tem, da do potovanj in avantur po raznih krajih na svetu ne občutim ma res niti najmanjše želje.
    Dopuščam pa možnost, da je to podzavestno oz. nezavedno povezano tudi z že omenjenim pomanjkanjem korajže ali pa celo s tem, da si posebno veliko tega zaenkrat tudi privoščiti ne bi mogel.
    Ampak sam pri sebi resnično občutim to kot, kako bi rekel, da mi za daljne dežele , običaje in znamenitosti čisto popolnoma visi dol! :) lp

  7. dare komentira:

    Asociacija na število otrok bi moral napisati…sem se malo nerodno izrazil. Saj veste brzina pa to… !

  8. cyco komentira:

    sejdi, računamo na vas!

    cccabana: niti ne. Take uvrščam v prvo kategorijo ljudi, ker je tako potovanje (gručenje, mahanje vodiča z veliko rumeno marelo in strogo upoštevanje le tega glede napotkov v katero trgovino naj gredo in v katerem lokalu naj spijejo koktejl) še bolj konformno kot ‘lastna režija’, kjer maš vsaj majceno več svobodne volje (čeprav je to omejeno zgolj na turistično naselje).
    Si me pa spomnil/a na ljudi, ki imajo albume polne fotk, na katerih so objeti pred znamenitostmi… Bljak…

  9. cccabana komentira:

    Mislim, da vsi skupaj nismo čisto ujeli Sadinega pointa. Hotla je po moje povedat, da kaj čutijo na splošno ljudje, ko se “zavežejo”, kakorkoli že, mogoče z rojstvom njihovega otroka ali pa poroko, ki nikoli nič niso doživeli, v primerjavi s tistimi, ki so dali čez hudirja in pol (vsaj 20 konkretnih potovanj npr., veliko partnerjev, 10 služb, doktorat, 3 selitve, pa kaj jaz vem kaj še vse, treesome mogoče :lol: ..). Ali čutimo podobno, oz. kdo čuti večje pomanjkanje in praznino? Po moje je hotla nekaj takega povedat.

  10. dare komentira:

    No, saj ni nič takega. Sem pa bolj mislil na prvi komentar….samo malo….Afrodita!

  11. troBENTica komentira:

    Jest grem s tabo!

  12. irenca komentira:

    Oprosti – čisto off topic – sejdi, jebemti, kam je šla objava napisana 10.decembra, kjer so na fotki mokre sanje mojega otroštva?! :) (beri: fukiš Steven Tyler) Pa tok je bla lepa fotka…mmmm… ;)

  13. smaug komentira:

    Jaz bi rad samo rekel, da postajas prava tecna mama, Eva :)

    Ene vesele praznike vam trem ;)

  14. cccabana komentira:

    Sam to pa res :shock: Kr velik jamra.
    Jst ne bom nikol mama, če se tkole konča pol. :(

  15. sadie007 komentira:

    cccabana: nč ne jamram, prov fajn mi (nam) je :) in nč se ni končalo, šele začelo se je :cool:

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.