Praznična melanholija

Mraz je in ne morem si kaj, da ne bi priznala, da imam čist mehka kolena in rosne oči ob misli na te praznike, ki bodo dolgi in smo skupaj, se tiščimo doma in zjutraj valjamo po postelji in ne gledamo na uro. Uživamo v besedni zvezi ‘mlada družinica’ in jst si skušam zapomnit vse malenkosti, ki so, in skladiščim, da bodo za vedno. Vem, se držite za glavo, ker ste mislili, da bolj osladno že ne more bit, pa je, sem presenečeno ugotovila, lahko. Presenečena mucica.

In medtem ko z dojenčkom na eni joški tipkam tole in se bašem s ‘pure butter’ keksi brez okusa, namočenimi v brezkofeinsko kavo tudi brez okusa, in ko mi je pri srčku še posebi toplo, se rada spomnim na dragega prjatučka Mihata na drugem koncu, na sončni strani morja, ki na vročem soncu sreba pivo z okusom (matr, tole sem napisala, kot da je na dopustu – ne, ni!). In berem in se spominjam in se trudim brat med vrsticami in pišem in pišem tud med vrsticami. Kje so cajti, ko je vse imelo okus, ane, meni se včasih zdijo že tako davni.

Počasni in lenobni moji dnevi – ki so običajno z ene in druge strani zaokroženi s kakšnim kratkim obiskom prijateljev, ki trkajo, ko gredo mimo, ki prihajajo in vzdihujejo vedno dve isti stvari: joj, kako je luštkana in pa – joj, kako si suha, – se megleno vlečejo mimo mojih umazanih oken in dišijo po višnjevih mafnih.

Sicer pa … Je bilo lepo in (dobesedno) plodno leto. Mogoče bo tako tudi drugo leto. Lepo in plodno. Nikol se ne ve. Kot si nikoli nisem mislila, da bom kdaj mama. In še vedno včasih s kotičkom očesa pogledujem v Bižikino smer in se mi zdi, da sem nekje na obisku in da jo samo pazim in da se bom vsak čas zbudila. Pa kar traja in čedalje lepše mi je. Tamala je že deset centimetrov večja in ima že skoraj šest kil. In je vsak dan večja lepotica in zdaj se že fajn smeje in krega in zna tud glih tko nedolžno pogledat kot mami. Po prvem mesecu, ki je bil precej naporn, po utrujenem januarju prihaja lepa pomlad. Pomlad, imam te rad.

Ta hip sva sami doma in tamala spi na kavču in imam malo miru. Leži na kavču in smrči, to mini bitjece, edino na svetu, ki mu – pa če potem takoj umrem – pustim, da me izpije do konca. Tako sem hvaležna.

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Praznična melanholija”

  1. irena komentira:

    nehaj bit tko luštna, čist nefer me je pozimi topit izven postelje! :D

  2. seamus komentira:

    Z Zojo v naročju (ki mi neumorno tipka po tipkovnici med pisanjem odgovora) je edina misel, ki mi pride na pamet – 30+ mamice ste po moje vse glih :lol:
    Izsesane in s čudovitimi otroci.
    Me prav zanima kaj bo čez nekaj let – mislim, kako se ji bo to poznalo. To da je na začetku imela res maksimalno udobje in 100% predano mamico. Kakor gledam se mi zdi, da tiste mlajše mamice niso tako predane, saj hkrati želijo tudi same še kaj izkusiti.

  3. irenca komentira:

    ma ti si prou za pojest sejdi :oops:

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.