Arhiv za December, 2008

Nazaj v sedanjost

Torek, December 9th, 2008

Zadnjič smo se pogovarjali o starših. Naših. Jst osebno velikokrat pomislim na to, kako jima je sedaj, ko nas ni več doma. Uživata, ker je končno malo miru, ali jima je dolgčas, ker sta navajena na nonstop kraval?

Sva se pogovarjala s šefetom, ane. Da zdaj pa dolgo ne bova sama nikamor šla. Verjetno tam pri petdesetih, recimo, spet sama na Maldive. In me zanima, kako je takrat, po vseh teh letih, po tem, ko spraviš otroke h kruhu, kako je po vseh teh letih potem it spet v dvoje nekam. Sploh še znaš bit sam z nekom po vseh letih, ko je bil okrog vaju leta in leta recimo otroški smeh in jok in vse v množini. Se spominjaš, kako je bilo, ko sta bila sama nekje pri petindvajsetih? Znaš še tako uživat? Si končno oddahneš in rečeš, madonca, otroci so odrasli in šli, dejva si odpret flašo vina in namočit noge v tale turkizni indijski ocean.

In sem se pogovarjala z mami, kako jima je zdaj. Je tiho, je pusto, je prazna hiša? Ker pri nas je bilo vedno živahno, ker smo trije, vedno smo skupaj večerjali, vedno je kdo prihajal in kdo odhajal, nonstop je bilo glasno. Potem sem najprej jst šla, pred petimi leti. Tri leta za mano pa še oba moja brata. Nismo šli daleč in še vedno se radi in redno oglasimo doma. Ampak mene zanima, kako je, ko gremo. Mami je pošteno rekla, da je bil šok, da pa sta se lepo navadila in da sta vesela, ker se fajn rihtamo. Tako razmišljanje mi je všeč. Ona pravi, midva sva vesela, ker ste ratali fajn ljudje in zmeri sva vesela, kadar se oglasite doma. In v zadovoljstvo mi je, da si znata vzet čas zase in da gresta in potujeta tud sama. In rada dobro jesta in se ga nespodobno napijeta skupaj. Ja, verjamem, da tud obujata spomine, kako je bilo, ko sta imela petindvajset let in sta bila sama in je imel fotr zalizce, mami pa dolge las in raven frufru, in kako je bilo, ko sta jih imela petintrideset in tri otroke in je bil fotr že siv, mami pa je imela dolge kravžle in trajno.

Vsako obdobje te zaznamuje po svoje in treba je uživat takrat. Glede na to, kakšen nostalgik sem, pa se malo bojim, da ne bi znala uživat sproti. Da sem malo preveč nagnjena k temu, da vedno obujam spomine in mi je ob tem (pre)lepo. Zavedam se, da sem srečnica, da sem se v svojem življenju načeloma vedno imela zelo fajn in da sem srečen človek. Mogoče zato toliko in tako rada pogrevam preteklost, razglabljam o potovanjih, ki so bila, o dogodkih, ki so nas naredili in o vseh takih zame velikih stvareh. Ne bi pa rada na račun vseh minulih lepih let pozabila živet tukaj in zdaj. Se trudim vsak dan se opominjat. Zdaj je obdobje naju in Biži in res bi ga rada dobro živela, ker se zavedam, da bo še prehitro minilo, in da bova en dva tri spet sama. In, saj vem, tista flaša vina ob indijskem oceanu, naju bo že počakala. Ampak prej bo treba še z Biži kam it. Brez vina – z rokavčki.

  • Share/Bookmark

(P)omamljanje

Torek, December 9th, 2008

Sem dobila opozorilo, da zanemarjam svojo umetniško plat, pa sem si rekla, klinc, čeprav so zadnji mesec moji dnevi predvsem zelo mamasti, pa naj bo, bom dala ven vseeno, če ne drugega, pa mamaste pomisleke in tegobice in veselja. Berite me torej, mamasto.

Z vsakim dnem je boljše. Tamala čedalje manj joka, ponoči lepo spi, rada se vozička, lepo raste. Počasi razvija kretnje, zdaj me že odrine, če noče več jest, pa malo se že smehlja, krivi tista micena usteca in se trudi povedat. In jst se trudim razumet. In so stvari, ki jih razumem, kakšnih pa tudi ne. Še vedno se zalotim, da razmišljam, ko jo gledam – kako je lepa in kakšen človeček je že. Včasih si rečem – pa kako nama je ratalo narest tako mini življenje, ki je pol ti in pol jst, ki misli, se smeje, slini, ki te prime za roko, ki ga umiri bitje tvojega srca. Umetnost je naredit življenje, ki ga umiri tvoje srce. In včasih razmišljam, s čim sem si vse to sploh zaslužila. Saj niti pridna nisem ne vem kako, niti prijazna, niti spodobna. Nič. Zakaj sem potem tako nagrajena?

Ne rečem, da ne pridejo trenutki, ko se zbojim. Odgovornosti, ki je, odgovornosti, ki pride. Ja, pride dan, ko se bojim vsega. Še najbolj pa vprašanj, ki bodo. Bom znala odgovorit, bom znala zadovoljit? Pojma nimam. Verjamem pa, da se imam tudi sama še veliko za naučit in zelo sem vedoželjna.

P.S: Nate pa itak skos mislim. Pa na tvoje preroške besede poleti, kako da se bom tud jst, ko pride otrok, pomamila, da ni izjem. In na svoje odločne besede takrat, da – ne, meni se to ne bo zgodilo, nikoli, meni ne. In strašne boje sem bila znotraj sebe, pa sem se vseeno. Popolnoma (p)omamila. 1:0 zate. Pa saj pridem nazaj. Ventiquattro mila baci na tvoj konec.

  • Share/Bookmark

Živeti by the book ali Živeti

Četrtek, December 4th, 2008

Danes bom malo modrovala. Zdaj, ko sem mama, se mi zdi, da sem prav poklicana za to. Oujea. :cool:

Torej …

Se mi zdi, da zadnje čase vse (pre)več staršev prebira razno razne knjige. Sploh mamice. Ko so noseče – o nosečnosti, pred porodom – o porodu, ko rodijo – o dojenčkih, kasneje pa o vzgoji. In potem pričakujejo, da bodo nosile, rodile, vzgajale by the book. In so na koncu razočarane. Ker nosečnosti si dve nista enaki, enako je s porodi in podmladkom. Vzgajanje by the book se po mojem mnenju ne obnese, kvečjemu prinese razočaranje. Če ni vse tako, kot smo pričakovali. Na osnovi česa že? Se strinjam, da je prav, če se kaj prebere, če se pozanima o kakšnih stvareh. Jst na primer imam eno odlično knjigo o otroških boleznih. Sem pa absolutno proti temu, da se velikopotezno drži vsega napisanega in živi po predpisanem. Veliko bolj mi je všeč, če prisluhneš kakšnemu pametnemu nasvetu že staršev, katerih otroci se ti zdijo fajn vzgojeni, starši pa skulirani. Veliko raje slišim, kako je takim ‘živim primerkom’, ki jih lahko primeš, uspelo.

Enkrat, ko smo bili mi trije še majhni in nas je mami peljala k pediatrinji in smo vsi tulili ko hudir, je pediatrinja rekla – vaši so že ok, kar tako naprej, najhujši vzgojitelji so psihologi, ki so preveč polni teorije. Sama tega ne bom komentirala, bi se pa strinjala, da je velikokrat tako, da je kovačeva kobila na žalost bosa. Zato se že danes zavedam, da bodo moji Bižiki vejice in knjige španska vas. In ob tem me neizmerno boli srce. :lol:

Skratka, hočem povedat, da siljenje otrok, da shodijo, ker nekje piše, da je fino, če hodijo že pri enem letu, je trapasto. Da ne govorim o raznih podpiranjih z blazinami, vreščeč – ooo, naš pa že sedi! Moja pokojna babica, naj v miru počiva, je rada rekla – obsedel na tleh ni še nihče. Ali pa strah staršev, če tamal pri starosti, ki je priporočena, še ne govori. Brezveze. Sama sem pozno shodila in pozno spregovorila. In sicer sem pri štirinajstih mesecih dobila brata. Ker sta dvojčka in sta bila rojena prezgodaj, je eden ostal en teden dlje v porodnišnici in tako je mami najprej prinesla domov enega, naslednji teden pa še ta drugega. In jst sem tistega dne, ker sem razumela, da bo od sedaj naprej vsak teden prišel še en dojenček, kar vstala in zakorakala proti njej, ki je imela ta novega bratca v rokah, in rekla – še enga. Ja, to so bili moji prvi koraki in moje prve besede. Vse je sprožil en lep dogodek, ki mi sicer – hvalabogu – ni prinesel še tretjega bratca, je bil pa trigger, ki me je postavil na noge in mi odprl usta.

Upam in želim si, da bi takšni podobni triggerji spodbujali tudi mojo Niki. Ker na mojih knjižnih policah ni več prostora za knjige. Bo pa v moji glavi vedno prostor za kakšen nasvet skuliranih staršev.

Ja.

  • Share/Bookmark

Less is more

Sreda, December 3rd, 2008

Jah, kaj naj rečem … Dnevi tečejo še hitreje, kot so kdaj koli prej, pa že prej sem se komaj dohajala. Sebe in vse te dneve in svoje misli. In enkrat vmes, se mi zdi, se je topla jesen, ki je enega zadnjih oktobrskih dni prinesla Biži, prinesla tudi zimo. Prejšnji petek je bil tak noro lep večer, najin prvi babji ‘žur’. Šefe je šel ven, tamalo mi je ratalo zgodaj uspavat, potem pa sem v temi sedela na postelji in gledala ven, v tisto čist drugo svetlobo, ki jo lahko prinese samo snežena noč, sem gledala ven, ko je cesta postajala bela in je bilo tako lepo, da se ne da povedat.

Včasih so take malenkosti tako velike.

  • Share/Bookmark