Arhiv za Januar, 2009

Jutro na Ulici brestov

Četrtek, Januar 29th, 2009

Dan na Ulici brestov (ja, tko prijatli rečejo našemu domu, ne vem, zakaj) se je danes začel ob 4.30. Sej se ne pritožujem, ker je dejstvo, da je mini me zaspala pa že ob osmih zvečer, neprecenljivo. Sva imela cel večer samo zase :oops: in je bilo res fino, enkrat vmes sva uspela celo pogledat še forenzike. Ko sva šla spat, sem jo še nahranila, potem pa je bil mir do zgodnjega jutra, ko sem jo po vnovičnem hranjenju optimistično položila nazaj v posteljico in je bila popolnoma budna. Sem ruknila šefeta (ki je bil tudi že buden) – ej, tvoj otrok ima čist odprte oči. Kot vedno sva se nekaj časa delala, da spiva, ampak najino fejkanje ni padlo na plodna tla. In smo vstali. In sva jo, vso nasmejano in žlobudrajočo, še v sanjah previla in se zraven dregala v rebra, rekoč, lej jo no, to jutranjo ptico, če ta žaba ni čist po nama, ane. Potem sem si umila lase in malo čez peto sva že prav po romantično zajtrkovala. Ob šestih je ugasnila in sva šli nazaj v posteljo, ata pa delat. Saj ne da sem zaspala nazaj, čist preveč sem bila že razčuta, medtem so se namreč začele dostave hrane v bližnjo šolo in vrtec, da ne govorim o smetnjakarjih, ampak stisnila pa sem se k njej, k temu mini toplemu telescu, ki se v spanju brezmejno nasmiha. Zadovoljen otrok moj. Živahen otrok moj.

Zdaj je že pol dopoldneva za mano, pa je šele pol osmih. Sosedje počasi odhajajo v službo, moji lasje so že skoraj suhi, Biži drema svojo drugo rundo, zunaj pa se je medtem zdanilo in prišel je siv dan, ki bo prinesel prvo cepljenje. Verjetno še ne bo panike, ker revca še ne ve, kaj jo čaka. Menda prve parkrat dojenclji niti ne dojamejo še čisto, kaj bo, ampak potem je pa vsakič težje, ko se zavejo, da dotična vrata ne vodijo glih v raj. Men je mami govorila, kako smo jo vsi trije ‘tepli’, kadar nas je peljala na cepljenje. Menda smo z rokicami mahali po njej, ko nas je zbasala v katrco, in cvilili – ne maramo te. Hja. Predvidevam, da se bo slej ko prej zgodovina ponovila.

Zdej bom pa v miru spila še eno kavo, mogoče malo zakinkala tamle na kavču, samo malo bi se prislonila, do malice. Ki bo, ko minejo ene tri ure od zajtrka … Recimo ob osmih. :lol:

Dobro jutro tudi vam! :D

  • Share/Bookmark

Žehta

Sreda, Januar 28th, 2009

:D

  • Share/Bookmark

Billy, terapevt mojega srca

Torek, Januar 27th, 2009

Ne maram hodit k frizerju. Ne vem, mogoče zato, ker mi je pod tistimi plahtami vedno ful vroče ali ker se mi ne da blebetat (in poslušat blebeta) v tri dni, kaj pa vem, več je razlogov. In zdaj, ko imam samo dve uri časa, se mi je vse skupaj zdelo še toliko bolj znanstvena fantastika. Narastek pa tud. Ampak ker pri frizerju nisem nikoli pod tri ure, sem nekako opustila misel na to, da bi mi v bližnji prihodnosti uspelo it.

Pa vendar … Vsakič, ko sem šla mimo kakšnega salona v bližini, sem šla pokukat noter in vprašat, če bi se dalo dve vrsti pramen in postrižt konice v dveh urah. Ne, se ne da. Ne, predolge lase imate. Nič ne morem obljubit. Ma jst pa rabim, da mi obljubite, sem rekla. Ne. No, prejšnji teden pa mi je uspelo vprašat na pravem koncu. Seveda, je rekla. Kar pridite. In sem res šla. Pol ure prej sem jo poklicala, da je vse pripravila, potem pa gas.

V dveh urah sem bila doma. Ženska je bila fenomenalno hitra. Za razliko od ostalih frizerk, h katerim sem do sedaj hodila, ki iz vsega skupaj naredijo celo znanost. In imajo vmes še deset telefonov. Točno ob 11.00 sem bila feritk in 10 čez enajst sem že stala doma na vratih in mahala z joškami. In vse skupaj je stalo borih 40 evrov. :shock: Je res, da nisem dobila kave, da dve uri nisva praktično nič govorili in da me ni tričetrt ure fenala. Se pa sprašujem, če ni to, da vedno tako dolgo traja, samo opravičilo za to, da ti potem lahko zaračunajo 100 evrov. Al je v ta denar enostavno všteto tud poslušanje strank, tolažba slednjih, mogoče trije najaktualnejši trači? Al mogoče nekatere ženske frizerja dejansko vzamejo kot razvajanje in uživajo v tem, da traja (da se ti posvečajo, ane) čimdlje, oni pa so temu primerno uslužno slowmoušn. Ne vem, uganka mi je.

Zdaj imam spet tri mesece mir. In ko minejo, bom šla z veseljem spet k tej isti ženski. Tudi če si bom takrat že zdavnaj lahko privoščila, da vse skupaj traja dlje. Mi je pač škoda časa. Nekateri pa očitno rabijo te vrste ventil. Neznancu vse povedat. Frizerju, trenerju na fitnesu, včasih, se mi zdi, tud prodajalki delikatese. Kaj pa vem. Jst rajš vsake tolk časa napišem pisemce Billyju.

  • Share/Bookmark

Kako ostati zanimiva družba, ko je ves tvoj svet otrok

Petek, Januar 23rd, 2009

Bližje, ko živiva, manj se vidiva, sva bentili včeraj z drago M., ko sva sedeli v bifejčku na kofetu in se čudili, kako cajt laufa. Sem ji rekla, veš, se trudim, res, da ne govorim samo o tamali. Je rekla – ja, vidim, to mi je všeč. In sva premleli vse (ne)pomembne stvari in se tako narežali, da so nama tekle solze.

Se spomnim, kako je šlo meni na živce, ko še nisva imela otrok, ko so tisti z njimi nonstop samo nabijali o tem, kdaj se je kakšen dojenček pokakal in kdaj pobruhal in da bova že še videla, kako bo, ko bo pri hiši dojencelj. Takrat sem si prisegla, da midva že ne bova takšna. Zato se zdej zavestno trudiva, da ne obremenjujeva vse bližnje in daljne okolice z joškami in plenicami, se mi zdi, da nama kar uspeva. Konec koncev imava tudi midva obiske zato, da malo odklopiva.
Ok, izjema so sprehodi nas, mamic. Takrat so te teme seveda neizbežne. :lol:

Ravno zadnjič sem apelirala tud na šefeta. Sem mu, ko sva zvečer izmozgana sedela na kavču, rekla – dej, če bom začela govorit samo še o posranih ritkah, dej me spomni. Dej reč, da nej neham. Ker tega si res ne želim. Da bi bil cel moj svet ena sama posrana rit.
Je res, da trenutno se mi nič globalno pomembnega ne zgodi. Vse, kar je, je v zvezi z Biži, ampak zvečer hočem slišat o tvojem dnevu, o tvojih problemih v službi, hočem govorit o najinih drugih planih in imet s tabo še druge cilje. Hočem ostat normalna. Ker zunaj teh štirih sten je še drug svet in trudim se, da ga ne bi zanemarila, da bi vsaj malo ostala tudi del njega. Zato se mi paše dobit s prjatlcami, z brati, z mami. Mi paše govorit in predvsem zadnji čas – poslušat. Poslušat o vaših življenjih.

Sej, priznam, precej sem se pomamila. Sam ne bi se rada preveč. Ne bi rada začela gagat in gugat in zato pozabit pravilno postavljat vejice. Življenje je eno. In otrok je moj in za zmeri. Ampak naj otrok ostane otrok, jst bi pa rada ostala jst. Jst z otrokom. In otrok, ki je meni ves svet, ni nujno ves svet tudi vsem ostalim. Zato le pridite na obisk in povejte mi kaj lepega. :D

Ja.

  • Share/Bookmark

:-(

Sreda, Januar 21st, 2009

 

Sem kar malo otožna in žalostna, ne vem, saj sem se kljub vremenu kar dolgo dobro držala, ampak danes me je pa čist sesulo.

Saj bo. Ane, da bo. Rečte, da bo. Še kdaj sonce.

  • Share/Bookmark

/me sighs

Ponedeljek, Januar 19th, 2009

Danes zjutraj, ko sem odprla hladilnik, da bi iz mrzle steklenice naredila požirek pomarančnega soka in z njim odplaknila po grlu tablet železa, sem zunaj na lesenih tleh zagledala tisto svetlobo, ki jo prinesejo zgodnja poletna jutra. Jutra, ko se ti oprani lasje, ki te žgečkajo po hrbtu, posušijo v desetih minutah.

Komaj čakam.

  • Share/Bookmark

Biži-Boo, mini človeček, ki me je začaral

Četrtek, Januar 15th, 2009

Trije meseci so že skoraj mimo … Pojma nimam, kdaj so minili, vidim pa, kaj so naredili.

  • Share/Bookmark

No rispekt ali Koliko je vreden čas, ki obsega ’samo’ joške in plenice?

Četrtek, Januar 15th, 2009

Včeraj je bil čas za zobarja, ki se ga – kot že vemo – bojim ko sto hudirjev. Ampak sem rekla – treba je it, ni druge, nosečnost ti menda vzame zob ali dva, se grem pokazat, da vidim, če sem jo kaj bolje odnesla. Zobarco imam že od malih nog isto, ker je dobra zdravnica, pa tudi če bo kdaj kaj narobe, ji bom lahko zabrusila – ja, saj tole ste mi vi tako naredila oz. zavozila. Je pa problem, ker ženska ne pozna na uro. Očitno. Sem klicala, da se naročim in asistentki sem zabičala, da imam dojenčka, da nimam časa čakat, ker se hrani na dve uri, in da bi rada bila na vrsti takoj, ko pridem oz. takrat, ko me naroči – točno. Vse mi je bilo obljubljeno. Da sem naročena ob petih kot zadnja in da ne bo nikogar več blizu. Mhm. Doma smo se napokali – sem namignila šefetu, kaj če bi šli vsi trije, pa če bo slučajno malo dlje trajalo, jo lahko še vedno tam nafutram. Če bo res panika.  In smo optimistično zaplužili v plundro.

V čakalnici so bili petnajst do petih trije ljudje. Šefeta sem spodbudno ruknila pod rebra, rekoč – najbrž teli ne čakajo zobarce, ampak samo malo posedajo tule, ane. Pa mu ni bilo smešno. Malo smo počakali, ker pa v petnajstih minutah ni bilo nikogar iz ordinacije – in tudi kazalo ni na to, da bo kmalu kdo prišel, ker je tisti notri še zelo stokal, sveder pa se tudi ni ustavljal. Potem je tamala začela sitnarit, meni pa je švic tekel po hrbtu,  zato sem tam sedeče ljudi vprašala – a ste vi vsi naročeni ob petih. Pa mi je ena gospa rekla, da je bila naročena ob štirih, druga ob pol petih, tip, stisnjen v kotu, pa je grdo gledal in besno molčal, kar je verjetno pomenilo, da je bil naročen še prej.

In smo se pobrali domov. Za tistih petnajst minut gledanja na uro smo v parkirni hiši odšteli 1,6 evrov. Od doma sem potem jezna poklicala v ordinacijo, kaj da se to pravi in posrana asistentka (saj vem, da ni ona nič kriva) se je opravičevala in mi priporočila nov termin. Ob pol osmih zjutraj. Da bom ta prva.

Saj vem, da se vedno ne da vsega prekalkulirat in da se včasih stvari pač ne iztečejo po planu, čeprav mi vseeno ni jasno, kako se lahko ušteješ za dve uri. Res je, da sem zdaj malo bolj občutljiva na vse skupaj, ker nimam časa čakat (no, čakat kjerkoli v resnici nikol nisem imela ne časa ne živcev) – in tega, roko na srce – za tak denar (vsi vemo, kako dragi so zobarji) tudi ne mislim počet.  Najbolj od vsega pa mi gre na živce, ker tud moj čas, kljub temu da trenutno obsega samo joške in plenice, vseeno nekaj stane. Vsaj tako si domišljam.

Ne vem, a ji lahko kaj zaračunam in koliko. Glede na to, da nisem zamujala kakšnega pomembnega sestanka.

  • Share/Bookmark

Katana mečevalec pod krinko

Petek, Januar 9th, 2009

Tamala mirno spi na kavču v dnevni in prdi, jst mam pa take mini opravkce. Marsikaj je potrebno postorit, ane, da si vzorna gospodinja. :lol:

Pa pozvoni na domofonu. No, v bistvu je videofon (al kako se reče domofonu, ki ima kamero). To se dopoldne sicer redko zgodi, zato se bila še toliko bolj radovedna. Spodaj sta dva tipa, pritisnem gumb za govorit (ki ne odklepa) in rečem – ja, prosim. Eden izmed njiju pa – gospa, dejte odpret, od Elektra smo, samo neki bi radi števce pogledali. Števci so sicer v prosotoru takoj za glavnimi vhodnimi vrati. Pa rečem – lejte, jst nimam ključa. Ampak tip se ni dal in je še kar sitnaril – ja ključ je isti kot od vhodnih vrat, pridite nam odpret. Ob takih neznanih tipih, ki nekaj hočejo od mene, se v meni redno sprožajo razno razne (predvsem bolne) asociacije, mislm, domišljija mi začne delat 100/h in tuki mi nihče ne more pomagat. Se izmuznem – dojenčka mam, ne morem dol. On pa še kar – vi samo odprite, bom prišel gor po ključe, bom sam odklenil spodnji prostor in vam potem prinesel ključe nazaj.
Halo?? Si lahko mislite, kaj je v moji glavi sprožil zadnji stavek.
In sem mu rekla – kako naj vem, da ste pošten gospod? Kako naj vem, da ne boste prišli gor s katana mečem … Kako naj vem, da ne boste vzeli ključa, si spodaj naredili duplikata (sej vemo, kako je to v filmih, ko ključ odtisnejo v nek plastelin) in se vrnili jutri, s katana mečem.

Tip je utihnil. Je rekel – se opravičujem, da sem motil. In potem je zvonil drugje. In seveda so mu odprli.

Kaj pa vem. Verjetno sem res preveč nezaupljiva, ampak pri nas spodaj v bloku piše, da nikoli ne smemo odpirat vhodnih vrat ljudem, ki jih ne poznamo. So že vlamljali. Lahko bi tudi morili. Mogoče pa samo jst preveč filme gledam. Ali pa tudi ne. Lahko da se bo pošteni gospod, ki sem ga razjezila, res že jutri vrnil s katana mečem. Saj sem si zaslužila, ane. V resnici je gospod le opravljal svoje delo. In žal nabasal na domišljije polno mami.

Ja.

  • Share/Bookmark

Fav

Četrtek, Januar 8th, 2009

Ena izmed mojih najljubših fotk.
In spomin na enega najlepših večerov.

  • Share/Bookmark