Današnji petek, upam, bo miren. Šefe je šel malo ven s prijatelji, tamalo sva skopala in nafutrala, zdaj pa spi. No, občasno je sicer slišat kaj na babyfonu, ampak se mi zdi, da so to samo sanje, si želim, da ne bi bile nikdar tako bolne kot so moje.
Tv sem že zdavnaj ugasnila, okrog vogala pa piha orkanski veter in zdej poslušam roloje, kako ropotajo. Milina, res.
Dopoldne sem preživela na zmenku z eno mojih omiljenih lubic, moram rečt, res, sva hotli na kofe v Saxa, kelnar nama je celo pomagal nest voziček notri, ampak kofe sva pa – se spet opravičujem – spili bolj ko ne v stoje in na eks, ker se je tamala razhudila in sva se kaj kmalu pobrali. In kelnar je spet pomagal nest vozek ven. Ne vem, teži mi, da bi vztrajala nekje, če mi otrok tuli. Ko še nisem imela otrok, mi je šlo to pri drugih na živce, zdaj pa nočem, da jst teroriziram druge. Ki pridejo v miru na dopoldanski kofe. Sva šli pa zato na romantičen sprehod. Njen baje prvi od srednje šole naprej. Nama je šlo zavidljivo dobro.
Kakorkoli … Sva se zadnjič s šefetom pogovarjala, kako z dopustom. Zdaj, ane, k je dete pri hiši in vse to. A it kam z avionom al ne. Mal me skrbi, da bi se Biži celo pot drla in bi je bili že vsi siti, nama pa bi bilo nerodno. Saj poznamo tist očitajoč pogled, ane – a lahko že enkrat utišate svojega otroka. Pa na drugi strani ali jebi-veter pogled – pač, malo joka, kaj tako buljite, otrok je vendar – al pa obupani pogled (tak bi bil najbrž moj) – najraje-bi-se-v-tla-pogreznili-s-tamalim-vred.
Po drugi strani pa – klinc, lani, recimo, ko smo šli v Egipt, je bil na avionu en mulc, ki je tulil vse tri ure leta skupaj. Pa smo preživeli. Sicer je bila peklenska muka, ker je bil res razvajen in zatežen smrkavec, ampak je šlo. In tastari se niso sekirali. Pa ko sva šla iz Izraela, je ena deklica tud vreščala ko sam hudir. Da ne govorim o letu iz Barce, ki se je vlekel bolj kot katerikoli čezoceanski. Ampak – preživeli smo in zakaj ne bi sedaj tudi mi nekam šli, saj bodo drugi tudi. Preživeli. Problem je le, da jst nisem tak tip človeka, da bi se mi žvižgalo, če vidim, da sem jst tista, zarad katere so vsi živčni. In ne bi rada potem v paniki utišat Bižiko mahala po avionu z joški in ji mašila usta in bila vsa prešvicana in nervozna. Ne vem, če je vredno tolk enih živcev, samo zato, da bom šla ja v svojo ljubo Grčijo. Kaj pa vem. Saj ne rečem, mogoče bi pa – cukrček, celo pot spala. Angelček moj. Mogoče bi zaspala – o, naivnica jaz – že na Brniku in bi spala vso pot do apartmaja in še potem kakšno urco. Mhm. Mogoče. Mogoče bi šli pa letos raje kam bolj v samoto, recimo v kakšno hiško sredi gričev v Toskani.