Arhiv za Marec, 2009

Teror na avionu – da ali ne?

Petek, Marec 27th, 2009

Današnji petek, upam, bo miren. Šefe je šel malo ven s prijatelji, tamalo sva skopala in nafutrala, zdaj pa spi. No, občasno je sicer slišat kaj na babyfonu, ampak se mi zdi, da so to samo sanje, si želim, da ne bi bile nikdar tako bolne kot so moje.
Tv sem že zdavnaj ugasnila, okrog vogala pa piha orkanski veter in zdej poslušam roloje, kako ropotajo. Milina, res.

Dopoldne sem preživela na zmenku z eno mojih omiljenih lubic, moram rečt, res, sva hotli na kofe v Saxa, kelnar nama je celo pomagal nest voziček notri, ampak kofe sva pa – se spet opravičujem – spili bolj ko ne v stoje in na eks, ker se je tamala razhudila in sva se kaj kmalu pobrali. In kelnar je spet pomagal nest vozek ven. Ne vem, teži mi, da bi vztrajala nekje, če mi otrok tuli. Ko še nisem imela otrok, mi je šlo to pri drugih na živce, zdaj pa nočem, da jst teroriziram druge. Ki pridejo v miru na dopoldanski kofe. Sva šli pa zato na romantičen sprehod. Njen baje prvi od srednje šole naprej. Nama je šlo zavidljivo dobro. :oops:

Kakorkoli … Sva se zadnjič s šefetom pogovarjala, kako z dopustom. Zdaj, ane, k je dete pri hiši in vse to. A it kam z avionom al ne. Mal me skrbi, da bi se Biži celo pot drla in bi je bili že vsi siti, nama pa bi bilo nerodno. Saj poznamo tist očitajoč pogled, ane – a lahko že enkrat utišate svojega otroka. Pa na drugi strani ali jebi-veter pogled – pač, malo joka, kaj tako buljite, otrok je vendar – al pa obupani pogled (tak bi bil najbrž moj) – najraje-bi-se-v-tla-pogreznili-s-tamalim-vred.
Po drugi strani pa – klinc, lani, recimo, ko smo šli v Egipt, je bil na avionu en mulc, ki je tulil vse tri ure leta skupaj. Pa smo preživeli. Sicer je bila peklenska muka, ker je bil res razvajen in zatežen smrkavec, ampak je šlo. In tastari se niso sekirali. Pa ko sva šla iz Izraela, je ena deklica tud vreščala ko sam hudir. Da ne govorim o letu iz Barce, ki se je vlekel bolj kot katerikoli čezoceanski. Ampak – preživeli smo in zakaj ne bi sedaj tudi mi nekam šli, saj bodo drugi tudi. Preživeli. Problem je le, da jst nisem tak tip človeka, da bi se mi žvižgalo, če vidim, da sem jst tista, zarad katere so vsi živčni. In ne bi rada potem v paniki utišat Bižiko mahala po avionu z joški in ji mašila usta in bila vsa prešvicana in nervozna. Ne vem, če je vredno tolk enih živcev, samo zato, da bom šla ja v svojo ljubo Grčijo. Kaj pa vem. Saj ne rečem, mogoče bi pa – cukrček, celo pot spala. Angelček moj. Mogoče bi zaspala – o, naivnica jaz – že na Brniku in bi spala vso pot do apartmaja in še potem kakšno urco. Mhm. Mogoče. Mogoče bi šli pa letos raje kam bolj v samoto, recimo v kakšno hiško sredi gričev v Toskani.

  • Share/Bookmark

Niki aka Biži Lopata

Ponedeljek, Marec 23rd, 2009

Saj se trudi nežno pobožat, sam v resnici kar fajn zamahne. Je že fajn imet zaprte oči, če se pustiš božat moji mali Nikici. :cool:

  • Share/Bookmark

Kdo so vsi ti vandrovci?

Ponedeljek, Marec 23rd, 2009

So kar lepi dnevi za šibat naokol, tko da jst Niki kar spakiram in greva. Zadnjič sva s T. sedeli dopoldne v Saxu in kofetkali, matr, sva srečali tolk znanih, ne vem, a noben ne dela?? Ok, B. je tud na porodniški, je tud šibala mimo, M. in G. sta bila frej, ker je imel G. zagovor diplome, in sta pražnje oblečena in sila nemirna po Trnovem postopajoč čakala, da bo ura za it.

Ampak bifejčki so vsi polni. Pa niti ne samo študentov. En kup ljudi je povsod, za katere ne vem, s čim se ukvarjajo, da se lahko sredi navadnega delovnika tkole brezskrbno martinčkajo ob Ljubljanici. Mislm, tud jst bi se ukvarjala z istim – če rabjo še koga. Ker že od študentskih časov nisem tkole mirno dopoldne ždela v Mačku. Sej razumem, delajo v centru in imajo malico. Samo, zaboga, ob vseh možnih urah jih je polno. Ljudi. Po lokalčkih. Čim se pokaže sonce. Ok, mogoče majo turnuse, mogoče delajo nočne (čeprav tisti verjetno ob desetih dopoldne spijo). Pojma nimam.

Štacune so polne, tržnica živahna, povsod vrvež. Pa sem mislila, da bo dolgčas in vse opustošeno. Da bodo lokali prazni, da bo vse zaprto in rolete do tal, sem mislila, naivnica trapasta, da vse to zares oživi šele popoldne. Da v mestu dopoldne ni življenja – razen mladine. Sem mislila, da jo bova z Niki v strah vzbujajoči tišini zjutraj urezali čez opustošeno mesto. Hitrih korakov. Pa sem se zmotila. Mesto živi. Ampak, kdo so vsi ti ljudje? Kdo so vendar vsi ti dopoldanski vandrovci, ki mirno kofetkajo celo dopoldne?

Tud jst bi se ukvarjala s tem. :cool:

  • Share/Bookmark

Momiji

Ponedeljek, Marec 16th, 2009

Če sem pridna, dobim ‘momiji’. To so takele punčkice, ki jih prodajajo v trgovinci v Stari Ljubljani in majo na spodnji strani luknjico, v katero je zložen mini košček papirja, na katerega se napiše sporočilce. Punčico postavim na polico in potem cel dan čakam in hodim gledat, če že kaj piše.

Pomlad je v zraku. Resno.

  • Share/Bookmark

Prišli s(m)o poletni ptiči

Nedelja, Marec 15th, 2009

V petek, po dolgi noči, ko sem sanjala ostre in tanke trave, tiste, ki režejo, ko sem sanjala naluknjan oblak, iz katerega je padal sneg, sem zjutraj prvič letos s sosedove češnje zaslišala ta ‘poletne’ ptiče. Mislm, niti cela prespana noč ne bi odtehtala tega čivkanja. Ki se ga čez poletje sicer že krepko naveličam in ga velikokrat preklinjam, ampak v soboto zjutraj mi je pa kar orosilo oči. Ta poletni ptiči so tisti, ki vriskajo (niti ne čivkajo) že od petih zjutraj. Ali pa še prej. Na vse grlo.

To noč smo kar zmerno spali. Do enih sploh prima – v enem kosu, potem mi je pa tudi prav solidno uspelo do petih z božanjem in nežnim shhhhhhh poflikat dva kratka jokca. Ob petih je bilo dokončno konec nategovanja z dudo in je bilo treba dat joško ven. Potem se je Bižek stiskal k meni do šestih, ko smo vstali in sva pozajtrkovala. Fino je, ker je končno že svetlo zunaj. Če je svetlo, lahko vstajam še prej. Me ne moti bit auf ob štirih, samo da se dani zunaj, res. Potem si je mini me privoščila še kakšno urico spanja. Jasno, saj je bila vendar zgodaj budna. :lol: Ampak se ne pritožujem. Sem preveč vesela, da je zdrava in živahna. Naj kar vriska in se smeje. Tudi če je bolj zgodaj. Tudi midva sva zgodnji ptici.

Kot kakšen zajeban upokojenec sem tako ob pol osmih že stala v vrsti za svež kruh in se spominjala časov, ko je bilo podobno z našim fotrom, ko smo še hodili v prikolico v Savudrijo. Pri treh smrkovcih tud njemu (in mami) dolgo ni bilo usojeno spat dlje kot do šestih. Ob sedmih smo velikokrat že špilali prvo uro tenisa. Zato se ne bom več spraševala, po kom je Biži. Ker sem v resnici prav vesela, da je navita in živahna. Saj ne rečem, včasih prav paše, ko malo pospi, da se zleknem na kavč in v miru prelistam Sobotno, mi pa potem vedno dolgčas rata in potem začnem pogledovat proti tolstemu belemu obrazku in nestrpno čakam, da začne ropotat. Res se mi zdi, da narava naredi tako, da je prav. Kliše gor al pa dol. Narava da živahnim staršem živahne otroke.

Ja, prišel je naš čas, čas poletnih ptičev. In mi vriskamo že pred peto zjutraj.

  • Share/Bookmark

Eno leto

Sreda, Marec 11th, 2009

Danes sem po dolgem času kar dobro spala – to pomeni, da smo se zbudili samo enkrat. Vstali smo sicer potem že vsi malo pred šesto, ker … Jah, ata je šel v službo, midve sva se pa igrali, ane. Sicer pa zdaj ni več tako hudo, ker je tak čas zunaj praktično že dan. In potem se Biži zdi, da je treba bit že na vso moč aktivna.

Včeraj je bil tak lep dan. Precej sva bili naokoli, zdej odkrivam čist nove konce bližnje okolice, imam novega zelenjavarja med trnovskimi bloki, ki mi zmeri že na delč maha, čakam, da bo sonce posijalo na vrt Saxa in takrat si bom prav rada privoščila dopoldanski kofe. V miru. Po kosilu smo šli še skupaj en krog, pa na takeaway kofi, sem si na hitro ogledala tud izložbo Štifla, majo že sandalce v njej, jupi. Potem sva v DM-u nabavla še nekaj malenkosti in se prav nostalgično mimo mojega nekdanjega faksa vračala domov. Kasneje sem šla še z mami v mesto, me je peljala na tortico, je rekla, katastrofalno suha si, in ja, sem pojedla kremšnito, in ja, sem pol ure zatem doma še večerjala, in ne, nimam niti kile več. Mislm, da jih tamala vse spije.

Nemirno čakam, kaj bo prinesla pomlad, mogoče krajše lase, mogoče drugo barvo, mogoče nove sandale, prvi zobek, športni voziček, nov cd U2-jev, prvo morje s tamalo, kaj vem, kaj bo. Mi je tud hudo, ja, ker vem, da bo odnesla tud porodniško Otice, s katero zdej precej vandrava skupaj (jao, kako je leto hitro naokrog), hudo mi je, ker čutim, da bo odnesla tud mojega že skoraj sto let starega dedka, ki je bil do pred dvemi leti s svojim kabrioletom pravi ljubljanski fenomen, sedaj pa žalostno hira in se poslavlja.

Ja, nekaj prihaja in nekaj odhaja in leto je naokrog. Lani takle cajt smo bili v Egiptu, smo pred spanjem še brezskrbno spili kakšno pivo in potem mirno spali, dokler nas ni zbudilo toplo sonce. Že pred zajtrkom smo sedeli na terasi pred apartmaji, hlastajoč za svetlimi dnevi, Oti je bila v 7. mesecu, jst pa v drugem, in tisto poletje sredi marca smo večino večerov preživeli v debatah, kako bo potem. Potem sta braco in šefe ob flaši viskija še pozno v noč posedala ob bazenu, midve pa zmahani od hormonov in vsega zaspali. Jst še na trebuhu.

Letos pa … Bo treba dat najprej mladino spat, pol si bomo pa mende že uspel kakšno pivce odpret, ane. :cool:

  • Share/Bookmark

Go, B., go!

Ponedeljek, Marec 9th, 2009

Pravkar pa stiskamo pesti za našo B., ki je ta hip ravno v akciji.

Dejmo, B., dejmo, Lukec!

  • Share/Bookmark

Jem zarečen kruh

Nedelja, Marec 8th, 2009

Če bi mi kdaj kdo rekel, da me bo omrežilo kaj plešastega, brezzobega in s trojnim podbradkom, bi se mu smejala. Pa me je.

Moja moja Biži.

  • Share/Bookmark

Love me

Sreda, Marec 4th, 2009

Pozornost. Recimo tale orhideja, ki je, žal, odrezana vejica. Prelepa je. Imela bi celo v teglcu, ampak pri meni itak ne preživi kaj dosti dlje od šopka.

Piškoti. Sem se včeraj malo pocrkljala. Sem si v Maxiju že dolgo ogledovala tele piškote. Dražji so, ampak vabljivi. In pregrešno dobri. In samo deset jih je. Si kar predstavljam, kako jih v neki majhni družinski piškotkarni izdelujejo mama, v karirastem predpasniku, ata z brki, okrog pa se podi en kup smrkovcev, umazanih okrog ust od marmelade. Piškoti z družinsko tradicijo so to. Po mojem. Res so odlični.

Malenkosti. Zame velike kot cel svet.

  • Share/Bookmark

Francoski klovn, ki prinaša pomlad

Ponedeljek, Marec 2nd, 2009

Itak da nisem zdržala in sem predčasno smuknila v leder plašč. In šla brez kape na sprehod in se šla veter v laseh in to šele kakšen dan potem, ko je prehlad končno pojenjal. In mi je bilo žal takoj naslednjo minuto, ko sem stopila ven, ker včerajšnji dan ni bil tako topel kot nedeljski – čeprav je termometer kazal hinavskih 10 stopinj – in včerajšnji veter ni bil prijeten jugo, ampak je še kar nesramno bril okoli mojih ušes in zvečer, ko se kar nisem mogla segret in so mi lica še vedno žarela, sem si rekla, da bom še kakšen dan ali teden raje vztrajala v puhovki. Ki sem je sicer že do nezavesti sita, ker jo drajsam že celo zimo, ki je letos prav nesramno dolga, madonca, kako se nažrem teh zimskih cunj, teh pulijev in visokih čevljev, za znoret, res.

Na sprednje police sem že prav optimistično zložila lanene hlače, šla sem pomerit nove pumice (kolebam med slednjimi in olstarkami), debele puloverje pa sem zabasala v zadnji del omare, ki je k sreči zelo globoka.

Ugotavljam, da bo malo še treba počakat, vsaj tale teden še, potem pa – pravi fotr – se bo začela pomlad, bo zacvetelo, začelo zelenet, včeraj sem na Prulah že vidla zvončke in trobentice. In tudi moj francoski klovn, ki gunca afne in fehtari nekje med Robovim vodnjakom in Filipovim dvorcem, je bil spet tam. Mislm, da je vsak dan tam. Ves pisan kot pomlad. Načeloma ne šenkujem drobiža naokrog, ampak tale tip s svojim ‘Bonjour, ca va’ mi pa vsakič znova stre srce, mi sredi navadnega ljubljanskega dopoldneva naredi romantični Pariz, sploh pa je edini, ki mu dovolim, da se nagne nad Bižikin voziček, da pokuka notr, ker potem vedno znova ugotovi ‘Elle dort’ in se nasmehne in mi pomežikne. Midve pa šibava dalje, stran od Pariza, lažji za kovanec ali dva.

Zdej si grem pa narest neki za pojest. Kadar je takole žalostno vreme, se mi zdi, da skos samo jem.

  • Share/Bookmark