Arhiv za April, 2009

1/2

Nedelja, April 26th, 2009

Danes ima Niki pol leta.

In je bil spet piknik. Tako kot tistega oktobra šest mesecev nazaj, ko sem šla nabasana s prebrancem direkt v porodnišnico. :lol:

Vse najboljše, Biži! In – naj živi fižol! :cool:

  • Share/Bookmark

Reminder

Sobota, April 25th, 2009

Ko je nastajala tale fotka, sem bila pa najsrečnejša punca na svetu.

  • Share/Bookmark

Petkov večer

Petek, April 24th, 2009

To, kar sem hotla zdele napisat, sem že enkrat napisala.

  • Share/Bookmark

Zlata ribica, ki rada bere

Nedelja, April 19th, 2009

In medtem enkrat, ko vi žurirate, ko planirate odpičene počitnice, ko pivčkate in špilate fuzbal v DP … medtem se jst vozim v kabrioletu. :cool: No, v bistvu sem hotla povedat, da je medtem ko se je zunaj naredila pomlad, moja Niki dopolnila že skoraj pol leta.

Iz mini nebogljene dušice se je razvil en tak metulj s karakterjem, ena taka živahna žverca, ki vriska in se smeje, en tak hrošček, ki s tebe, če se delaš, da spiš, za šalo potegne odejo, in ki se pogovarja in resno razjezi. Ko se zdaj berem za nazaj, ko berem svoj recimo september al pa oktober, se čudim sama sebi, prav ponosna sem nase, kako sem takrat parkrat lepo napisala nekaj zapisov o migetajoči žabi. Kako sem bila v pričakovanju. Včasih berem tudi september eno leto nazaj ali pa kakšen drug mesec. Tudi ta grde mesece. Vesela sem, da obstaja tale dnevnik, čeprav ga zadnje čase preveč zanemarjam. Vesela sem, ker lahko zdaj berem, kako je bilo in ker se lahko čist natančno spomnim določenih filingov in ker se tako z lahkoto opomnim, kako fajn je bilo tudi takrat. In berem o potovanjih. In o vsem, kar me (je) veseli(lo). In se zavedam, da sem srečnica. Čeprav se kdaj (ne)hote spomnim seveda tudi, kako je nekoč bolelo. In ko berem tiste zapise, sem ponosna nase, kako pogumna sem bila. In sem hvaležna, ker zato vem, da nič ni večno in da se je za vse treba potrudit. In da so valovi in vetrovi na strani spretnih mornarjev.

Fino je zapisat, ja. Sploh če imaš – tako kot jst – v realnem življenju trisekundni spomin zlate ribice. Tale blog je odlična madgalenica. Ki spomni in opomni in spodbuja. Piši, Sadie, piši. Potem pejva pa še en krog.

  • Share/Bookmark

Po kom je Niki?

Sreda, April 8th, 2009

Ne, ni po poštarju. :cool:

Pediatrinja je rekla, da je izjemno gibčna.

Ha, končno ima nekaj po meni. Že od nekdaj brez problema naredim špago in dam noge za vrat. :cool:

Če ima že učke po očiju, ane.

  • Share/Bookmark

Na tleh sedeči dečko

Torek, April 7th, 2009

Zadnje čase precej naročam prek neta na dom. Allstarke, vrelnik za vodo, vse sorte. In vse pakete vedno prinese isti dečko.

Prvič je imel zame paket od VS. Je pozvonil spodaj, potem pa nič. Kot da bi izginil. Ni vprašal niti, v katerem nadstropju sem, nič. Pa sem nekaj časa čakala, potem pa šla dol pogledat, kam se je vdrl. In je sedel na tleh pod nabiralniki. In me čakal. Pa sem na hitro prileteč po stopnicah rekla – gospodič, dojenčka mam, težko pridem dol, pa v prvem štuku sem, dejte drugič, prosim, pridet gor. Potem je – tudi sede na tleh – izpolnil obrazec, pa jst sem podpisala (tudi praktično sede/čepe) na tleh, vrnil mi je tisti drobiž in je šel.

Potem sem naročila allstarke. Prinesel jih je isti dečko. Spustila sem ga v stopnišče in ko sem odpirala vrata stanovanja, je že sedel pred njimi. Vse sva uredila na tleh pred vrati. In je šel.

Danes mi je prinesel vrelnik za vodo. Je rekel, Sadie, zate mam paket. Ful sem stekla k vratom, pa sem bila prepozna. Spet. Je bil že na tleh.

Ker mislim še par stvari naročit, bo treba dat na tla pred vrata kakšno blazino.

Ja.

  • Share/Bookmark

Pri nas že imamo optični kabel ali Še poštar zvoni samo dvakrat

Petek, April 3rd, 2009

Sem tukaj nekje in jezna sem sama nase, ker ne napišem, pa toliko imam povedat. Ne zato, da bi me brali, ampak zato da bom potem jst enkrat brala za nazaj in bom vsaj približno vedela, kdaj in kaj se je dogajalo. Pa nisem pridna, nisem vzorna in tale moj dnevnik je postal tednik. Priznam, malo sem tud na FB-u, prjatuček Miha pravi, da je to za lepe ljudi. Ma prav. Zato objavljam slikce Niki. Ona je najlepša.

Nocoj moram nekaj napisat. Mislm, stvar me je razpizdila do te mere (matr, zadnje čase se samo jezim), da sem res zelo huda. Skratka, tisto poletje, ko sem bila sama, redni bralci vedo, da je bilo to ene dve leti nazaj, so na vrata prišli fantje od Telekoma. Če podpišem soglasje, da bi radi polagali optični kabel. Ker se ne spoznam na te stvari, vprašat za nasvet pa tisti hip nisem imela nikogar, sem klonila in podpisala nekaj, o čemer nimam pojma. No, slišalo se je ok, pa tud, saj vemo, časi gredo naprej in zazdelo se mi je, da nekoč bom pa zarad tega, če ne bom imela tega kabla, mogoče zastarela. Zakrnela. Potem je bilo kakšno leto vse tiho in medtem nisem bila več sama in lepega dne je šefe naznanil – a si vidla, optični kabel polagajo. Sem rekla – ja, vem, saj sem podpisala. Prima, me je pohvalil. :cool:

Od takrat je preteklo že dve leti in pol in zadnjič pozvoni na vratih. Odprem. Pred vrati je bil en čeden dečko, se predstavi, da je od firme Gratel in da bi radi, če podpišem soglasje za polaganje optičnega kabla. Zinila sem, si lahko mislite, kako. Zelo. Sem rekla – poslušajte, kabel so že položili. Nato je čedni dečko zinil še bolj. A res, je rekel – kdo pa? Telekom. Hmmm. Sila nerodna situacija. Pa je nekaj mencal in se prestopal in ker je bil čeden, sem soglasje podpisala še enkrat. Potem je šel. Drugi dan je spet zazvonilo. Sem bila glih sama doma in pod tušem, sem hitela se brisat in na nago rit natikat trenirko, ker pri nas redko zvoni (razen, če hoče kdo prižgat luč in pomotoma pritisne zvonec), jst sem pa radovedna. Odprem. Spet en fant. Dober večer, je rekel prijazno – pobiram podpise za soglasje za polaganje optičnega kabla. Prosim? Sem ravno včeraj podpisala, rečem. Me gleda. Se opraviči, nekaj zapiše v zvezek in gre.

Potem je naslednjič pozvonilo prejšnji teden, se pravi kakšen teden kasneje. Spodaj. Na videofon se je javil šefe. Kdo je bil, sem ga vprašala. Od Gratela, soglasje pobirajo za polaganje optičnega kabla, reče. Sem mislila, da me zeza, res. Dvakrat so že bili tu, rečem, enkrat sem tudi podpisala. Kljub kablu, ki v resnici že je. Šefe se je zarežal – tud jst sem tipu že dvakrat odprl vrata. No, pa sva se režala skupaj. Potem je prišel eden izmed njih še ta torek. Takrat se sicer nisva nič več režala, ampak nekaj živcev sva še imela. V torek.

Včeraj pa ne več. Pa je kljub vsemu spet pozvonilo. Tip včeraj pa ni bil čeden, pa tud če bi bil, jst res nisem več imela potrpljenja. Mu rečem že v videofon – poslušajte, sem že podpisala, pa kabel že imamo, pa nehite že težit in zvonit. Ampak se ni dal, lepo je prosil, če ga spustim vsaj v stopnišče. Ok, sem se vdala, ampak v prvem nadstropju, prvo stanovanje, nikar ne zvonit. Pa je. Odprem, in ta butelj stoji pred vrati. Nisem imela več moči in sem zaloputnila vrata.

No, čez kakšnih deset minut slišim spodaj divje hupanje. Pogledam dol in vidim, da sosed ne more v garažo, ker jo je nekdo zaparkiral. Ta mulc od Gratela se je, pa saj ne morem verjet, parkiral direkt pred drsna vrata v garažo. Kot da bi se parkiral pred steno. Na sredino. In je šefe popizdil in ga je šel iskat. Nanj je nabasal par vrat naprej, ko mu je glih eden izmed besnih sosedov razlagal, da je že zdavnaj vse podpisal, trikrat. Mulc pa – oprostite, nimamo evidence. Pa oprostite, a tisto je garaža, saj že grem.

Za popizdit, res. Naj si naredijo eno tabelo v excelu. Ni tko težko, mislm, jst sem bolj švoh, ko govorimo o računalniških zadevah, ampak, jebemti, da tabelo pa znam narest. Pa nej jim dopovejo, da je brezveze pobirat soglasje za nekaj, kar že imamo. Pa naj jim dajo dva žetona, porkamadona, če ne ločijo med steno in drsnimi vrati. Naj, za božjo voljo, že nehajo zvonit, da ne bo njim zazvonilo. Resno.

  • Share/Bookmark