Arhiv za Maj, 2009

Do roba in nikoli čez

Petek, Maj 22nd, 2009

Želim si, da bi se nocojšnji večer kar vlekel, da bi nikoli ne bilo konec tegale pivička, da bi se tišina nikoli ne nehala, želim si, da bi že enkrat prišla ta nevihta, ki je že cel dan v zraku, da bi po dolgem času sedela na terasi, da bi gledala točo, da bi ne bilo že toliko komarjev, da bi mi po voskanju dlačice nikoli več ne zrasle, želim si, da bi imela večno takole dišeče mokre lase, ki bi me žgečkali po hrbtu, da bi bili večeri vedno tako dolgo svetli, da bi me jutra zbujala v sonce.

Jebemti, kako sem požrešna.

Pa nimaš kaj, ledeni prsti te hitro spravijo na realna tla, ti vzamejo sapo, te stisnejo za vrat, ti stisnejo pljuča, vidim, tople in kot oglje črne oči so postale zlobno svetlo modre, so mi zabičale, da bo še vse ok,
jst pa ne verjamem,
ker ne morem verjet,
ker vedno, ko te primem za roko,
je led,
in če se še tako trudim, ne morem pozabit tistih dveh gumbov, ki sta naju ločevala, takrat in za zmeraj, v dobrem in slabem, ko je še bilo oboje. In vem, sem obljubila, da bom šla s tabo, daleč na jug, sva rekla, bova imela vsak svoje okno pa vrata vmes,
tako zelo,
tako bolno
sva si želela,
da bi se nikoli ne imela
rada.

Pa sva se. Ker tisti bedasti skoraj fuk je enkrat vmes postal ljubezen.

  • Share/Bookmark

Neslišno sesuvanje

Četrtek, Maj 14th, 2009

Ok, tamala je zaspala, sem že mislila, da bodo borbe, tako obupno se je matrala, da bi nama sledila, da ne bi zaspala, se je trudila smejat in vriskat, se je delala živahno, dokler je mogla, potem pa – o, jst prasica – sem jo mimogrede položila s flaško mleka. Samo zavila je z učki, revca utrujena, s še zadnjimi močmi je pogledala v mojo smer – prav s ta belim je pogledala, potem pa ugasnila. In zdaj je mir.

In, imam filing, da bom kmalu ugasnila tud jst.

Včeraj sem prav nespodobno ponočevala, sem šla s samimi fanti na pivo (na dva!) in imenitno sem se imela. Nič (skoraj nič, no) nismo govorili o otrocih. Sedeli smo zunaj in mi je bilo toplo. Ne vem sicer zaradi česa, zarad piva, zarad poletja, mogoče mal tud zarad ta zelenga plaščka, ampak res mi je bilo zelo toplo, ne samo fizično, ampak prav tam, pri srčku. Včasih rabim mal tkole it, se z nevidno žličko pomešat med ljudi, se delat, da nisem mama, res rabm to. Tko da, fantje, ane, še bi.

Zvečer, ko sem prišla domov, je bila v stanovanjcu že tema. Po dolgem cajtu je šel šefe spat pred mano. In ker po novem Biži spi v svoji sobi, imava vsa vrata vmes odprta in zato se je potrebno ponoči potihom prikrast domov, se v temi slečt, se v temi umit, se v temi pritipat do postelje in se – o, sladka zmaga – neslišno sesut vanjo. Vse to že znam. Znam se neslišno sesut, res.

Potem včasih kar ležim tako, na hrbtu v svoji ogromni postelji, rolete rada pustim malo dvignjene, da gledam ven, varno se počutim in paše mi poslušat dihanje s sosednje polovice, kar ležim tako in ždim in razmišljam, kako dobro mi pravzaprav gre, pa tako me je skrbelo. Madonca, si včasih rečem, odlično si se znajdla. In kar zardim malo sama pred sabo, malo mi je nerodno, ko se takole neskromno pohvalim, ampak, prmejduš, da sem res ponosna nase. In res je imeniten filing, pa rečte, kar hočete, ko se kdaj pozno ponoči zalotim, kako se zadovoljno nezavedno smehljam. Tako nedolžen in dolgotrajen nasmeh znam spravit skupaj, prisežem, da me v licih kar boli. In enkrat vmes me odnese. Samo ni mi jasno, zakaj kljub vsemu potem sanjam tiste bolne sanje. Raje ne bom začela razlagat, kaj sem sanjala to noč. Raje ne.

Nič. Da ne bom preveč nabijala tja v tri krasne, čas bo, da se grem malo zleknit. Čas bo, da se zleknem med pink rjuhe, pa naj se lasje posušijo čez noč. Mirno noč želim vsem. Tudi sebi.

  • Share/Bookmark

Puri puri

Petek, Maj 8th, 2009

Eden tistih petkov je, ko smo punce ostale doma, fantje so šli pa na pivo. Moja šalca mleka je že napol prazna in babyfon je že pol ure tiho. Nocoj mi je kar ok, da sem sama. Še vlažni lasje me žgečkajo po hrbtu in posušeni tanki prsti neutrudno tipajo za malinovimi piškoti. Tamala je bila zmahana od popoldneva in večerna flaška jo je dokončno dotolkla. Nedamsko je obležala na hrbtu s kravco v roki. In upam, da bo do ene 1h zjutraj mir.

Kar groza me je, ko pomislim, kako se veselim, da bom nadvse zgodaj zlezla med čiste rjuhe. Četudi po vsej verjetnosti še dve uri ne bom zaspala, mi tako paše ležat v temi in tišini, poslušat Bižikino spokojno dihanje, ki ga edino včasih zmotijo kakšni naliti prjatučki, ki objeti prepevajo pod oknom, al pa včasih duet potepuških mačk, ki se gonijo. Ki se gonijo nonstop in vreščijo kot dojenčki. Zlovešče hinavske potrebnice.

Evo, mleko sem spila, piškote sem snedla. Zunaj je tema, tv je ugasnjen, nogice so bose. Lasje skoraj suhi. Čas je za snet si dobre vile z ušes. Pa en mejl še spesnim eni res fejst punci, si umijem zobe, potem pa grem ležat. Ne spat, ležat. Grem mislit lepe misli, ker sanje so običajno strašne. Grem mislit disko misli, ker si želim, da me končno enkrat ponesejo v disko sanje. Ki mi ne bodo umazale rjuh. Ker bodo tisti trije decilitri švica, ki jih izšvica človek ponoči, neslišno stekli s postelje na črn parket in nato pod vrati na ledeno stopnišče iz kamna in bo moj hrbet zjutraj suh. In ti bom povedala, ko te bom srečala, ko boš v gumijastih škornjih stal pred mojimi vrati, kaj sem sanjala.

Madonca, so že komarji. V vrat me je užgal, požrešni vampir. Ti povem jutri, kaj sem sanjala. Jutri.

  • Share/Bookmark

Zmenek

Četrtek, Maj 7th, 2009

Včerajšnji večer je bil katarzičen. Moram se večkrat spomnit, kako je že to, če greš malo ven, na pivo. Se moram kar zbrcat. Me morate zbrcat. Ker paše. It, odklopit. Čeprav cel večer luščiš s prstov riževo kašico in čeprav sem, ko sem segla po vazelinu, zagrabila mini čeveljce, ki sem jih pozabila v ruzaku. Ozadje, mislm na fuzbal, je bilo brezhibno. Pa hvala za pivo.

In pot nazaj … Sem se skušala vsaj malo spomnit, kako je že lebdet, kako je že hodit par centimetrov od tal, kako boli, če s členkom sredinca podrgneš po steni. Sem šla po dolgem času peš po nežni ravnokar temi, čudežna tišina je bila, nimam je v spominu take – tako zelo tihe. Sem hodila cikcak, z ene strani ceste na drugo kar naprej. In nič nisem videla, pa vseeno nisem padla. Vse se je tako lepo poklopilo. Večkrat bi se moralo.

Doma je mini bitjece medtem sladko ugasnilo, velik pisan hrbet pa me je še čakal. Zbrcala sem s sebe pink allstarke in hlače. Oprala dude. Si umila oči in zobe. In strmela v ogledalo. Temna črta pod očmi ni izginila, tako kot je menda izginil nasmeh. Se bom potrudila. Da pride nazaj smeh, da spišem večkrat več kot le eno vrstico. Potem sem tiho kot miška zlezla pod odejo in zaspala, še preden je velik pisan hrbet utegnil priti za mano.

  • Share/Bookmark

Zgodba o roza ventilu

Nedelja, Maj 3rd, 2009

Minile so prve počitnice v troje in bile so ene izmed mojih najlepših ever. Biži se je odlično držala, najprej je bil sicer šok, ko se je znajdla v hotelski sobi (mamin fetiš) na tuji rjuhi (tudi mamin fetiš) in ni hotla prav veliko jest, potem pa je le zaživela in vse je zlaufalo v pravi smeri. Postala je ljubljenka celotnega hotela (o, kako sovražim to) in ‘che bella’ je vzdihovalo na vsakem koraku. Malo sva si odpočila tudi midva, ki sva si po dolgem času – kljub še vedno mrzlim večerom vzela čas za posedet na balkonu, ko je tamala ugasnila. Spila sva kakšen viski preveč in bila neskončno pametna. To sem zelo pogrešala. Bit (s tabo) in ga malo pit. Se stiskat.

Se mi zdi, da počasi prihajam nazaj.

Sicer pa sem malo žalostna. A ni to en grafit – ja sam malo žalostan? Sem, ja. Jutri se konča porodniška Otici, tako da ne bo več njenega energije polnega šibanja z vozičkom pod mojim oknom. Kakšna katarza je bila pomahat ji vsak dan. In včasih it z njo. Z vsakim dnem bolj pa prihaja poletje in tudi moja porodniška počasi teče in nič ne reče, prav hinavsko tiho mineva. Kot vse drugo. Jeseni se bo z našega konca odselil tud eden izmed mojih bratov (z družino: se pravi on in Oti in mali Nik). Neeee, ne gre(jo) daleč, ne grejo v Kalifornijo. Samo na drug konec Ljubljane se bodo prestavili, jst mam pa že zdaj cmok v grlu. Si želim, da ne bi nikoli šli. Ker je veselje mahat jim, ko jo mahajo tod mimo, jih povabit na kofe, jim – če ni časa za kaj drugega – vsaj pokazat rit skoz okno. Sej pravim, vse mineva, prav hinavsko tiho in hitro. Pa sem vesela zanje, presrečna, ker grejo na boljše, ampak priznam pa, da sem tudi prav po egoistično žalostna, ker si želim, da bi vse skupaj še ne bilo tako kmalu. Prehitelo me je, nisem se uspela pripravit.

Sem si pa kupila take punk alt roza kavbojke. Si pomagam na svoj način. No, poskušam. Ampak saj zgodbo o tistih lila kavbojkah že poznate. Ki so bile in kaj so dale čez. Hlače, ki vse prenesejo. Moj ventil, moje zdravilo. Matr, kako sem pa včasih bedna, kako si grem takale na jetra. Se mi zdi, da vsi odhajajo, samo jst ostajam. Kot da sem edina, ki nima kam it.

  • Share/Bookmark