Arhiv za Junij, 2009

Prišlo je njeno prvo poletje

Nedelja, Junij 21st, 2009

Ja, spet jst, končno jst, madona, saj me je kar sram, sem vendar obljubila, ja, da bom, da bom večkrat, pa nisem držala obljube. In danes imam spet čas, vmes je bilo tudi morje, danes pa … Danes sem po dolgem času hitela, brzela po obvoznici, ki je imela mehke ovinke, ki so šli začuda vsi v levo, tolažil me je Billy, kot nekoč, vozila sem po levem pasu in jih puščala vse za sabo, predmete in duše in škatlaste kripe, ki so hrople, da bi me dohitele, pa me niso, niti v sanjah ne.

Kakšnih štirinajst dni nazaj sem snela tamalo z joške, počasi ji je postalo premalo, je bilo bolj samo crkljanje, ne več hrana, tega pa nisem hotla, ker crkljamo se lahko drugač, je bila vedno še lačna in je gledala za še, začela se je žlica in prišle so kašice in joške so se neslišno in počasi poslovile :oops: . Tamala se je zaljubila v flaško, iz katere teče hitreje in z manj truda, jst pa sem se sprijaznila s koncem nekega obdobja, ki je trajalo osem mesecev, in dajala nase ledene obkladke sedemkrat na dan. In s flaško je prišla tudi svoboda, z njo pa kakšno pivo in večer zase. In zdaj vas slišim, zagovornice dojenja do pubertete, kako me linčate, jst pa si žvižgam in sem ponosna, da nama je z Bižiko tako dolgo tako dobro šlo. Zdaj pa je čas, da začnem pitat še sebe, da teh bednih 52 kil obogatim za ene par solidnih špehkov, da ne bom več tako posušena in izsesana mama, skoz katero se vidi. Da bom vesela in debela mama. :lol:

In tečejo dnevi in z njimi, o bog pa ja ne že, tudi poletje, ki je prišlo, Bižino prvo poletje, ki se je komaj dobro začelo, pa je prineslo že tudi mraz. Večeri so dolgi in mirni in, končno, se spet pogovarjava. Leživa na zofi na terasi, ti z mojimi nogami v naročju, jst pa z mokrimi lasmi, dotikava se in kar nerodno mi je, kakšne besede vse se izgovorijo, ko izgoreva dan, ko se asfalt suši, ko pridejo komarji. Že mora bit tako. Če imaš rad.

En teden počitnic je že za nami, bile so kratke in sladke in šli smo blizu, ampak bile so ene najlepših in nikoli jih ne bom pozabila. In ja, so že padle tud privoščljive pripombe, seveda spet od ljudi, ki v lajfu niso nikjer bili – a letos pa ne boste šli nič v Grčijo – in ne, ne bomo šli, letos najbrž ne. Niti ne vem, zakaj bi se nam mudilo, tamala v morje itak še ne more za ne vem kako dolgo, čez opoldne smo ponavadi na hladnem v sobi, zvečer žurat ne moreva, ampak na terasi spijeva par pirčkov, in meni se zdi, da ne bi bilo nič kaj dosti drugače, kamorkoli bi šli. Edino pot bi me delala nervozno, tako pa gremo raje blizu in smo mirni in uživamo. Še bo čas za kam it, mogoče kmalu – ali pa tudi ne, tako da jih – zlobne jezike – lahko potolažim, da bo vidla tudi še kakšno belo mivko in turkizno morje, kot ga oni še niso. Ko bomo pripravljeni. Jeseni, drugo leto, čez dve leti, pojma nimam. Boste izvedeli, kdaj se bomo okorajžili, boste dobili kartico. Do takrat pa se javljamo iz Savudrije. :cool:

Tako … Vse je enkrat prvič, tudi poletje. Naj bo lepo, prvič bi moralo bit lepo. Mama in ata se bosta zelo potrudila. :D

Ja.

  • Share/Bookmark

Mojih pet minut

Četrtek, Junij 4th, 2009

Tamalo sem/sva dala spat in je mir. Malo časa vsak zase imava, malo časa drug za drugega, hitiva, hitiva kurit vsak svojih pet minut, ki sva si jih podarila, hitiva kurit skupno uro, hitiva pit pivo ali jest sladoled, potem pa utrujena hitiva še spat, ker nov dan se včasih začne že pred peto, ko je treba bit buden in zabaven, ko je treba zbrat vse moči in se postavit na noge. Ampak nikoli ni odveč, nikoli, res, ker ta brezzobi (še vedno nima nobenga zobka!!) nasmeh odtehta vse, odtehta vse, kar je bilo narejenega na hitro, odtehta cel kup šivov tam spodaj, pobruhano posteljnino in pozabljeno malico. Vsa ta hitrost naju samo še bolj povezuje in najin čas se zdaj šteje samo kot ‘čas pred Biži’ in ‘čas, odkar je Biži’.

In ko mineva mojih pet minut, hitim preverjat nekaj najljubših blogov, včasih enega, drugič drugega, nikoli pa ne več vseh naenkrat, hitim gledat Irenine slikce iz sveta slavnih in bednih, kukam k Malini, čakam na Irenco in Pograjca in Đezi in, seveda, čakam Mihahata, ki jih kar ni, čekiram Šefeta in Lukata in ob njegovem blogu se vedno spomnim na njegovo punco, da jo bo res treba spoznat, predvsem pa se neizmerno rada utapljam v Trobentici, moji muzi, drhteča se izgubljam v njenih besedah, berem in berem jo počasi, ne pustim si je brati hitro, besedo za besedo grem, požiram jih in ko pridem do konca, včasih prav čutim, da je nekje zunaj, nekje je na pivu, si rečem kakšen večer, ko izmozgana visim na kavču kot kakšen smrkelj, in takrat si na skrivaj in, priznam, grdo domišljavo predstavljam, da mogoče kdaj pomisli tud name. /me blusehes.

Ta vikend odhajamo na morje. Vreme je sicer bolj bedno, kar pa me ne moti, želim si samo videti morje, ga pokazat Bižiki, jo držat v naročju in ji s prstom kazat valove, hočem videt začudenje in srečo v njenih sinjih radovednih očeh, zvečer pa si želim posedet na terasi z nogami na ograji, spit pivce ali dva, želim si v nedogled se pogovarjat s tabo in si pozno v noč zadovoljno brundat, kako nam je luštno.

Kaj naj rečem. Moje poletje je že tu in mojih pet minut je mimo. Vam maham v pozdrav in hitim kurit najino skupno uro.

  • Share/Bookmark

Moment

Sreda, Junij 3rd, 2009

Taka tišina je. Samo skrini nabijajo ob okna, tako piha. Sem sam hotla povedat, da so moji bambusi – moja terapija iz ene druge zgodbe – letos pozimi crknili.

Konec tišine. Konec tipkanja.

  • Share/Bookmark

Dnev(ni)i(k)

Torek, Junij 2nd, 2009

Dnevi hitro minevajo in jst mam še štiri mesece porodniške. Kar zazebe me, ko pomislim, da moram začet rihtat varstvo, ker vrtca – itak – nismo dobili.

Biži je imela kakšen teden nazaj že sedem mesecev in lepo napreduje. Je pri tavelikih in srednje suhih, ličke ma pa orng. Ena taka kjut kombinacija je, ki te čist razoroži, ko se brezzobo nasmehne in zavriska. Čakam še, da reče mama, pol sem pa pečena do konca. O atu šefetu ne bi niti zgubljala besed, ker … Ker ljubezni očka-hčerkica se ne da ubesedit, se jo lahko, če imaš srečo, samo osuplo opazuje.

Medtem je šla Niki v svojo sobico, kjer se odlično počuti in tako tudi noči postajajo bolj prijazne, zadnjič je bila celo ena prespana, počasi jo snemam z joške in navajam žlice, počasi poskuša sama sedet in se zraven za crknit pametno drži, čakamo plazenje in se ob vikend jutrih razneženi crkljamo na najini postli. Tamala postaja en samosvoj karakter, blazno uporna je in vztrajna. In nežna, kar me veseli. Najbolj nežno na svetu zna pobožat.

Moram priznat, da nam gre prav dobro, čeprav sem se včasih bala, kako bo bit mama, kako bom sfolgala, ker slišala sem strašne namige, kakšen safr bo, kako bo naporno in podobno. In ja, včasih je tud naporno, ampak večinoma se odlično držimo in tud midva s šefetom sva postala kar en uigran tandem, ki dobro funkcionira in ki si ob večerih na terasi zadovoljen rad privošči kakšno pivce, predvsem pa dobro debato, v kateri po osmi uri zvečer ni prostora za plenice.

Tako nekako trenutno živim, ja. Živim in se učim. Predvsem pa se poskušam opominjat, da je vsak dan samo enkrat in da če bo zamujen, popravca ni. Ne pri takem mini življenjcu.

  • Share/Bookmark