Mojih pet minut

Tamalo sem/sva dala spat in je mir. Malo časa vsak zase imava, malo časa drug za drugega, hitiva, hitiva kurit vsak svojih pet minut, ki sva si jih podarila, hitiva kurit skupno uro, hitiva pit pivo ali jest sladoled, potem pa utrujena hitiva še spat, ker nov dan se včasih začne že pred peto, ko je treba bit buden in zabaven, ko je treba zbrat vse moči in se postavit na noge. Ampak nikoli ni odveč, nikoli, res, ker ta brezzobi (še vedno nima nobenga zobka!!) nasmeh odtehta vse, odtehta vse, kar je bilo narejenega na hitro, odtehta cel kup šivov tam spodaj, pobruhano posteljnino in pozabljeno malico. Vsa ta hitrost naju samo še bolj povezuje in najin čas se zdaj šteje samo kot ‘čas pred Biži’ in ‘čas, odkar je Biži’.

In ko mineva mojih pet minut, hitim preverjat nekaj najljubših blogov, včasih enega, drugič drugega, nikoli pa ne več vseh naenkrat, hitim gledat Irenine slikce iz sveta slavnih in bednih, kukam k Malini, čakam na Irenco in Pograjca in Đezi in, seveda, čakam Mihahata, ki jih kar ni, čekiram Šefeta in Lukata in ob njegovem blogu se vedno spomnim na njegovo punco, da jo bo res treba spoznat, predvsem pa se neizmerno rada utapljam v Trobentici, moji muzi, drhteča se izgubljam v njenih besedah, berem in berem jo počasi, ne pustim si je brati hitro, besedo za besedo grem, požiram jih in ko pridem do konca, včasih prav čutim, da je nekje zunaj, nekje je na pivu, si rečem kakšen večer, ko izmozgana visim na kavču kot kakšen smrkelj, in takrat si na skrivaj in, priznam, grdo domišljavo predstavljam, da mogoče kdaj pomisli tud name. /me blusehes.

Ta vikend odhajamo na morje. Vreme je sicer bolj bedno, kar pa me ne moti, želim si samo videti morje, ga pokazat Bižiki, jo držat v naročju in ji s prstom kazat valove, hočem videt začudenje in srečo v njenih sinjih radovednih očeh, zvečer pa si želim posedet na terasi z nogami na ograji, spit pivce ali dva, želim si v nedogled se pogovarjat s tabo in si pozno v noč zadovoljno brundat, kako nam je luštno.

Kaj naj rečem. Moje poletje je že tu in mojih pet minut je mimo. Vam maham v pozdrav in hitim kurit najino skupno uro.

  • Share/Bookmark

5 odgovorov to “Mojih pet minut”

  1. chef komentira:

    Počaščen!

    Lepo se imejte! (tudi jaz bi ubijal za porodniško – đivi gor al dol!)

  2. chef komentira:

    šivi.

    maligani gor al dol :roll:

  3. irena komentira:

    maham nazaj! (in pogrešam tiste mahajoče smajlije iz forumov) :D

    in moram še povedat, da sem zelo vesela, da si med hitenjem vzameš še cajt za blog, ker te je res luštno spremljat, brat, se posladkat s tabo. :*

  4. troBENTica komentira:

    :oops:
    In veš, da domišljavo mislim nate.

  5. MihaHa komentira:

    Ker obljubljam pa res ne več, sem primoran rdečih lic izdaviti besedo, zaradi katere me je fotr največkrat pogledal kot sokol pogleda navadno poljsko miš: Bom! Zdej grem na per, pom pa vidu. Cheers.

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.