Arhiv za Julij, 2009

:-(

Ponedeljek, Julij 27th, 2009

Beden vikend je bil, beden, in hvalabogu, da ga je konec.

  • Share/Bookmark

Nitro

Sreda, Julij 22nd, 2009

Kakšen mir je, tak nedolžen, mal hinavski. Šefe in Biži sta zaspala na taveliki postelji, tiščita se drug k drugemu, ata smrči, tamala pa duda na vse kriplje, madonca, čudno, da jim sploh rata spat, tako sta glasna in stisnjena drug v drugega, ropotulji dve moji.

Jst mam pa tišino tukaj, sedim v tej za crknit razgreti dnevni sobi (nikol več stanovanja na jug!) v rožasti obleki do tal in s črnimi podplati, vsa se lepim in srebam grenko mrzlo kavo in se delam, da sem sama doma. Redke minute. Naj trajajo.

Popoldne nameravam mal domov na obisk, nisem vidla fotra že celo večnost – od operacije dalje ne, je bila tud bolezen pri hiši, pa raje nisem izzivala. Da bi čakala, da se shladi, nima smisla, ker lahko čakam noč, šla bom v saharo zunaj, rada imam poletje in vročino, me ne moti, če se prilepim na sedež v avtu, me ne moti.

Zadnjič je prišlo pismo s faksa. Ah, memories. Jst in moj FF. Vabili so me na informativni dan, da izvem kaj več – če ne celo vse – o delanju doktorata. Razbesneli so me do amena. Nikol namreč ne bom pozabila, ko sem diplomirala in je bilo vse še sveže, kako sem si želela na magisterij. Ne zarad naziva, ampak čist preprosto zato, ker me je vse skupaj tako zanimalo. Kako obupno sem prosila, pa me niso hoteli vzet, ker nisem imela povprečja. Predstojniku sem razlagala, kako si želim, kako me ta študij veseli, kesala sem se, da nisem imela boljših ocen, sem mu rekla – res sem lenuh, mea culpa, ampak rada sem študirala, res, priznam pa, sem se na robu solz sesula, da se mi ni nikol šlo za ocene. Faks sem od začetka do konca delala izključno zase, ker imam pač rada književnost. Sem šla k ‘bodočemu’ mentorju, če bi me vzel, kljub temu da mam slabše ocene. Ja – mi je zagotovil, z veseljem vas vzamem, samo predstojnik se mora strinjat. In sem tavala spet dalje do naslednjih vrat, kjer me je neusmiljeni poglavar (tisto leto) ne da bi trznil, mirno zavrnil, rekoč – povprečje mora bit vsaj 8,5. Nobene debate nisva imela. Nobene debate ni bilo. Pa je bilo manj vpisanih kot razpisanih. Letos pa kot strela z jasnega.

Letos, ko nimam časa, ko je minilo že toliko let, da me je vmes že vse minilo, edino bes in razočaranje sta še nekje ostala, mi pošljejo pismo. Vabilo.

Ma jebite se, vam sporočam. Jebite se.

  • Share/Bookmark

Soba 27 a

Sobota, Julij 18th, 2009

Al Žabonka in njena prva buška.

  • Share/Bookmark

Servis je (skoraj) biznis

Sreda, Julij 15th, 2009

Spet sem besna na serviserja – pa naj mi oprostijo vsi ta solidni … Pet let je, kar smo vseljeni in imamo komplet novo belo tehniko, pa je najprej šla napa, pol pralni stroj, zdej pa še pomivalec. Saj štrajka že kar nekaj časa, ampak vsake toliko je kar v redu opral, tako da sem mogoče malo odlašala s servisom oz. z nakupom novega.

Danes pa je napočil dan, ko mi je počil film in sem poklicala serviserja. In je prišel. V ’slim shaddy’ majci in v kabrioletu (ena stara jajca, da nau kdo upal na porscheja). Ogledoval si je ta nesrečni stroj in na koncu strokovno ugotovil, da bi lahko za vse bila kriva cev, ki dovaja vodo v stroj, da bi mogoče lahko bil motor, da je mogoče šel programator, da sumi tudi grelnik in, ne nazadnje, da je mogoče pa vseeno za vse kriva elektronika. Pa sem ga, vsa obupana, vprašala, koliko nas bo stalo popravilo. Ker – glede na to, da stroj laufamo vsak dan že pet let (in predvsem glede na to, da je v teh časih nekako normalno, da v roku petih/sedmih let pač vse crkne) – ne bi rada v popravilo vlagala preveč denarja. Sem rekla gospodu serviserju – povejte mi približno, koliko je popravilo. Ker če bo predrago, bom raje kupila nov stroj, ker s tem starim bo itak v roku enega leta spet kaj narobe in spet bo popravilo kakšnih sto evrov. In je začel gospod računati, je mrmral v brk (ni imel brkov): cev je ene 70 evrov, pol pa, uffff, programer, hmmmm … No, končne številke ni izdavil. Je pa zagrozil, da če hočem, da res ugotovi, kaj je narobe, da mora stroj odklopit (vgradni je), ga izvlečt iz omare, postavit na glavo, me je postrani pogledal, rekoč – gospa, to bo voda tekla v potokih, a res to hočete? Najbrž sem bila že čisto bleda.

Potem je še kar naprej jamral, da bo popravilo drago, da ko enkrat gre elektronika, je to res sranje in da dvesto evrov bo hitro. In, ni pozabil dodati, da se mi mogoče pa res bolj splača kupit nov stroj. In, tudi ni pozabil dodati, da se ukvarjajo tudi s prodajo. Veste, mi je zarotniško namignil, že drugo leto lahko spet kaj dragega crkne, stroj je le že star in zmahan.

Takrat se mi je končno posvetilo. Tip sploh ni bil butast. Kaj hitro je ugotovil, da če mu rata fajn me prestrašit (in s ceno servisa in z razlito vodo), da mu bo verjetno uspelo sklenit donosen biznis. Da bo ta presrana mamica s cvilečim dojenceljnom slej ko prej klonila in stresla petsto evrov za nov stroj. Me je prečital. In prav je imel. Res bom kupila nov stroj. Sam ne pri njemu. Da se mu ne bi slučajno še leta dolgo fino zdelo, kako me je nategnil.

  • Share/Bookmark

Srečneži

Četrtek, Julij 9th, 2009

Je pasal tisti temačen vikend ob morju mesec nazaj, ko je bilo nebo temnosivo, morje temnoplavo, vogali so bili zabrisani, valovi visoki, ptice so letale nizko, veter je rezal, ampak tist razgled … Razgled je bolel bolj kot vse drugo, razgled je odpiral pogled na drugo dimenzijo lepote, ki je do sedaj nisem poznala in ne razumela, ker je nisem hotela videti, spregledati, ker me je jezila, čeprav mi je hladila opečena ramena, ko sem gledala vse tiste fante …

Vse tiste fante sem gledala z mrzlega kopnega in pogled je bil veličasten. So bili oni srečni, ker je bil veter, ker je brilo ko sto hudirjev, žvižgalo je in pljuskalo mrzlo morje v obraz in sem videla, kako drvijo z enega konca zaliva v drugega in veter, zaradi katerega sem imela solzne oči, je bil (naenkrat tudi moj) prijatelj, ki so ga (u)krotili in kar sedela sem tam in srebala pivo in sem si rekla – tudi to je poletje.

Ni nujno, da je lepo poletje vedno mirna gladina. Ni nujno.

  • Share/Bookmark

Prvi zobek

Ponedeljek, Julij 6th, 2009

No, pa smo tudi pri nas dočakali prvi zobek. Moram jo pohvalit, čeprav vem, da bo zato že nocoj bolj zabavno, ampak Niki je vse junaško prenesla.

Zdaj pa novim zmagam naproti. Še cel kup izzivov jo čaka, žabo malo. :cool:

  • Share/Bookmark

Dilema

Nedelja, Julij 5th, 2009

Mogoče je pa grahova juha odgovor na vse skupi. Mogoče.

:cool:

  • Share/Bookmark

Četrtek

Četrtek, Julij 2nd, 2009

Lepi in vroči dnevi so in moja porodniška kr teče in nič ne reče. Odlašam in odlašam z iskanjem varstva za tamalo, čeprav mi je do zdaj že jasno (in nam je bilo tudi sporočeno), da vrtca letos ne bo. No, malo upanja imam, glede na to, da sem kakšen mesec nazaj v centru spoznala župana – me je ustavil, mlado mamico in potencialno volivko, in prijazno nagovoril sredi Stare Ljubljane, jst pa se nisem samo prijazno smehljala, ampak sem si nadela zaskrbljen izraz in si nisem mogla kaj, da ne bi zajamrala o vrtcu. In mi je – sicer že manj prešernega obraza in sklanjajoč se nad voziček obljubil, da vrtec bo. Bomo videli, sem mu rekla skeptično. Ampak on se je potem spet lepo in na široko zasmehljal in me potrepljal po rami in – o, spet jst naivnica – jst mu kar verjamem. Še kar. Ni mogoče, da ne bi verjela tistemu nasmehu. No, pa šalo na stran – močno upam, da bomo našli kaj, kjer se bo Biži dobro počutila. Če bo že morala it. Se pazit.

Vsako jutro, ko se vi drenjate v službe, okrog pol osmih midve štartava od doma, v hlad in še nedolžen dan, zgodaj greva, kasneje pa se tiščiva notri. Včasih se okrog desetih še smukava kje okoli Saxa in ta prijazen dečko, Bižikin prjatuček natakar, mi, četudi imajo rumeno roleto še spuščeno, vseeno od zadaj nekje prinese kavo in postavi en stol in mizo, neredko me pocrklja tudi s frišnim cajtengom, vmes pa reče kakšno prijazno, ko postavlja mize in stole in se pravzaprav šele prebuja. Vsi ostali kafiči tule v bližini so odprti že davno prej, amapak noben nima tazga prijaznega fanta, ki zakurbla kofe mašino sam zame, čeprov še niti odprti niso.

Te dni najemam garažo. In sicer garaže v našem bloku imajo dvižne ploščadi, kar je sila neprijazno, če si ti tisti, ki imaš avto zgoraj. Kar jaz zadnje čase sem, ker se relativno malo vozim, pa tud šefetov avto ne gre pod strop. Ta princip ‘pograda’ me neizmerno utesnjuje. Saj ne, da bi vsak večer rabila kam it, ampak, klinc, včasih mi pa glih zapaše, pol je treba pa umikat njegov avto, pa mojga dol spustit, pa ko se vrnem, ponovit vajo. Kar me (naju) precej utruja in posledično sem nehote kdaj tudi doma, čeprav bi rada kam šla. Mogoče tud sam do mami zvečer na kofi al pa kaj takega. Skratka, par v stanovanju čez pa živi v Nemčiji in sta res redko tule in sta se ponudila, da nama oddata svoj (imata itak tri) garažni boks. Ga bom vzela. Bom svobodna. Bom lohk kdaj tud jst Hodža kam peljala in bo končno tud on lohk kakšnega preveč spil. :oops:

Prihajam.

Ja.

  • Share/Bookmark