My name is Bond. Sadie Bond.

Je pasal tisti temačen vikend ob morju mesec nazaj, ko je bilo nebo temnosivo, morje temnoplavo, vogali so bili zabrisani, valovi visoki, ptice so letale nizko, veter je rezal, ampak tist razgled … Razgled je bolel bolj kot vse drugo, razgled je odpiral pogled na drugo dimenzijo lepote, ki je do sedaj nisem poznala in ne razumela, ker je nisem hotela videti, spregledati, ker me je jezila, čeprav mi je hladila opečena ramena, ko sem gledala vse tiste fante …

Vse tiste fante sem gledala z mrzlega kopnega in pogled je bil veličasten. So bili oni srečni, ker je bil veter, ker je brilo ko sto hudirjev, žvižgalo je in pljuskalo mrzlo morje v obraz in sem videla, kako drvijo z enega konca zaliva v drugega in veter, zaradi katerega sem imela solzne oči, je bil (naenkrat tudi moj) prijatelj, ki so ga (u)krotili in kar sedela sem tam in srebala pivo in sem si rekla - tudi to je poletje.

Ni nujno, da je lepo poletje vedno mirna gladina. Ni nujno.

Objavljeno dne 9.07.2009 ob 20:49 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.