Srečneži

Je pasal tisti temačen vikend ob morju mesec nazaj, ko je bilo nebo temnosivo, morje temnoplavo, vogali so bili zabrisani, valovi visoki, ptice so letale nizko, veter je rezal, ampak tist razgled … Razgled je bolel bolj kot vse drugo, razgled je odpiral pogled na drugo dimenzijo lepote, ki je do sedaj nisem poznala in ne razumela, ker je nisem hotela videti, spregledati, ker me je jezila, čeprav mi je hladila opečena ramena, ko sem gledala vse tiste fante …

Vse tiste fante sem gledala z mrzlega kopnega in pogled je bil veličasten. So bili oni srečni, ker je bil veter, ker je brilo ko sto hudirjev, žvižgalo je in pljuskalo mrzlo morje v obraz in sem videla, kako drvijo z enega konca zaliva v drugega in veter, zaradi katerega sem imela solzne oči, je bil (naenkrat tudi moj) prijatelj, ki so ga (u)krotili in kar sedela sem tam in srebala pivo in sem si rekla – tudi to je poletje.

Ni nujno, da je lepo poletje vedno mirna gladina. Ni nujno.

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Srečneži”

  1. slikca komentira:

    ja, jst tud še nedolgo nazaj nisem vedla, da bom tolk vesela vetra (čeprov ga mam odzmeraj rada) in da bom tolk pacala po vodi…pa te kar prime…in potem še drži… ;)

    morš probat, ne sam gledat sadie ;)

  2. troBENTica komentira:

    Am…tole si čist preveč lepo povedala. Ti matr, da res.

  3. MihaHa komentira:

    Da sam ajkula kupio bih krilo!

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.