Nitro

Kakšen mir je, tak nedolžen, mal hinavski. Šefe in Biži sta zaspala na taveliki postelji, tiščita se drug k drugemu, ata smrči, tamala pa duda na vse kriplje, madonca, čudno, da jim sploh rata spat, tako sta glasna in stisnjena drug v drugega, ropotulji dve moji.

Jst mam pa tišino tukaj, sedim v tej za crknit razgreti dnevni sobi (nikol več stanovanja na jug!) v rožasti obleki do tal in s črnimi podplati, vsa se lepim in srebam grenko mrzlo kavo in se delam, da sem sama doma. Redke minute. Naj trajajo.

Popoldne nameravam mal domov na obisk, nisem vidla fotra že celo večnost – od operacije dalje ne, je bila tud bolezen pri hiši, pa raje nisem izzivala. Da bi čakala, da se shladi, nima smisla, ker lahko čakam noč, šla bom v saharo zunaj, rada imam poletje in vročino, me ne moti, če se prilepim na sedež v avtu, me ne moti.

Zadnjič je prišlo pismo s faksa. Ah, memories. Jst in moj FF. Vabili so me na informativni dan, da izvem kaj več – če ne celo vse – o delanju doktorata. Razbesneli so me do amena. Nikol namreč ne bom pozabila, ko sem diplomirala in je bilo vse še sveže, kako sem si želela na magisterij. Ne zarad naziva, ampak čist preprosto zato, ker me je vse skupaj tako zanimalo. Kako obupno sem prosila, pa me niso hoteli vzet, ker nisem imela povprečja. Predstojniku sem razlagala, kako si želim, kako me ta študij veseli, kesala sem se, da nisem imela boljših ocen, sem mu rekla – res sem lenuh, mea culpa, ampak rada sem študirala, res, priznam pa, sem se na robu solz sesula, da se mi ni nikol šlo za ocene. Faks sem od začetka do konca delala izključno zase, ker imam pač rada književnost. Sem šla k ‘bodočemu’ mentorju, če bi me vzel, kljub temu da mam slabše ocene. Ja – mi je zagotovil, z veseljem vas vzamem, samo predstojnik se mora strinjat. In sem tavala spet dalje do naslednjih vrat, kjer me je neusmiljeni poglavar (tisto leto) ne da bi trznil, mirno zavrnil, rekoč – povprečje mora bit vsaj 8,5. Nobene debate nisva imela. Nobene debate ni bilo. Pa je bilo manj vpisanih kot razpisanih. Letos pa kot strela z jasnega.

Letos, ko nimam časa, ko je minilo že toliko let, da me je vmes že vse minilo, edino bes in razočaranje sta še nekje ostala, mi pošljejo pismo. Vabilo.

Ma jebite se, vam sporočam. Jebite se.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Nitro”

  1. troBENTica komentira:

    :lol: Si se razburila, punca.

  2. irena komentira:

    word :cool:

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.