… vsakodnevni dopoldanski sprehod čez Ljubljano, ki je čez poletje zaradi vročine bil zelo zgodnjejutranjski, se je zaključil na hitri kavi na Bregu, kjer po dolgem času spet streže kelnar naše mladosti, s katerim smo se spoznali, ko smo mi še študirali in je delal v kafiču zraven faksa, potem pa smo občasno kdaj tudi zažurali skupaj. Sem z Bižiko v vozičku, ki se je šibil pod težo pampersk in kašic, šibala mimo, na hitro sem pogledala levo čez ramo in zaklicala – a lohk nardiš eno hitro kavo – in jo je, potem pa sem posedela pet minut. Všeč mi je, ker tukaj kavo postrežejo v kozarcu, prav z užitkom gledam črno kavo, kako se počasi meša s smetano in postaja bolj bež. Sem si rekla, matr, teh zadnjih štirinajst dni porodniške moram užit maksimalno. In sem potopila zlizano mini žličko v spešl veliko dozo smetane. Gledala sem tamalo, s kakšno vnemo grize kovinsko sponko mojega starega ruzaka, nič ni težila, kot bi vedela, da je to eden zadnjih kofetkov, nič ni cvilila, samo tiho in potrpežljivo se je slinila po umazaniji, ki jo je pridelalo nešteto potovanj.
Človek bi kar sedel in gledal, in njo in ves tisti kostanj, ki ugaša in pada na tla, topila bi se na idealnem jesenskem soncu v neskončnost in jedla jabočni štrudel. Do onemoglosti. Problem mamic je edino to, da ne moreš sedet v nedogled. Ker slej ko prej te prime lulat. In sama ne moreš it na wc. Z otrokom v vozičku ne moreš it na skret. Zato je treba nonstop pazit, kolk časa boš zunaj in koliko tekočine lahko spiješ. Da zdržiš (ne ti, mehur). Ok, lahko bi jo pustila recimo čuvat nekomu za šankom, ampak ne – hvala, nimam jajc. Lahko bi prosila kakšno drugo mamico, one razumejo. Ampak jst ne morem. Ne, če ne poznam. Ne morem si namreč izbit iz glave prizora, da se vrnem iz toalete, vozička pa recimo nikjer. Kot v tistih ta poceni filmih … Bi rekel kelnar/mamica/neznanec z zlobno lučko v očeh: kakšen voziček? Kakšen dojenček? Jst nisem nič videl. Muaaahhaaaa ….
Zato mamice rade vozičkajo v parih. Da se krijejo(mo). In glede na to, da grem na sprehod najraje sama s tamalo, ker imava svoj ritem, svoj tempo in svojo turo, sva časovno žal nekoliko omejeni. Šibava ob Ljubljanici in čez Tromostovje, včasih na tržnico in potem nazaj in če je ‘čas’, na kavo na Breg al pa v Saxa. Al pa v Kiparno. Whatever. Skratka scenarij je vedno precej podoben, predvsem pa prilagojen mojim zmožnostim (beri: mojemu mini mehurju).
Medtem počasi zaključujem s porodniško, se psihično pripravljam na službo, se hkrati poslavljam od enega nepozabnega in lepega obdobja, ko sem odraščala hitreje, in od poletja in se vračam tja, kjer se je vse skupaj začelo, čeprav nič ne bo nikoli več isto. Od zdaj naprej se mi bo vedno mudilo domov. Pa ne zarad polnega mehurja.
Aja … Kako pa kaj vaše lulanje? 
In zarad mene si lohk katerakoli feministična in kvazi emancipirana karieristka misli, kar hoče, jst bi, če bi nama le finance dopuščale, takoj ostala doma in bila gospodinja in imela štiri otročke. Takoj. Mogoče ni slišat in videt tako seksi kot so razne zaposlene mame notarke, ampak je pa na smrt osvobajajoče in luštno. Ker je to edini šiht, kjer ti je na koncu (dne) vse poplačano. Vsak dan. In čeprav se verjetno slej ko prej naveličaš tudi malih posranih riti, je enako v službi. Samo da so riti tam večje. 
, sem to jst.
