Arhiv za September, 2009

Hitre kave ali Kako it odtočit, kadar si z vozičkom

Torek, September 29th, 2009

… vsakodnevni dopoldanski sprehod čez Ljubljano, ki je čez poletje zaradi vročine bil zelo zgodnjejutranjski, se je zaključil na hitri kavi na Bregu, kjer po dolgem času spet streže kelnar naše mladosti, s katerim smo se spoznali, ko smo mi še študirali in je delal v kafiču zraven faksa, potem pa smo občasno kdaj tudi zažurali skupaj. Sem z Bižiko v vozičku, ki se je šibil pod težo pampersk in kašic, šibala mimo, na hitro sem pogledala levo čez ramo in zaklicala – a lohk nardiš eno hitro kavo – in jo je, potem pa sem posedela pet minut. Všeč mi je, ker tukaj kavo postrežejo v kozarcu, prav z užitkom gledam črno kavo, kako se počasi meša s smetano in postaja bolj bež. Sem si rekla, matr, teh zadnjih štirinajst dni porodniške moram užit maksimalno. In sem potopila zlizano mini žličko v spešl veliko dozo smetane. Gledala sem tamalo, s kakšno vnemo grize kovinsko sponko mojega starega ruzaka, nič ni težila, kot bi vedela, da je to eden zadnjih kofetkov, nič ni cvilila, samo tiho in potrpežljivo se je slinila po umazaniji, ki jo je pridelalo nešteto potovanj.

Človek bi kar sedel in gledal, in njo in ves tisti kostanj, ki ugaša in pada na tla, topila bi se na idealnem jesenskem soncu v neskončnost in jedla jabočni štrudel. Do onemoglosti. Problem mamic je edino to, da ne moreš sedet v nedogled. Ker slej ko prej te prime lulat. In sama ne moreš it na wc. Z otrokom v vozičku ne moreš it na skret. Zato je treba nonstop pazit, kolk časa boš zunaj in koliko tekočine lahko spiješ. Da zdržiš (ne ti, mehur). Ok, lahko bi jo pustila recimo čuvat nekomu za šankom, ampak ne – hvala, nimam jajc. Lahko bi prosila kakšno drugo mamico, one razumejo. Ampak jst ne morem. Ne, če ne poznam. Ne morem si namreč izbit iz glave prizora, da se vrnem iz toalete, vozička pa recimo nikjer. Kot v tistih ta poceni filmih … Bi rekel kelnar/mamica/neznanec z zlobno lučko v očeh: kakšen voziček? Kakšen dojenček? Jst nisem nič videl. Muaaahhaaaa ….

Zato mamice rade vozičkajo v parih. Da se krijejo(mo). In glede na to, da grem na sprehod najraje sama s tamalo, ker imava svoj ritem, svoj tempo in svojo turo, sva časovno žal nekoliko omejeni. Šibava ob Ljubljanici in čez Tromostovje, včasih na tržnico in potem nazaj in če je ‘čas’, na kavo na Breg al pa v Saxa. Al pa v Kiparno. Whatever. Skratka scenarij je vedno precej podoben, predvsem pa prilagojen mojim zmožnostim (beri: mojemu mini mehurju).

Medtem počasi zaključujem s porodniško, se psihično pripravljam na službo, se hkrati poslavljam od enega nepozabnega in lepega obdobja, ko sem odraščala hitreje, in od poletja in se vračam tja, kjer se je vse skupaj začelo, čeprav nič ne bo nikoli več isto. Od zdaj naprej se mi bo vedno mudilo domov. Pa ne zarad polnega mehurja.

Aja … Kako pa kaj vaše lulanje? :lol:

  • Share/Bookmark

November

Ponedeljek, September 28th, 2009

  • Share/Bookmark

Sončni zahod

Ponedeljek, September 28th, 2009

Takih vikendov bi moralo absolutno bit več. Od petka popoldne naprej mi je bila vsaka minuta pisana na kožo, od vandranja v troje do večera v dvoje, od kraljevskega sobotnega zajtrka do sprehoda in ležernega kofetkanja. Sploh sobotno popoldne, ki se je kot vse najboljše na tem svetu, spontano razvilo v par pirčkov na soncu v Saxu, v družbi mojih najdražjih in male pridne Biži, ki je v popolnem zgodnjem večeru mlatila svojo kašico tam med nami in se smejala zraven.

Lepa jesen se kar še nadaljuje in upam, da bo zdržala vsaj do vikenda, ko se še zadnjič letos podamo za čez vikend na morje, mal noge namočit v morje, mogoče zaplavat, si obliznit prste, dišeče po buzari. Mal se polupčkat, priznam.

  • Share/Bookmark

Poletje pride nazaj ali Jst pa nisem razočarana gospodinja

Ponedeljek, September 14th, 2009

In ko se je enkrat zaključil Trnfest pod mojim oknom in sem se zavedla, da se poletje končuje, smo šli še za par dni na morje, smo ujeli še malo sonca, sem ležala na šobah poletja, na šobah bazena, ki je neutrudno delal posezonske mehurčke – iste kot junija, ker ni vedel, da nas je že več kot pol manj.
Slanina je bila še vedno enako hrustljava, gospa Milena, ki je šla pred davnimi tridesetimi leti iz Srbije delat v Švico, kjer je spoznala Italijana in se poročila, zdaj pa dela v našem mini hotelčku, je bila še vedno dobre volje, večeri na balkonu še lepo topli, komarji še kar krvoločni.
Pomirja me filing, da je še vse enako kot je bilo junija, razen krajšega dneva, pomirja me, ker vem, da pridemo drugo leto spet.

In prihaja oktober in Bižikin prvi rojstni dan. Včeraj smo šli v manjši šoping za žametnimi hlačami in debelejšimi puloverčki, iz omare sem ponovno zvlekla odejico in zvečer se je že kar rada zavila vanjo. Noči so postale zmernejše, zbujamo se enkrat in potem je mir do jutra. Kar ulaufala sem se. V miže naredim flaško in to je to. Zvečer rada zgodaj zaspi, kar nama je v veselje, saj si lahko vzameva čas zase, za kakšno pivo, za film, karkoli že.

Malo razmišljava o kakšnih toplejših krajih novembra, šefe je bolj korajžen glede tega, mene je pa malo strah. Bomo videli. Malo razmišljava tudi o še enem dojenčku, ampak sva si vzela čas. Malo razmišljava tudi o večjem stanovanju, ki pride. En kup tega je, enih razmišljanj, planov, želja, vse bo še.

Tudi poletje.

V resnici pa sem samo blazno nervozna, ker se mi porodniška izteka in bo treba dat tega malega angelčka škrbastega v varstvo, srce se mi trga že zdaj, pa je še tri tedne. Vem, da bo v dobrih rokah in da ji bo luštno, ampak vseen bom neizmerno pogrešala samo najine brezskrbne dopoldneve. Mislm, imet takole punčico, men srce kar igra. :D In zarad mene si lohk katerakoli feministična in kvazi emancipirana karieristka misli, kar hoče, jst bi, če bi nama le finance dopuščale, takoj ostala doma in bila gospodinja in imela štiri otročke. Takoj. Mogoče ni slišat in videt tako seksi kot so razne zaposlene mame notarke, ampak je pa na smrt osvobajajoče in luštno. Ker je to edini šiht, kjer ti je na koncu (dne) vse poplačano. Vsak dan. In čeprav se verjetno slej ko prej naveličaš tudi malih posranih riti, je enako v službi. Samo da so riti tam večje.

Na, dejte me spljuvat zdej, dejte me skurcat do konca, ker bi rada bla gospodinja z diplomo. Dejte mi pridigat o emancipaciji, o karieri, o diplomi, ki je vržena stran, o vsem tem mi povejte kaj pametnega, če lahko. Dejte malo nabijat o tem, kako rade hodite v službo, kako vam ni niti malo žal, da se že v temi vozite domov, da svojim otrokom utegnete dat vsaj lupčka za lahko noč. Če ste že vse ostalo tisti dan zamudile. Bom prebrala. Mogoče bom šla pa potem kaj lažje nazaj v službo.

  • Share/Bookmark

Dva litra …

Sreda, September 9th, 2009

… novega šampona.

Tko da če boste kje vidli kakšno punco s ‘Thick Massive Hair’ :shock: , sem to jst.

:cool:

  • Share/Bookmark

Sladke sanje

Torek, September 8th, 2009

Zakaj včasih sanjaš, da se voziš z vlakcem globoko v tunel in se naenkrat sesuje nate na miljone ton zemlje?
Zakaj včasih sanjaš, da sediš na vrhu knjižne omare iz temnega oreha, spodaj pa kažeta zobe dva oranžna pitbula?

Flaša piva pa do polovice spraznjena čaka v hladilniku.
Še od predprejšnjih dni.

  • Share/Bookmark