Menimo se z mojimi babami, spet že celo večnost, da gremo mal ven. To je ratal že cel projekt. Zdej so kle otročki, najnovejši ene izmed nas ima komaj en mesec, pa bolezni iz vrtcev, pa zmešani urniki. Ure naših zmenkov so postale obupno nemogoče, recimo ob petih popoldne, preden se začnejo večerne kašice in kopanje in dajanje spat. Včasih se dobimo kar na kakšnem izmed igrišč, če katera recimo ne dobi varstva in pride s prikolico. Si prinesemo takeaway kofete in kakšno pivce. Si potem skušamo vmes kaj povedat, v resnici prav hitimo med enim ‘mami, pil bi’, in drugim ‘mami, lulat me’. Še vedno smo iste. Samo da so naši včasih redni večeri v gostilnici na obrobju postali redkost. Za nekaj let.
Uvajanje male Biži v varstvo je kar dobro steklo. Verjetno bodo dnevi, ko se bomo bolj pogrešali in bomo tud kaj pojokcali, ampak upam, da jih bo čim manj. Zaenkrat se prav pofejkano junaško držim, kot da bi se mi v resnici ne trgalo srce. Pusi jst. Reč, herr doktor, reč, da nisem pusi.
Včerajšnja preiskava je žal pokazala, da me čaka ena manjša operacija, tako da nekaj planov se sicer je porušilo, bomo pa potem hiteli nadoknadit. Že moja pokojna babica, naj v miru počiva, je rekla – Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha. In jst ji verjamem. In rekla je tud Leben un leben lassen in Sami srali, sami razmazali. To so edine tri modrosti, ki se jih držim in ki držijo. Babi Pavla je bila fina gospa, taprava meščanka s koreninami v centru Ljubljane, imela je tanke dolge negovane prste in nosila je prelepe svilene bluze in brilijante. Kadila je po tri škatlice na dan in name nasploh delovala zelo pomirjujoče. Sama je spravila gor štiri otroke, in to v časih, ko so ljudje še bolj govorili. In že takrat se ni nič ozirala na to, kaj bodo pa sosedovi rekli. Zato ji verjamem in se nič ne bojim.

Zdej grem pa užit zadnja dva frej dneva. Potem pa še vse naslednje.