Dva različno velika kvadrata in en dooooolg pravokotnik, to so okna moje spalnice. Včasih, kadar sem zvečer sama doma, kar ležim na ogromni postelji v temi, tko mi paše kdaj malo popolne tišine. Takrat se na stene narišejo drevesa z ulice, poleti košata in migajoča v vetru. Zdaj pa so samo še veje, ena sama pajkova mreža je, suhe drevesne roke, tanki prsti, negibni. Čas brez češenj. Si predstavljam, da bi šla z jezikom po vseh tistih črtah. In črticah. Šah-mat.
Jesen je prišla. Na mojo steno.
Danes je mala Biži stara eno leto in s tem je iz dojenčice tud uradno postala malčica.
Pred enim letom takle čas sem bila malo utrujena od vsega, ampak ni bilo prehudo. Kar ždeli smo v porodni sobi in s šefetom sva jo stiskala k sebi, nisva se mogla nagledat tega malega čudežka, ki nama je tisti isti hip spremenil življenje, ki je iz mene naredil tapravo pusi mamo, iz šefeta pa enkratnega in skrbnega in kar malo osivelega fotra, gledala sva jo, tiste male zgubane prstke in srčasta usteca, in se čudila in v trenutku je bil pozabljen ves napor, vse, kar je bilo kdaj dvomov, in odprl se nam je nov svet in bil je velik in je še in v katerga to mini bitjece vsak dan znova začudeno zre z ogromnimi očijevimi učki in se uči in srka, včasih kar slišim, kako raste.
Lepa moja hčerkica, mala mini mi in mini ti, vse najboljše. 
Pa smo ga dočakali … Čestitke dragemu bratu S. in njegovi A. za pravkar rojenega sinka 
Niki ima sedaj že petega bratranca. 
drvela sem drvela sem
drvela
domov
v Bižikin objem
Pa sej niso tolk sitni te mičkeni fantje.
Menimo se z mojimi babami, spet že celo večnost, da gremo mal ven. To je ratal že cel projekt. Zdej so kle otročki, najnovejši ene izmed nas ima komaj en mesec, pa bolezni iz vrtcev, pa zmešani urniki. Ure naših zmenkov so postale obupno nemogoče, recimo ob petih popoldne, preden se začnejo večerne kašice in kopanje in dajanje spat. Včasih se dobimo kar na kakšnem izmed igrišč, če katera recimo ne dobi varstva in pride s prikolico. Si prinesemo takeaway kofete in kakšno pivce. Si potem skušamo vmes kaj povedat, v resnici prav hitimo med enim ‘mami, pil bi’, in drugim ‘mami, lulat me’. Še vedno smo iste. Samo da so naši včasih redni večeri v gostilnici na obrobju postali redkost. Za nekaj let.
Uvajanje male Biži v varstvo je kar dobro steklo. Verjetno bodo dnevi, ko se bomo bolj pogrešali in bomo tud kaj pojokcali, ampak upam, da jih bo čim manj. Zaenkrat se prav pofejkano junaško držim, kot da bi se mi v resnici ne trgalo srce. Pusi jst. Reč, herr doktor, reč, da nisem pusi.
Včerajšnja preiskava je žal pokazala, da me čaka ena manjša operacija, tako da nekaj planov se sicer je porušilo, bomo pa potem hiteli nadoknadit. Že moja pokojna babica, naj v miru počiva, je rekla – Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha. In jst ji verjamem. In rekla je tud Leben un leben lassen in Sami srali, sami razmazali. To so edine tri modrosti, ki se jih držim in ki držijo. Babi Pavla je bila fina gospa, taprava meščanka s koreninami v centru Ljubljane, imela je tanke dolge negovane prste in nosila je prelepe svilene bluze in brilijante. Kadila je po tri škatlice na dan in name nasploh delovala zelo pomirjujoče. Sama je spravila gor štiri otroke, in to v časih, ko so ljudje še bolj govorili. In že takrat se ni nič ozirala na to, kaj bodo pa sosedovi rekli. Zato ji verjamem in se nič ne bojim.
Zdej grem pa užit zadnja dva frej dneva. Potem pa še vse naslednje.
Vikend na morju je bil fantastičen. Po dolgem času v objemu lubic, ki jih ne vidim pogosto, sonce, pivce. Edino postelja v hotelu je bila absolutno premehka. Energija.
Ta teden je zoprn. Ne le, da je zadnji moje porodniške, čaka me tud en opravek, ki bo marsikaj razjasnil, upam, da se dobro izteče. In da bo lepa jesen.
Sem tukaj. In si oblizujem prste, sladke od breskve.
