Dragi Billy (11),
Dragi Billy,
ti pišem, ti jočem in upam in vem, da bom geslo že do jutra pozabila. Ključ je vržen stran, ampak odleglo pa je. Ne morem dat vsega ven zastonj, da se filajo egi in vse drugo, ne gre tako, moje srce ni vedno in celo na dlani, ga je pa velik kos. Ampak vedno manjši.
Prihaja teden, ki bo zajeban, potem pa nameravam zadihat, orng, se zahvalit in šibat dalje. Nameravam še presenetit, vse, ki so kdaj dvomili vame, ki so zmigovali z glavo, kako bom, ki so namigovali, da sem nesamostojna in vse tisto. Ha, pojma nimajo.
Mogoče bodo namesto mene cele videli samo eno črto, tako hitro bom šla mimo, ne bo časa, da bi jih slišala, prevečkrat sem jih že, moram pa vseeno priznat, da sedaj, ko dajem vse tole čez … Marsikatera prej še kako pametna p(t)ička je utihnila, ko je zdaj slišala in se je hitela ugriznit v jezik, prisegla je, da vzame vse nazaj, samo naj ji ne bo treba plačat.
Ok. Ni popravni izpit, vanje ne verjamem. Lahko pa dam še eno šanso. Mičkeno skeptična sicer bom, ampak, ok, dam še eno šanso.
Nočko.
18.11.2009 ob 20:51
Pod tragikomične like sem si vedno predstavljala ljudi, ki secirajo življenja drugih in iščejo njih spodrsljaje. Prav fascinantno je, kako lahko tako početje nekaterim osmišlja življenje. Fak.