My name is Bond. Sadie Bond.

Tale vikend, ki je minil, kot bi mignil, me je spomnil na ene stare čase, za katere se mi zdaj zdi, da jih sploh nikol ni bilo. Čase pred žabo.
Končno sva se opogumila in šla na prvo večerjo v dvoje, po dobrem letu sva se okorajžila, pusija, in moja mami je prišla in midva sva šla. Sem naju bodrila celo pešpot do najbližje oštarijce, da prmejduš, če je spravla gor tri otroke, bo pa mende že spravla tud Biži spat. In jo je. Sms ‘Bižek spi’ je prišel deset minut zatem, ko sva se vsedla za mizo in si naročila. Potem je zlaufalo. In midva in vino. In me je močno pomirilo. Da še znava. Uživat in ne govorit o plenicah.

Močno potešena sem se prebudila v sobotno jutro in komaj verjela svojim očem, ko sem pogledala na uro in je bila že sedem. Tak mir do sedmih. Nebesa. Preostanek je minil malo na tržnici, pa na kosilu Pr škofu, na kofetku, na obisku, vsega po malem je bilo in v soboto in v nedeljo.

Zdaj je že pozen večer in jutrišnji dan bo kratek. Malo sem nervozna, ker v torek odhajam na tisto mini operacijo v Mursko Soboto (a zakaj v MS? Ker se v LJ čaka pol leta …), dva/tri dni me ne bo in pogrešala bom tamalo in strah me je in mam filing, da grem na konec sveta in da se mogoče ne bom nikol več zbudila. Drama queen. Me. Oujea.

Za par dni se torej poslavljam, puščam male okrogle in slinaste ličke v varnem varstvu pri očiju in grem v boj. Mislm, hvalabogu, da mi ni treba dajat čez kakšnih res tapravih operacij in bolnic, vsak dan se zahvalim, da smo zdravi in da nam tega ni treba. Še tole ne bi šla, če ne bi bilo nujno, če si ne bi želela še enega smrkavčka, enga bratca al pa sestrice za Biži, če se mi ne bi zdelo sebično imet edinkice, ker sama vem, kakšna sreča je imet brate in odraščat v ‘veliki’ familji, če ne bi bila res ziher, bi vsemu skupaj pokazala ta srednjega in ostala doma in si žvižgala dalje in k sebi stiskala to, kar imam. Tako pa je včasih pač treba opravit tud kaj zoprnega in samo želim si, da bo hitro mimo in da bom kmal nazaj.

Grem zdej. Spat, v torek pa navsezgodaj proti Prekmurju. Potem bo pa že kmalu veseli december. In vesela jst. In pisana smrekca in lasvegas lučke. I’ll be back.

Ja.

Objavljeno dne 22.11.2009 ob 21:44 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.