Imaš lohk še tko majhno razliko v starosti med otroki, pa ni to tisto, kar je merilo, da se bosta slednja nekoč imela rada. Mislm, da starši kle igrajo veliko vlogo. Se nardi tko, da eden prevzame enega otroka, drugi pa druzga in tuki se po mojem začne delat ta prva nepopravljiva škoda, prva razlika. En je od mamice, en pa od očita. Otrok hitro ve in še hitreje začuti. In tud zameri. Ker ne razume. In mogoče zato ne mara sestrice, ker je preveč od očija.
Če pa že hočeš čim več spat, si je pa fajn ‘izbrat’ ta mlajšega otročka, ker je neprimerno manj dela z njim. Spi in spi in je. Za ta večjim je treba pa laufat, se ukvarjat z njim, se pogovarjat, igrat. Jah, ni si težko olajšat vsega, samo izbrat je treba prav. Namig. Ne zame.
Upam, da bomo mi vedno družina in da ne bom nikogar nikol zapostavljala, da bomo vse počeli skupaj, tudi ko nas bo več. Verjamem, da bo težko, ampak jst v lajfu ne nameravam namerno iskat udobnejših variant. Vse se (s)plača. Vse je naložba, tud tek za živahno punčko.
Pa vsem skupaj želim vse lepo v novem letu. In ne, nisem noseča.
Hm, sem že hotu vprašat …
)
si se komi zadržu, ane …
Sadie, Užitek te je brat.
Veliko lepega v tem in naslednjih letih, tudi in predvsem pa kaj za v zibelko.
veš kako … jaz imam dve hčeri. prvo sem si noro želela, druge pa ne. sam sicer pravim, da z obema delam enako in srčno verjamem, da imam obe enako rada, čeprav onidve pravita, da ni tko, da sem do prve bolj stroga kot do druge, da se s taprvo več crkljam kot z drugo. očitno podzavest deluje, pa tamali popuščam, ker s tem kompenziram tisto začetno nezaželjenost. do taprve sem pa lahko stroga, ker jo imam srčno rada.
sama imam še dve sestri. z nobeno si nisem blizu, veliko zaradi karakterja, pa tudi zato, ker nimam nič skupnega. razen staršev. tko da … mislim, da je treba za to, da bratje/sestre v odrasosti (p)ostanejo prijatelji tudi delat, ne samo pričakovat, da zato, ker smo pa iz istega gnezda, se moramo pa družit. ni se nam treba.