Arhiv za Februar, 2010

Jadam in si žvižgam zraven

Sreda, Februar 3rd, 2010

Tko mi grejo na jetra ljudje, ki nonstop samo jamrajo, ampak nocoj nameravam pa tud sama malo. Zdele je tak prijeten mir, sama sem doma, tamala spi in mam čas. Jamrat.

Zadnja dva tedna so v varstvu, kjer imam Biži, nekaj bolni, pa sem jo par dni imela doma. V bistvu preventivno in ker si to lahko privoščim. Dva dni dopusta je imel tud šefe, da sem šla v službo podelat najnujnejše, potem sem si pa prinesla vse skupaj domov. Je pač tako, da če bi jo imela v vrtcu, bi bila bolna ona, tako jo imam pa kdaj kakšen dan doma, če so bolni varuškini otročki, malo preventivno, malo pa zato, ker je takrat tud njej že dovolj zajebano bit z dvema sitnima in ne rabi še moje zraven. In čist paše mi kakšen dan zabluzit doma in se delat, kot da sem še kar na porodniški.

So ljudje, vem, ki jim gre blazno v nos to, da si pač lahko privoščim bit kdaj doma, ne da bi rabila razlagat. So ljudje, ki jim gre blazno na živce, da nimam osemurnega delavnika. Ja, so prednosti, če delaš doma (s tem mislm družinska firma), tako kot so tud slabosti. Kot recimo to, da gledaš svojga fotra, ki se najlažje znese nad domačimi, vsak dan, kot to da smo domači edini, ki pridemo tud ob nedeljah, če je treba, kot to da se je treba nonstop nekaj dokazovat … Zato ker je firma ‘naša’. Kolkrat sem to slišala, neštetokrat. Sem se pa tud že navadila, da večina vidi samo prednosti, zato mi grejo pripombe kot so ‘a si kar doma’ al pa ‘lahko tebi’ skoz eno uho notr skoz drugo pa ven. Nobenmu ne rabm polagat računov, sploh ne zato, ker to, da smo na svojem, pomeni med drugim tud to, da celo otroštvo nisem bla več kot štiri dni skupaj na morju, da sem šla prvič za deset dni v Grčijo s šefetom, da je blo zajebano obdobje, ko je bilo treba doma poslušat velik raznih prepirov, ki so se tikali kšefta, da je bila mami praktično skos sama (mi pa tud). Zato res ne mislm razlagat al pa celo se zagovarjat pred ljudmi, ki že cel lajf hodijo za en mesec skupaj na dopust, ki udobno ždijo na raznih šihtih, kjer lohk jemlješ mesece in mesece bolniške, hodiš na ‘izobraževanja’ in dobiš zraven še plačane dnevnice, visiš uro na kofetu zjutraj in potem še uro na kosilu, vmes pa skočiš na tržnico. Jebe se mi, res, za take idealne uradničke, ki jih dela idealne samo to, da osem ur zabijajo za neko pisalno mizo. Za katerokoli. Samo da je miza. Če jst ostanem doma in zabluzim, vsaj nikogar drugega nič ne stanem, razen sebe/nas.

Tko. Zato bi res rada, da se ne obremenjujejo tolk z mano, čeprav verjamem, da časa imajo več kot preveč. Ker me v resnici sploh ne poznajo. Ne mene, ne moje familije.

No, če ne druzga, bom šla zarad tegale jadanja sto kil lažja spat. Blame me.

Nočko.

  • Share/Bookmark