Arhiv za Marec, 2010

Ne, ni

Sobota, Marec 27th, 2010

Matr, a je normalno, da se začenja april, jst pa še kr neutrudno sanjarim o belih strminah … Ne, ni.

Preveč Blacka gledam berem.

Oh, ja.

  • Share/Bookmark

Materinski dan

Četrtek, Marec 25th, 2010

Tolk vsega novega tule, vsakič je malo prenovljena stran, saj se komaj malo udomačim, pa spet … Upam, da bo zdaj neki časa mir. Nimam rada nonstop enih sprememb. Ja. Mislm, ne.

Torej … Čas teče. Po velikem veselju na moj rojstni dan lani in nato hudi streznitivi, ki je prišla nepričakovano en teden kasneje in me precej sesula,  sem se pogumno pobrala in se podala na tisto operacijo, ki je morala bit, da bo prihodnjič vse ok, na histeroskopijo. Potem sem dva meseca malo počivala in čakala, da se vse lepo zaceli, danes pa lahko z veseljem že naznanim, da oktobra pričakujemo bratca/sestrico za Biži. :)

Odlično se počutim in vsi smo presrečni. To, da bi moral mini Billy priti 4.4. je že zdavnaj pozabljeno (skoraj) in prav vesela sem, da bomo čez poletje še trije, da se bova lahko popolnoma posvetila tamali, ki že orng hodi, naj bo to njeno, čisto njeno poletje. Potem pa štartamo na novo z dojenčkom, prihaja spet ena burna jesen, ki se je že neznansko veselim(o).

Hecno, kako me je tamala začela božat po trebuhu in me lupčkat, pa se sploh še nič ne vidi. Kot bi čutila. Vem, da čuti. Otroci, nedolžna in nepokvarjena bitjeca, ki jim še ni uspelo zajebat te naravnosti, ki jo odrasli nekje na poti sem zatremo, oni enostavno čutijo, da je nekaj drugače. Kot živalce potres, recimo. Njih niso še utegnila pokvarit druga mnenja al pa vsa tista literatura, ki te uči, kako moraš delat in celo mislit, neeeee, oni samo čutijo. Tako kot lahko čutijo le redki, finočuteči, recimo moja mami me je videla že, ko sem bila noseča šele štirinajst dni, je rekla – posluši, ti si noseča. Jst pa – ne vem še, mislim, da ne. Pa moja draga Z., s katero sva se slišali po telefonu in me je kar naenkrat prekinila in direktno zinila – a si ti noseča, čist drugače si slišat. Pa sploh še nisem vedela takrat, še jst ne. Zgleda, da vsi drugi pa že so. :lol:

Prima je, ker prihaja še en jesenček, ker imam že vse cunje in zase in za trebuh in za tamičkenega, vse se pokriva z dvemi leti nazaj, res super. Nič me ni strah, mislm, da bomo zmogli, tud če bo tako hudo prve tri mesece, kot je bilo prvič, ko res nismo nič spali, bomo preživeli, ker zdaj vsaj vem, da vse tisto mine. In potem (p)ostane en veseljak, ki se hitro uči in srka življenje in – o prisežem – kako se trudim, da bi ji bilo luštno. In kako se bom trudila, da bo(sta) imela eno lepo otroštvo, kot je bilo moje (naše), ker to je otrokova osnovna pravica in naložba za vse življenje in jst hočem to dat. Srečni otroci so lepi otroci in nama ni nič težko.

Nekaj reorganizacije bo potrebne, kakšna nova posteljica, kakšen premik pohištva, kakšna pomoč mogoče, če mi na začetku ne bo zneslo, hvalabogu za prijateljice, sicer pa se čisto ok znajdemo večinoma kar sami, mami pravi, da sem absolutno prestroga do sebe, sama pa mislim, da ne. Več, ko si naložiš, več zmoreš, to je dejstvo. Ker se bolje zorganiziraš. Pa tud moje babe čist ok zmorejo in daleč nazaj je že dan, ko sem se bala, kako bom sfolgala. Pa tud šefe se je izkazal za odlično pomoč in za pravega fotra, edino popustljiv je čist preveč in okol prsta navit, ampak prav presenečena sem, kako mu zlepa ne popustijo živci. Pa tako so me strašili, kakšnega fotra, da sem ji izbrala. Ljudje, ki pojma nimajo in ki so mi povedali veliko laži. Ki so se delali fejk prijatelje, potem pa mi zabodli nož v hrbet. Že zdavnaj pozabljeni zavistneži, ki jim gre na jetra, da nam laufa, katerih najbolj velik domet je pripomba – ‘lahko tebi, k maš punčko’ al pa ‘lahko vam, k boste imeli dve leti razlike’. Ja. Ful nama je lahko. Še posebej to poslušat, glede na to, da je bil vmes tisti nesrečni splav. Ko mi je bilo popolnoma vseeno, kakšna bi bila razlika in če bi bil fantek ali punčka, samo da bi bilo vse ok takrat.  

Sposobna si, mi je rekla mami, in to je bil zame velik kompliment. Mogoče malo tudi, dodajam sama, dejstvo pa je, da sem imela dober zgled. In moja čustvena prtljaga je lepa in tisto, kar imam jst naprej za dat, je Louis Vuitton. :cool:

  • Share/Bookmark

Apple

Sreda, Marec 10th, 2010

Jabolko ne pade daleč od drevesa.

Za ene sreča, za druge smola.

  • Share/Bookmark

pTička

Torek, Marec 2nd, 2010

Čakam, čakam, da mine ta prehlad … In potem se grem z Irenco igrat.

Resno.

Čiv.

  • Share/Bookmark

Meni v razmislek

Torek, Marec 2nd, 2010

Niki je za vikend končno shodila. Pozno, pri 16-ih mesecih. Mislm, že nekaj časa je precej suvereno hodila, ampak vedno se je hotla držat vsaj prsta. Potem jo je pa šefe kar spustil in je lepo prišibala iz kuhinje v dnevno, ne da bi sploh opazila, da je nihče ne drži.

To je bil za našo družino velik dogodek.

Otroci so si zelo različni, čedalje bolj opažam to. Neki so zagotovo geni, neki vzgoja, neki pa čist otrokov osebni karakter. Eni otroci hitro shodijo in so motorično bolj sposobni, drugi pa na druge načine pokažejo, kaj znajo. Eni so za žogo, drugi pa za knjigo in oboji so v redu. Niki rada riše, čeblja, posluša pravljice, lista knjigice. Pa tud z avtomobilčki se rada igra, sploh z očijevim poršejem na daljinca, hahaha. Men je važno, da je umirjena. Tud jst se trudim bit, ravno zato, čeprav ne rečem, da niso dnevi, ko se težko bremzam. Ampak takrat je k sreči šefe tist, ki ostane priseben. Kadar jst zagrabim za kuhalnico.

Mislim oz. priznavam, da se z otrokom življenje zelo spremeni, zato je pomembno, da imaš otroke takrat, ko si jih sam želiš. Ne zarad staršev al pa ostale okolice, ker jih imajo vsi drugi, recimo. Midva sva pri tem malo pozna, ampak čas je bil pač takrat pravi in niti pol leta prej ne bi bil. Nikoli ne obžalujem te odločitve, tudi če imam slab dan, in nikol, še nikol nisem pomislila na to, da mi je žal, da imam otroka.

Sem se pogovarjala s svojo prijateljico, ki jo mama sili, naj že vendar ima otroka. Nikar, sem ji rekla. Ne delaj tega. Ker z otrokom pridejo dopusti, ko ni opcija v miru v senci poležavat in brat knjige ali pa srebat pivo. To absolutno odpade. Pridejo aktivne počitnice, čez katere se kot starš nimaš pravice usajat. Si vedel, kaj te čaka. Si se sam odločil tako, otrok ni nič kriv, on se hoče igrat. Jst komi čakam. Da se bomo žogali, učili plavat, nabirali školjke. Briga me knjiga v senci, za to bo še čas in temu sem se za nekaj let zavestno odpovedala tisti hip, ko sva sedela klele v dnevni na kavču in rekla – imejva dojenčka.

Imam prijateljico, ki ima precej bolehnega sinka. Poleg njega pa še malo starejšega otročka. Naporno. Najbrž za umret. Ampak zadnjič, ko sem jo gledala, ko smo sedele v Penjasu, matr, sej verjet nisem mogla, da imajo vse te hude mačke s popolnimi gešteli že vse otroke, sem jo diskretno vprašala – posluš, a je hudo. In kaj je rekla? Ženska, ki ima vso pravico jamrat cele dneve, ker dejansko ne spijo in so skos po bolnicah, je rekla, v redu je, če je le tamal ok, malo je zoprno edino, ker imamo premalo prostora (35 m2 garsonjera).

Nočem povedat tega, da je prepovedano pizdit čez otroke al pa sitnega dedca al pa slabe voznike. Ne. Absolutno naj se daje ven. Ampak mogoče je pa treba imet tolk hrbtenice, da se razmisli, komu in kaj in koliko. Hotla sem povedat sam to, da so ljudje, ki imajo resne probleme. Življenjsko pomembne. In ob takih me je sram, kakšne traparije razpizdijo mene, kakšne malenkosti so to. Doma imam pa navihano in zdravo punčko. Te ljudje z resnimi problemi so najbolj pogumni in se trudijo v vsem videt lepe stvari. In to spoštujem, to pozitivno gledanje na lajf. To bi rada dala svojim otrokom. Ne nenehnega bentenja.

Zato mene, ki imam vsega polno rit, mene, ki mi zarad lastne lenobe vsake tolk pride to mini stanovanje v centru pospravit prijazna gospa, ki mi občasno tud mami kaj skuha, ki mi ni nič hudga in ki imam zdravo smrkljico doma, zato mene ne boste slišal, kako se pritožujem – na primer – svoji sodelavki, pogumni 45-kilski punci, ki živi v ogromni hiši (ok, to je njen problem) v predmestju, ki je za vse sama, katere tip dela v nemogočih turnusih, pa ne po lastni želji, ki nima zlate mame, ki bi ji kuhala in likala, povrh vsega pa je še nonstop po bolnicah z novorojeno hčerkico. Ne, to pa ne. Bi me bilo preveč sram. V takem primeru pozabim na svoje mini nepomembne tegobice in si jemljem za vzgled. Pred takim človekom sem majhna kot miš.

  • Share/Bookmark