Meni v razmislek

Niki je za vikend končno shodila. Pozno, pri 16-ih mesecih. Mislm, že nekaj časa je precej suvereno hodila, ampak vedno se je hotla držat vsaj prsta. Potem jo je pa šefe kar spustil in je lepo prišibala iz kuhinje v dnevno, ne da bi sploh opazila, da je nihče ne drži.

To je bil za našo družino velik dogodek.

Otroci so si zelo različni, čedalje bolj opažam to. Neki so zagotovo geni, neki vzgoja, neki pa čist otrokov osebni karakter. Eni otroci hitro shodijo in so motorično bolj sposobni, drugi pa na druge načine pokažejo, kaj znajo. Eni so za žogo, drugi pa za knjigo in oboji so v redu. Niki rada riše, čeblja, posluša pravljice, lista knjigice. Pa tud z avtomobilčki se rada igra, sploh z očijevim poršejem na daljinca, hahaha. Men je važno, da je umirjena. Tud jst se trudim bit, ravno zato, čeprav ne rečem, da niso dnevi, ko se težko bremzam. Ampak takrat je k sreči šefe tist, ki ostane priseben. Kadar jst zagrabim za kuhalnico.

Mislim oz. priznavam, da se z otrokom življenje zelo spremeni, zato je pomembno, da imaš otroke takrat, ko si jih sam želiš. Ne zarad staršev al pa ostale okolice, ker jih imajo vsi drugi, recimo. Midva sva pri tem malo pozna, ampak čas je bil pač takrat pravi in niti pol leta prej ne bi bil. Nikoli ne obžalujem te odločitve, tudi če imam slab dan, in nikol, še nikol nisem pomislila na to, da mi je žal, da imam otroka.

Sem se pogovarjala s svojo prijateljico, ki jo mama sili, naj že vendar ima otroka. Nikar, sem ji rekla. Ne delaj tega. Ker z otrokom pridejo dopusti, ko ni opcija v miru v senci poležavat in brat knjige ali pa srebat pivo. To absolutno odpade. Pridejo aktivne počitnice, čez katere se kot starš nimaš pravice usajat. Si vedel, kaj te čaka. Si se sam odločil tako, otrok ni nič kriv, on se hoče igrat. Jst komi čakam. Da se bomo žogali, učili plavat, nabirali školjke. Briga me knjiga v senci, za to bo še čas in temu sem se za nekaj let zavestno odpovedala tisti hip, ko sva sedela klele v dnevni na kavču in rekla – imejva dojenčka.

Imam prijateljico, ki ima precej bolehnega sinka. Poleg njega pa še malo starejšega otročka. Naporno. Najbrž za umret. Ampak zadnjič, ko sem jo gledala, ko smo sedele v Penjasu, matr, sej verjet nisem mogla, da imajo vse te hude mačke s popolnimi gešteli že vse otroke, sem jo diskretno vprašala – posluš, a je hudo. In kaj je rekla? Ženska, ki ima vso pravico jamrat cele dneve, ker dejansko ne spijo in so skos po bolnicah, je rekla, v redu je, če je le tamal ok, malo je zoprno edino, ker imamo premalo prostora (35 m2 garsonjera).

Nočem povedat tega, da je prepovedano pizdit čez otroke al pa sitnega dedca al pa slabe voznike. Ne. Absolutno naj se daje ven. Ampak mogoče je pa treba imet tolk hrbtenice, da se razmisli, komu in kaj in koliko. Hotla sem povedat sam to, da so ljudje, ki imajo resne probleme. Življenjsko pomembne. In ob takih me je sram, kakšne traparije razpizdijo mene, kakšne malenkosti so to. Doma imam pa navihano in zdravo punčko. Te ljudje z resnimi problemi so najbolj pogumni in se trudijo v vsem videt lepe stvari. In to spoštujem, to pozitivno gledanje na lajf. To bi rada dala svojim otrokom. Ne nenehnega bentenja.

Zato mene, ki imam vsega polno rit, mene, ki mi zarad lastne lenobe vsake tolk pride to mini stanovanje v centru pospravit prijazna gospa, ki mi občasno tud mami kaj skuha, ki mi ni nič hudga in ki imam zdravo smrkljico doma, zato mene ne boste slišal, kako se pritožujem – na primer – svoji sodelavki, pogumni 45-kilski punci, ki živi v ogromni hiši (ok, to je njen problem) v predmestju, ki je za vse sama, katere tip dela v nemogočih turnusih, pa ne po lastni želji, ki nima zlate mame, ki bi ji kuhala in likala, povrh vsega pa je še nonstop po bolnicah z novorojeno hčerkico. Ne, to pa ne. Bi me bilo preveč sram. V takem primeru pozabim na svoje mini nepomembne tegobice in si jemljem za vzgled. Pred takim človekom sem majhna kot miš.

  • Share/Bookmark

4 odgovorov to “Meni v razmislek”

  1. maty komentira:

    Eden največjih korakov, ki jih lahko človek naredi v življenju je ta, da svojim težavam postavi pravo verdnost. Zelo lahko je opaziti nekoga, ki se ima bolje kot mi dela pa manj, blazno težko pa vidimo nekoga, ki za manj kot imamo mi bolj gara. Osebno poznam zelo malo takih ljudi, ki bi bili sposobni napisat nekaj takega…

  2. seamus komentira:

    Pred leti sem imel z gležnom ene probleme. Za popizdit je blo. In sem pojamral svoji takratni dohtarci – ja zakaj pa jest morm to prenašat (res je orng bolel). Odgovor je bil nekako v smislu – naj bom vesel, vsaj hodim lahko, kaj naj pa reče nekomu, ki ne more. V bistvu bi se moral pred jamranjem vsak to vprašat. Ker zdravorazumski osebek bo potem malo manj bogi, ker vedno je lahko slabše, na vseh poročjih.

    Po domače štromarsko – vse je stvar merila, ki si ga vzameš ;)

  3. kandela komentira:

    Sadie, ti tko zlo fajn pišeš! Človek te mora imet rad že samo zarad tvojih odličnih tekstov. Kako zlo te morjo imet radi šele tisti, k te tud poznajo …

    Vse dobro!

  4. sadie007 komentira:

    Maty: hvala … ja, večina vidi samo svoje probleme velike, velikokrat tud jst … ampak čedalje bolj se trudim zavestno ne skos jokcat, ker dejstvo je, da mi je lepo in da moram bit za to hvaležna :)

    seamus: se strinjam … ampak ti imaš tolk filinga, da nisi šel jadat nekomu brez noge, ane … to hočem povedat ;)

    kandela: hvala … vsi, ki me poznajo, me nimajo radi, delč od tega … ampak meni je važno, da me imajo radi tisti, za katere mi je mar in na katerih mnenje nekaj dam :)

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.