Arhiv za April, 2010

Ena ne preveč dolga o zadnjem samo njenem poletju

Torek, April 27th, 2010

Kratki prazniki so mimo, spet prehitro, ampak nafilali so me z energijo in tukaj sem in sem dobre volje. Šli smo v bližnji Lignano, kamor zdaj, ko imava tamalo, radi zaidemo za kakšen podaljšani vikend. Ker je blizu, ker je peščena plaža, ker imajo luštno in dolgo promenado, ki je zaprta za avtomobile, polna pa trgovinic, tako da lahko spotoma opravim še kakšen šoping, kar se mi doma ponavadi zdi izguba časa.

Dnevi so bili že čisto poletni in Bižika je že bosa sedela v mivki in se igrala s kanglico in lopatko, sonce je bilo močno, pivce je pasalo in vse ostalo tudi. Ugotovila sva, da sedaj, ko Biži hodi, da nam ta princip hotela ne odgovarja več najbolj, za kakšen vikend že, sicer pa imava raje apartma. Ker je večji, predvsem pa zaradi prehranjevanja. Jup, s tamalo so prišli tudi njeni urniki in njen izbor hrane, pa to, da otrok težko sedi pri mizi, letanje mularije po jedilnici pa mi je šlo že od nekdaj na jetra pri drugih in se ga pri nas že tako izogibamo, da ne govorim o tonah starih mamc, ki se majajoč po hotelskih menzah vedno znova rade obregnejo ob za mizo sedečega otročka z zalitimi lički, kar mi še posebej preseda. Zato sva se odločila, da za ‘tapravi’ poletni dopust izbereva apartma, ker kuhanje mi ni noben problem, kvečjemu užitek, sploh, kadar je čas, tamala ima prostor in hrano, ki jo ima rada, urnik bo naš, nemške bab(n)ice pa se lahko pod nosom obrišejo za lajanje v našega malčka. Ja, tako je. In ogromna skala mi je padla od srca. In če bomo zadovoljni, se nameravamo vračat nadaljnjih par let, dokler mladiči malo ne zrastejo, potem pa kam dlje. Ampak te začetki so nam najbolj udobni in najmanj stresni, če smo pač blizu, če vemo, da smo v parih urah lahko doma, če imamo blizu plažo in dobro ograjeno teraso, drugega pa v bistvu niti ne iščemo.

Tako da konec junija in začetek julija odhajamo na Krk, prej pa bova z Biži imeli še uvajanje, ker s sredino junija se nama žal izteka dosedanje varstvo. Upam, da bo prehod čim lažji, no, verjamem, da bo, ker hčerkica je komunikativen in prilagodljiv otrok.

In ob tem naglo rastočem trebuhu se hitim posvečat Bižiki z vso svojo energijo, za katero upam, da mi je tudi jeseni ne bo zmanjkalo. Zavestno se bom trudila, ker se hočem trudit, da bom kljub še enemu dojenčku še vedno vsaj pol tud njena mama. Hočem, da vse, da čimveč počnemo še naprej skupaj, da smo družina, in mami sem prosila, da mi pove, če bo imela filing, da se manj ukvarjam s katerim od otročkov. Ker si predstavljam, kako občutljiva bo(sta) na to.  Zadnjič mi je tavelka M. razlagala, kako se popoldne pa trudi bit predvsem s starejšim, ko se ta vrne iz vrtca. S tamalim, je rekla, sem sama celo dopoldne, popoldne pa sem od tavelkega. Pošteno. Si zapisujem. Se bom trudila bit od obeh enako. Zelo se bom trudila. Kar se mora, ni težko.

Ampak to poletje je še samo Bižikino. Vse bo samo zanjo.

  • Share/Bookmark

Spomladansko čiščenje

Sreda, April 21st, 2010

Dnevi so že lepi in dolgi in prišel je letni čas, ki zbuja mojo ustvarjalnost, kar se tiče hrane, na jedilnik so prišli špraglji na sto načinov, ribe, redkvice, radič, prihaja sočno sadje in pisanih variant za razvajanje je nešteto. Obožujem kuhanje in dobro, zdravo in lepo pripravljeno hrano, olivno olje, kapre in česen kot glavne začimbe, neizmerno me razveseljuje pogled na mini hčerkico, ki tako kot jaz požira dobro hrano najprej z očmi. Nikol mi ni bilo škoda časa za kvalitetno prehranjevanje in to se trudim prenest tud na podmladek, ker to je naložba za celo življenje. In za svoje otroke si prav gotovo ne želim, da odrastejo ob makaronih s sirom al pa polivko iz kozarca. Moja dolžnost je, da se potrudim jim dat najboljše. Je pa res, da večini se ne da. Iz navadne lenobe, al pa, ker se tega, kar skuhaš in poješ, na zunaj pač ne vidi. Se vidi samo, da greš v Turčijo na dopust, pa s kakšnim avtom se voziš. Jst pa pravim – povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si. In ta rek se nikol ne moti.

Obožujem jutra kot danes. Tamala zgodaj vstane in skoraj ni dneva, ko bi se ne zbudila nasmejana. To je res neki najlepšga. Potem sem pripravila ribe, ki bodo za kosilo, zajtrkovali sva, skupaj sva se drenjali v kopalnici in ko sem se tuširala, mi je moja mini me v banjo zmetala vse njene igrače in mi potem še nažajfala koleno :lol: , kako je vriskal ta srečni otrok že navse zgodaj. Zdaj mi je precej lažje, ko je že tako velika, da lepo hodi, da je ni treba več nosit, ker je že kar težka. Po stopnicah ji še pomagam, jasno, ampak drugače gre pa kar lepo samostojno. Tko da zjutraj, ko se odpraviva, prime v roke svojo kravco in jo mahneva v varstvo. Baba in pol je že. Ne razumem prijatla, ki mi je enkrat rekel, da je najbolj fajn imet dojenčka, da jih lohk imaš, kolikor hočeš, ker samo ležijo in spijo in jejo. Da z večjimi se je pa treba že toooolk  ukvarjat. Ja halo?? Jasno. In tud že na daleč se vidi, kdo se. Kot sem si že neštetokrat rekla – vsak bo žel, kar bo sejal. Problem je edino v tem, da večina ne bi sejala, samo žela bi. Al se pa čudijo, če ni kaj za požet. Ja, je treba razmislit, ane. Verjamem pa, da pri teh stvareh ni izi bližnjic.

Priznam, da mam kar malo treme spet imet dojenčka. Ne zarad dela in vsega tega, ampak tolk sem že pozabila. In bojim se, da bi mu delala krivico in da bi si preveč želela (in to tud preveč jasno pokazala), da bi rada, da bo čimprej tako velik(a), kot je zdaj recimo Biži. Ker ga ni lepšega, kot ko se igramo skupi, ko pokaže, kaj bi rada, reče ‘še’ al pa ‘ne’, ta fitbek je neprecenljiv in mojmu prjatlu sem rekla – joj, jst pa ne bi dojenčka, jst bi pa kr že malčka. Super je gledat, kako se hitro uči in včasih se kar zdrznem, koliko že tak mini človeček razume. Človeček, ja. Je treba kar pazit, nikol ne veš, če ne razume mogoče še več.

In zjutraj v garaži sem srečala sosedico, katere malček je iste starosti kot moja. Je rekla, da je klicala v vrtec in da so na 35. mestu. Se pravi, da smo mi še na kakšnem bližje. Se pravi, da bomo po vsej verjetnosti letos dobili vrtec. Pa si tega v resnici sploh želim? V bistvu sva naredila ene par planov, kako in kaj čez poletje in kako in kaj jeseni in čez zimo, pa bomo videli. V igri je ena luštna varuška, dve različni in kar solidni varstvi, še vedno dosedanje varstvo, ki je daleč najbolj kvalitetno, vrtec, moja porodniška in s tem možnost, da je doma. En kup opcij in vsaka ima svoje pluse in minuse. Ampak mislim, da sva se kar odločila, in upam, da pravilno. Bomo videli, bo čas pokazal. Čas vse pokaže, prej ko slej. In dvakrat poplača al pa dvakrat tepe.

Sej pravim – povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si.

  • Share/Bookmark

norice

Četrtek, April 15th, 2010

so pa že skoraj za nami :)

  • Share/Bookmark

to in še kaj in en mini velik večer

Četrtek, April 15th, 2010

Ohhhh … Mesec je bil naokoli in smo se dobile z babami na mini večerjici in praznovanju Z. rojstnega dne. Smo sicer obljubile J., da ne bomo o otrocih, ampak, klinc, večinoma smo zdej vse mame razen dveh, tako da te debate so žal neizogibne.

Tista svetloba za našo mizo v Penjasu je čarobna in vse smo videti lepe, je modrovala B. In debata je stekla o nas babah na porodniških, tavelka M. je to ta hip, jst bom vsak čas, B. je pa glih dober mesec nazaj v službi. Pametne smo bile o tem, kako teče cajt, je rekla B., težko sem čakala, da se vrnem nazaj delat, pogrešala sem družbo, rabila sem se zrihtat in pozabit za hip na plenice. Izgleda kot rožca. Čeprav je tud ona na službenih kofetkanjih izvedla spet že cel kup novega. Njena kolegica s šihta se menda nonstop hvali, kako pridnega moža ima. Kako vse naredi namest nje, zjutraj odvozi oba otroka v vrtec (enega v vrtec, drugega privat), kako revež štarta že ob sedmih zjutraj, da ima ona potem mir, da se uredi, kako jih potem popoldne tudi pripelje iz varstev, kako se trudi potem še kaj skuhat, da ko se ona ob petih primaje iz šihta, da je že vse popedenano. Kako zvečer tud še kaj zlika. Mislm, prima, kapo dol. Ampak, je prišepnila draga B., ob tem pa tale moja punca z dolgimi umetnimi nohti in debelimi gležnji pozabi povedat, kako njen idealni možek slabo izgleda, kako izmozgan je, kako se že celo večnost ni drugače kot kislo nasmehnil, kako suh je in bolehen, ona pa vsa matronasta špila gospo. Kako v bistvu ‘ta bolan ta zdravga nese’. Smeha je bilo za cel večer. Je poredno pripomnila B., a veš, lani smo bili skupaj na Hvaru, matr, ženska je celo dopoldne v senci brala knjigo, un revež pa z opečenim hrbtom tekal za dvema podivjanima otrokoma, prav smejali so se jim. Prima dopust zanjo, gotovo so ji vse babe na plaži zavidale, hahahaha. Tiste, ki so malo kratke, ja, so zavidale. Za moj okus pa je tak odnos navadno izkoriščevalsko sranje, ne pa zavidanja vredna ljubezen. In, konec koncev, dopust sta imela oba.

Jst sem priznala, skesano in z rdečimi lici, da sem rada mama in da bi z največjim veseljem ostala doma in se igrala in jo gledala, kako raste. Priznala sem, kako sem rada vozičkala, v miru in po najinem urniku, enkrat samkrat sem šla obiskat sodelavke, drugače pa … Vsaka mamica in njen dojencelj imata en svoj urnik in težko se je zorganizirat, vsaj meni, ki malo bolj kompliciram, ker imam pač rada red – za jest in spat. Midve sva bili zgodnji ptici in takrat še ni bilo ful družbe in se nisva sekirali. Ljubo v Saxu mi je naredil kapučin, še preden je dvignil rolo na vratih in mi ga prinesel skozi zadnji vhod. Pa še cajteng zraven. Privilegij ta zgodnjih. In dobra volja ta pridnih.

Potem je tavelka M. začela razlagat, da ona je tud najraj sama s svojim tamalim, včasih na igrišču še s kom, da se ji ne da menit se in da se potem itak nikol nič ne izide, da pa ji je mož čist osupel potožil, kako kakšne ženske sodelavcev rade pridejo k njim v službo (po)klepetat, medtem ko mularija divja po službenih hodnikih. M. je bila čist zgrožena, je rekla – matr, a so to tko osamljene babe al ga hodijo preverjat, kakšne sodelavke ima, je rekla, jst ne vem, kaj bi mi moglo bit, sej folk ima delo, sej najbrž nimajo cajta. Sem jo pomirila, lej, ti imaš prijateljice. No, tud pri nas pride kdaj kakšna sodelavka, ki je na porodniški, naokoli, ja, smo jih vesele punce. Pridejo pozdravit in na kofe za petnajst minut, ker zmeri vse tako čakamo, da vidimo otročke. Pa M. še ni nehala, je rekla, ja, sodelavke, sej ste prijatelji, ampak … Jah, vsak po svoje. Osamljenost pač nima meja.

J. uživa v mini najemniškem stanovanjcu, tud njo je doletela rutina, čeprav s punco, tamala M. se je privadila novemu domu, otrok pa še vedno noče, kar spoštujem, ker stoji za tem, da jih ne bo imela samo zato, ker jo silijo starši, če ne čuti želje po njih. Hoče bit svobodna. Absolutno podpiram. Najbolj mi grejo na kozlanje ljudje, ki imajo otroke, potem hočejo pa skos en čas zase. Z. je bila lepa s tistimi dolgimi kravžli, kljub slabemu zdravju nje in njene punčice, je ta trlica močna ko hudič, poleg vsega dela še eno srednjo šolo, uči se ponoči v kopalnici na tleh, ker živijo v 20 m2 garsonjeri. Pa kljub vsemu pride v štiklih in nasmejana in vsak dan skuha kosilo za svojo družino. In to ne fucken makaronov.

Svetovne babe so. Ta naša šestperesna deteljica še kar traja, pa tako različne smo si in tudi podobne. Enkrat na mesec, kljub vsemu, kar pride z leti. Redko kakšne ni, ampak me nismo zamerljivke. Razlogov je danes lahko cel kup in prijateljicam kot smo me, jih ni treba razlagat, al pa glih obratno – vse jim lahko poveš.

Še čakam snidenj in mojih lepih punc in njihovih zgodb. Ki ti dajo mislit, te razvedrijo, te spodbudijo,  pomirijo. Spim kot angelček. Ko odvržem in zložim krila. Takrat.

  • Share/Bookmark