Arhiv za Maj, 2010

5

Sreda, Maj 26th, 2010

Ni ga lepšga kot trebuh, ki raste. :D

Pogumno zaključujemo peti mesec. :cool:

  • Share/Bookmark

Bolezen

Torek, Maj 25th, 2010

Škoda, da eni ljudje niso poznali svojih partnerjev, predno so začeli z njimi. Kako veseli, nasmejani in družabni so bili. In kako zagrenjeni, pesimistični in kislih ksihtov so postali kasneje. In shujšani in nezdravi. Ljubezen v narekovajih.

In hudo mi je bilo poslušat te v nedeljo.

  • Share/Bookmark

Biti izobražena, pametna in lepa šefica? Ne, hvala.

Četrtek, Maj 20th, 2010

Večer je in tamala spi, šefe je šel na pivce, ker jutri je pa moj petek in komaj že čakam, da grem z drago prijateljico neki prigriznit in počvekat. Veselim se že, ker je ena redkih, s katero tiste najine zmenke, ki so – če je sreča enkrat na mesec, izkoristiva za vse kaj drugega kot čvek o otrocih.

Prijateljici sva še od osnovne šole, potem sva šli sicer vsaka na svojo gimnazijo in svoj faks, ampak tradicijo dobivanja ob pivcu sva nadaljevali skozi vsa ta leta in upam, da jo bova še dolgo. Trenutno je ta moja bejba v hudi krizi. Kar se tiče službe.

Punca je pametna in zelo izobražena. Dela na enem izmed neštetih ministrstev. In pred kratkim je šla njena šefica v penzijo in ona je napredovala. Na visok položaj. Mlada in povrh vsega še lepa. Je čez noč postala nadrejena šopku starih in debelih bab, ki v isti službi čakajo na penzijo že trideset let, pa še vedno ne znajo niti prižgat računalnika, in trem tipom, starim nad štirideset. In noben od naštetih ni dobil ponudbe za napredovanje – razen nje. Ni hujšega, je rekla. Vsi so nehali govorit z mano, na jutranjo kavo me ne povabijo več, nihče mi noče pomagat, če se pri čem še ne znajdem, zanalašč gledajo stran in mi mečejo polena pod noge. In to kolektiv, s katerim dela že pet let.

Je rekla, ja, sprejela sem napredovanje, večja plača je. Ona pa ima kredit za stanovanje in otroka. Je rekla, za crknit mi je, a misliš, da bo sčasoma kaj boljše. Sem jo objela čez rame in pokimala – bo, boš vidla, čez kakšen mesec, dva se bodo stare babe unesle, daj jim čas, da se te navadijo. Ta najin pogovor je bil lani oktobra.

Situacija pa ostaja nespremenjena in moja – sicer nikoli nergaška ali jamrajoča – prijateljica postaja naveličana in utrujena tega, da ji je muka it vsako jutro v službo gledat tiste nevoščljive in žleht ksihte, ki samo čakajo, da bo spokala. Upam, da mi bo uspelo jo jutri prepričat, da naj nikar ne vrže puške v koruzo in naj ostane. Upam, da ni prepozno in da bo zdržala. Ker eden bo prej ko slej odnehal. Želim si samo, da to ne bo ona. Ker je fejst baba. Si pa niti v sanjah ne prestavljam, kako je sam borit se proti v podobnih uradih zarejeni golazni, ki samo čaka, da te povozi. Kar kocine mi grejo pokonci, čist preveč živo si predstavljam ene take pršice, gomazeče v petdeset let starih jogijih.

Šefi morajo bit grdi stari dedci, ane? Se zjutraj potem lažje vstane.

  • Share/Bookmark

Vesele nogice

Sreda, Maj 19th, 2010

Kakšen takle dan prav paše, ki si ga lohk brez slabe vesti prikrojim malo po svoje, malo prej grem domov, pa po opravkih, pa k mami na kofe, po Bižiko v varstvo, popoldne pa ven, na sonce in zvečer k pedikerju, je že čas, da se v miru naslonim nazaj in da so, ko se odslonim nazaj naprej, moja stopalca kot je treba in ready za havaianke. :D

Še prej pa čakam in mora pridet danes ena pošiljka iz daljnih krajev in močno upam, da mi bo kaj prav. Teli nakupi iz naslanjača so sicer luksuz in vrhunec udobja, je pa tudi nekaj adrenalina vedno zraven, kako bo. Nazadnje sem si takole naročila hude sandalce Lole Cruz iz seksi Španije, ki so mi kot uliti, čeprav niti v sanjah ne znam hodit v njih. Jih pa gledam, vsak dan, in srce mi igra zraven. Včasih rabm tud to. Sam gledat in poslušat melodijo srca. Al pa seksi sandalov. Ja.

Veselim se že morja, letos po dooooolgem času spet štirinajst dni v kosu, prav bolno sem si želela tega, da se res nažrem vsega tam, dopustniškega lenarjenja in pivca in sonca in miru. Želim si it in se vrnit šele, ko si bom res želela. Ne, ko bo najbolj luštno. Želim si dovolj časa, da moj nos in hrbet postaneta pegasta, da spet pride na plano pega na ustnici, ki se pojavi šele po desetih dneh na soncu. Takrat bom šele res vedela, da počivam.

Do konca junija, ko pride ta čas, pa imam še precej zoprnih opravkov, predvsem okrog dohtarjev - zarad Bižikinega stopalca, morfologije in Billyja, zobarja – mojega in njenega prvič in kardiologa. Zdravnika za moje srce. In potem, ko bo vse že za nami, bo v resnici še vse pred nami.

Naj se začne poletje. Mislm, da je že čas, da gremo v šlapcah na pivo.

  • Share/Bookmark

Bratec ali sestrica ali Nekaj, kar je za zmeraj

Sreda, Maj 12th, 2010

Zadnje čase me vsi sprašujejo, kaj pričakujemo. Če že vemo, če si kaj bolj želimo, kaj bo, kaj bo vendar.

V resnici mi je popolnoma vseeno. Skesano priznavam, da sem si potihom  in sebično prvič res bolj želela punčice in zdaj, ko jo imam, zdaj mi je res vseeno, kaj ima – bratca ali sestrico. Samo da bo zdravo, res.

Čeprav zdravnica je namignila na bratca. Men je to čist ok, sama imam dva eno leto mlajša brata, ki ju imam neskončno rada in s katerima se odlično razumemo. Kri ni voda in velikokrat grem še vedno k njima po nasvet. In vem, da se bom na njiju lahko vedno zanesla, ne glede na to, kaj nam življenje prinaša in kako katerega izmed nas premetava. Od nekdaj smo tičali skupaj, ko sta šla prvič zvečer ven, sta šla z mano. In od takrat je bilo še mnogo večerov. Nič kolikokrat sta me zvečer, ko sem prišla domov, spravila spat, me sezula in pokrila z odejo. Pa tud jst sem marsikaj naredila, ko je bilo potrebno, pa raje ne bom razlagala. 

Kar se tiče sester, ne vem, kako je, če jo imaš. Žal? Kaj pa vem. Mami se je dolga leta sekirala, ker mi ni uspela zrihtat sestrice, jst pa sem od nekdaj okrog sebe gledala same čudne medsestrske odnose.  Al je bila ena ful lepotica, druga pa grdi raček, al je bila ena debela, druga pa postavna, al je bila ena bolj brihtna, kar naprej sem med sestrami poslušala neke tekmovalnosti, če že ne strahospoštovanja ene od njiju do druge, en tak zoprn rešpetkt do starejše sestre, ki je bila kot zanalašč vedno v vsem boljša. Zato sestre nisem pogrešala, kolikor pa mogoče podzavestno že, pa sem jo nadomestila z drago M., s katero sva skupaj odraščali kot rit in srajca, hkrati pa sva bili svobodni in osvobojeni misli in želja, da bi se (ne)hote primerjali.

Zato ne vem, če sem si za Bižiko kdaj zares želela sestrice. Čeprav se seveda zavedam, da je vse to rivalstvo povezano z vzgojo in največkrat plod straševskih odkritih preferenc do enega izmed otrok, v resnici ne glede na spol. So sestre, ki se odlično razumejo, in bratje in sestre, ki se ne. In vsak dan razmišljam, kako velika odgovornost je na nas, starših, če želimo vzgojit podmladek, ki se bo med seboj imel rad. Učvrstit vez za celo življenje je projekt.

Ker ljudje prihajajo in odhajajo in nekoč lahko vsi odidejo.  Ampak če imaš nekje na svetu kri, s katero se imata rada, ne moreš nikoli ostat sam.

  • Share/Bookmark

Fight club

Ponedeljek, Maj 10th, 2010

Nikolaj S. Valuev, moj najljubši boksar, opažen tud v eni tv reklami (za Discovery?), zelo simpatičen in močan dec:

Ja. :cool:

  • Share/Bookmark

Kadar ljubezen ni v pogubo – je lahko navdih?

Torek, Maj 4th, 2010

Skrbi me, če je treba bit nesrečen, da lahko pišeš. No, mogoče sem samo jst taka, da rabim en tak specifičen triger moment, da mi gre. Tega zdej že kar neki časa ni bilo, mogoče mi je preveč luštno.

Spomin mi nehote uhaja nazaj na gimnazijska leta in mojo veliko nesrečno ljubezen, kakšna literarna krila mi je dala. Cele noči sem ob grdi beli kovinski lučki prebedela na postelji in pisala. Dobre stvari. Potem so prišla dolga leta sreče in s seboj prinesla, kot bi rekel moj kolega ‘mirno plutje po vodah jubezenske harmonije’, odnesla pa navdih in tisto, kar nas pisatelje žene v beg, ki so beli listi, neskončno beli. Namesto solz besede. Po dolgih letih ustvarjalne suše – ok, ne popolnoma, ampak precej pa, je prišlo tisto nesrečno poletje, ki je s sabo prineslo en kup zgodb (le da tokrat ne več v zvezke). Eno samo čepenje pred računalnikom je bilo to, ki kot papir prenese vse, hudourniki strašnih misli so končali prav tu notri, en kup bolečine, pa upanja, dnevi upsov in downov, vse sem beležila in skoraj nič jokala.

Potem je prišel otrok. Otrok te spremeni. To poslušam že tolk časa, mi gre sicer na živce, vem pa, da je res. Jezi me v toliko, ker mislim, da to spreminjanje sploh ne bi smelo biti vprašanje, normalno, vse se spremeni, na svet vendar spraviš bitjece, za katerega si dolžan poskrbeti. Kar ni lahko. Še posebej ne, če hočeš zanj skrbeti dobro. In tako je moja pisarija postala eno leglo materinskosti in nežnosti in naklonjenosti do nečesa, za kar si upam it zdele stavit, da je najboljše (ali pa vsaj upam, da je tako), kar sem v življenju naredila.

Če bi se to zgodilo katerikoli od mojih fav blogerk, ne vem, če bi ji lahko oprostila. Da se tako nemarno pomami. Najbrž ne. Ne vem, če bi ji odpustila, da si me je za ceno smrkavca na joški drznila prikrajšati za hude kratke zgodbice, zaradi katerih sem imela filing, da tudi jaz živim. Ampak jst sem ego in prasica in priznam, da bi zarad take veleizdaje besnela do nezavesti. Mea culpa. Pepel. In vse, kar paše zraven.

Zgodbic je še na tisoče. So pa stare. In v njih sem stara jst in ja, všeč sem si. Moram pa priznat, da tud nova nisem slaba. Sem pa zdej mama. In – če ne druzga, še vedno zadost velik ego in prasica, da mi je pravzaprav popolnoma vseeno, če mi je tam zunaj nekdo od vas pripravljen odpustit. To pusijevstvo, ki se je vsidralo vame in med moje vrstice.

Jebite se. Če me hočete, lahko še, če pa ne, vas pa itak že leto in pol ni več tukaj. In lahko vam je žal, da ste zamudili, kako je medtem moja hčerkica zrastla, dobila zobke in shodila. In kako reče ma-ma.

Sayonara.

  • Share/Bookmark

Neresna mama in njen mali pisani svet?

Torek, Maj 4th, 2010
Če to, da si kupim pink plišaste kratke hlačke, absolutno bolne basce (menda so uradno aladinke), turkizno torbico z zlato ketnco, olstarke, si pripnem strebrnega metuljčka v lase, pomeni, da sem neresna – so be it! Men se zdi, da sem prav solidna mama.
Mislm, da ni nič narobe s tem, če je ‘moj’ svet pisan, ker moj svet je nasmejan (ok, razen, ko se tamala uči z žlico jest) in v barvah in nima kislega ksihta. Mislm, da to ne pomeni, da ne znam vzgajat, ker je moja punčka eden najbolj pridnih otrok in pogumno si upam rečt, da odrašča v zdravem in srečnem okolju. :cool:
Tko da – resne mame v črnih hlačah in z dolgimi obrazi … Jst komi čakam popoldne, da dam gor basce in kavbojski klobuk in peljem Biži na igrišče, pa ve?
Ja.
  • Share/Bookmark