Kadar ljubezen ni v pogubo – je lahko navdih?

Skrbi me, če je treba bit nesrečen, da lahko pišeš. No, mogoče sem samo jst taka, da rabim en tak specifičen triger moment, da mi gre. Tega zdej že kar neki časa ni bilo, mogoče mi je preveč luštno.

Spomin mi nehote uhaja nazaj na gimnazijska leta in mojo veliko nesrečno ljubezen, kakšna literarna krila mi je dala. Cele noči sem ob grdi beli kovinski lučki prebedela na postelji in pisala. Dobre stvari. Potem so prišla dolga leta sreče in s seboj prinesla, kot bi rekel moj kolega ‘mirno plutje po vodah jubezenske harmonije’, odnesla pa navdih in tisto, kar nas pisatelje žene v beg, ki so beli listi, neskončno beli. Namesto solz besede. Po dolgih letih ustvarjalne suše – ok, ne popolnoma, ampak precej pa, je prišlo tisto nesrečno poletje, ki je s sabo prineslo en kup zgodb (le da tokrat ne več v zvezke). Eno samo čepenje pred računalnikom je bilo to, ki kot papir prenese vse, hudourniki strašnih misli so končali prav tu notri, en kup bolečine, pa upanja, dnevi upsov in downov, vse sem beležila in skoraj nič jokala.

Potem je prišel otrok. Otrok te spremeni. To poslušam že tolk časa, mi gre sicer na živce, vem pa, da je res. Jezi me v toliko, ker mislim, da to spreminjanje sploh ne bi smelo biti vprašanje, normalno, vse se spremeni, na svet vendar spraviš bitjece, za katerega si dolžan poskrbeti. Kar ni lahko. Še posebej ne, če hočeš zanj skrbeti dobro. In tako je moja pisarija postala eno leglo materinskosti in nežnosti in naklonjenosti do nečesa, za kar si upam it zdele stavit, da je najboljše (ali pa vsaj upam, da je tako), kar sem v življenju naredila.

Če bi se to zgodilo katerikoli od mojih fav blogerk, ne vem, če bi ji lahko oprostila. Da se tako nemarno pomami. Najbrž ne. Ne vem, če bi ji odpustila, da si me je za ceno smrkavca na joški drznila prikrajšati za hude kratke zgodbice, zaradi katerih sem imela filing, da tudi jaz živim. Ampak jst sem ego in prasica in priznam, da bi zarad take veleizdaje besnela do nezavesti. Mea culpa. Pepel. In vse, kar paše zraven.

Zgodbic je še na tisoče. So pa stare. In v njih sem stara jst in ja, všeč sem si. Moram pa priznat, da tud nova nisem slaba. Sem pa zdej mama. In – če ne druzga, še vedno zadost velik ego in prasica, da mi je pravzaprav popolnoma vseeno, če mi je tam zunaj nekdo od vas pripravljen odpustit. To pusijevstvo, ki se je vsidralo vame in med moje vrstice.

Jebite se. Če me hočete, lahko še, če pa ne, vas pa itak že leto in pol ni več tukaj. In lahko vam je žal, da ste zamudili, kako je medtem moja hčerkica zrastla, dobila zobke in shodila. In kako reče ma-ma.

Sayonara.

  • Share/Bookmark

5 odgovorov to “Kadar ljubezen ni v pogubo – je lahko navdih?”

  1. Nina komentira:

    draga sadie, ti še zgodbe “smo lulali, smo kakali” zaviješ tako, da uživam ob njih. pri drugih ob takih pogovorih že zdavnaj izklopim ušesa. torej je tudi biži krasen navdih :)

  2. ivica komentira:

    kot staro te ne poznam najboljš. kot “nova” pomamamljena blogerca pa bi še brala!

  3. troBENTica komentira:

    Kadar si jezna, si prou sexi :lol:

  4. sadie007 komentira:

    malina: škoda, da nau punčka, ker imam izbrano ime Nina ;)

    ivica: hvala, se trudim :)

    trobentica: a pol, če se fajn jezim, mam še šanse za kakšen pirček? :lol: :*

  5. Nina komentira:

    no, bo pa naslednja :cool:

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.