Arhiv za Junij, 2010

Predpočitniški bluz

Petek, Junij 25th, 2010

Vse je spakirano, nogce in bikini povoskani, otrok sit in previt, zdej se grem pa pred tv zleknit, globoko dihat in za Puyola navijat, Puyol je edini brezčasen. So long, suckers.

  • Share/Bookmark

Črtica

Torek, Junij 22nd, 2010

…Watchin the days go by
Thinkin about the plans we made
days turn into years
funny how they fade away

sometimes I think of those days
Sometimes I just hide away
Waiting on that 9:20 train
waiting on a memory

she took the last train,
out of my heart
she took the last train,
and now i think i’ll make a brand new start
she took the last train,
out of my heart … (Cinderella; Last train out of my heart)

It z vlakom, ja, jebeno al pa tud ne. K sreči nisva šla daleč. En kup umazancev, Kitajci so si prali lase v tistih mini lijakih, evropski študentki so smrkali belo po wcjih. Sva imela srečo, da sva se zaprla v en kupe, dala vse tri stole na obeh straneh v legen in si naredila eno tako veliko ležišče, zagrnila temno rdečo zaveso in se delala, da spiva. Celo pot.

Me moti, ja, tiščat obraz na okensko šipo, ko potujem, pa ga vseeno, mi je nagnusno ležat z licem direkt na svinjskih sediščih, pa sem vseeno. Sem pa bila en čist drug človek s tabo, to pa. O ja. Vse je imelo svoj čar in namen in četudi si po ves teden nisem umila rok, sem si še vseeno lahko pogrizla kakšen zatrgan noht.

Vse je minevalo, ure in pokrajine, ki so drvele mimo okna, vse je minevalo, pa se mi je vseeno zdelo, kot da se je čas ustavil. Tako nama je bilo luštno, z vso ihto sem si hitela zapomnit si vse in tebe, za hude čase, ko bom spet na realnih tleh, v soboto za mizo pri zajtrku s čistimi lasmi in zobmi in rokami, hitela sem srkat vonje, kar je dišalo po enem čisto drugačnem potovanju, po eni sami veliki želji, ki je za nič na svetu ne bi povedala naglas. Vse, kar je takrat dišalo, sem točno vedela, bo za zmeri z mano, pa čeprav nisva šla daleč, pa čeprav se mi je vseeno vse skupaj zdelo potovanje, ja, saj je bilo, dveh sorodnih duš, ki sta si znali preplesti in noge in roke in prste in jezika.

Nikoli se ni čisto zares zjasnilo, nikol nisem čist zares pozabila na stotine črtic in belih posmrkanih in črnih napisanih, in tistih in onih – nobenih ne, nikoli.

Na cilju, toliko še vem, je bil en zanikrn hotelčič, z mini wecejem, ob katerem sva sedela in kadila in iz radia, vgrajenega v steno, je sviral roknrol, zunaj pa je lilo in morje je butalo ob zid in, ja, res je bilo eno strašno potovanje. In še kar ga nosim s sabo.

Moj odgovor na to, ko sem izvedela, kako te je življenje kasneje premetavalo in teplo, pa je, prav ti je, zelo si bil poreden.

  • Share/Bookmark

Fuzbalska leta

Petek, Junij 18th, 2010

Spet je eden tistih petkov, ki niso moji za it ven, je pa zato idealen za delat bilanco preteklega tedna in jo tudi bom. :cool:

Bižek se je počasi navadila na novo varstvo, po začetnem navdušenju prvih dni je prišel en dan joka ob mojem odhodu, danes pa se je že smejala. Upam, da tako tudi ostane, ker poslušat njen jok, ko odhajam na šiht, je strašno.  Sem imela še pol poti po obvoznici solzne oči in bad taste v ustih, da sem slaba mama in vse to. Gremo naprej.

V sredo sem se šla pocrkljat na večerjico v Staro mačko. Sva šli z B. Imeli sva sicer rezervirano mizo zunaj, ampak sva si potem premislili in šli kar lepo noter. V pritličju so fantje gledali fuzbal, zgoraj pa sva bili sami, vsa okna so bila odprta in prijetno je bilo hladno in kuhar nama je prinesel ekstra krompirjevi polovički v omakci, ker sva mu delali družbo. Tekla je debata o tem, kaj in kako naprej, pa zakaj sploh ta moja služba, ki je itak izven vsega, kar bi rada, pa zakaj, če rada pišem. Jah, klinc. Se točno zavedam, da od pisanja ne bi mogla živet. To je moj hobi. In trenutno je to najbolj udobna služba, nimam osemurnega delovnika, kakšen dan si vzamem frej, nadoknadim kdaj za vikend in tako naprej. Mir imam, kar trenutno rabim. Rada sem zgodaj s tamalo in ubijala  bi me misel, da se vračam domov šele ob petih. So mi ponujali tud druge službe, ne na tone, ampak nekaj pa. Ampak povsod je ta ubijajoči urnik, ki pa si ga trenutno ne želim. Čeprav bi lahko delala kaj ustvarjalnega. Pa bolj pomembnega in cenjenega in svoji izobrazbi primernega. Ampak trenutno še ne, hvala. Nimam kompleksov zarad tega, ker delam v domači firmi, ker nisem velika živina in ker ne služim ogromnih denarjev. Ne rabim hodit na šiht v resnih kostimih in grdo gledat. Ne. Nisem ena izmed tistih, ki bi se hvalila, da je Rože zla prebrala v originalu. Pa sem jih, čeprav sem praktično navadna gospodinja. Jst grem v svojo službo lahko mirno v bascah, zjutraj pa rada vstanem in odhajam z nasmehom, se zgodaj vračam in sem veliko z otrokom. Plačujem sicer določeno ceno za to, kar pa bi jo verjetno povsod. Sem pa vseeno precej samostojna in še svobodna zraven. In moje nedelje niso nič travmatične in to je največ vredno.

Nocojšni večer je prelep. Tišina, mokri lasje, prepih v stanovanju. Fuzbal. Nazadnje, ko je bilo evropsko, sem bila ravno noseča, sem mrmrala v svoj migajoči se trebuh, ko bo pa svetovno, bo pa tamala stara že leto in pol. In je res. In imam spet migajoč trebuh in  ko bo naslednje evropsko, bo imela Bižek že tri leta in pol, mali Billy pa pol toliko. Ja, tako gre to, če šteješ s fuzbalskimi leti. In niti pomislit si ne upam, kaj bo, ko bo naslednje svetovno.

Zdej grem pa počasi v postlo, cel kup cajtengov me čaka in samo upam, da ne bom zaspala zraven. Tako mi je luštno. In glihkar sta šla pod mojim oknom mami in fotr, ki sta se prav prijetno okajena vračala z večernega sprehoda po mestu in pomenljivo pokašljevala pod mojim balkonom. Všeč mi je, da redno hodita ven, da nista občepela doma ob ugasnjeni luči kot večina tastarih. Njima je kava v Mačku vsakdanjik.

Nič. To je vse. Grem si namazat trebuh, potem pa spat, cajtengi pa naj počakajo na jutri. Ali pa na kakšen drug dan. Tako mi je luštno. Pa sej sem že povedala.

Kljub stresnemu četrtku, zarad katerega sem pozabila nečaku voščit za rojstni dan in ki me je opomnil na to, da v življenju pač nikoli ne bom(o) plula po mirnih vodah, se mi kar smeje. Nočko.

  • Share/Bookmark

Billy … Billy

Petek, Junij 18th, 2010

O, fak, men je ful žal, ampak jst mam že čist prevelik trebuh.  :(

Jst sam upam, da mi daš še eno šanso.

  • Share/Bookmark

Nič

Ponedeljek, Junij 14th, 2010

Kaj nardiš, kadar se sama seb zdiš samo ena mašina za rojevanje otrok, kaj nardiš, kadar se počutiš grdo in samo in debelo, kaj nardiš, kadar ti trebuh raste, pa tega v resnici sploh nočeš, pa joški rastejo, pa nimaš vpliva, kdo bi ti moral takrat stat ob strani?

Kaj nardiš, kadar bi bla rada spet samo neobremenjena 20-letnica, brez skrbi, brez trebuha, kaj nardiš, kadar bi rada spet imela nabildane roke in noge in vitek pas in nobene odgovornosti, samo Barco s prijateljicami?

In kaj nardiš, če ti je vse to mala malca, mala cena za to, da se k teb, ko prideš sfukana iz šihta, privije malo mehko belo telesce in čeblja – mama, mama?

Danes, ko je jokala za mano, ko sem odhajala, se mi je trgalo srce. Noben drug ne joče za mano.

  • Share/Bookmark

Dečko, ajde oladi

Torek, Junij 8th, 2010

Najbolj mi grejo pa na živce razni naduvani tipčki v patetičnih hondicah*, ki se strašnemu soundu svoje mašine čudijo pri odprtem oknu, čez katerega visi komolec, v roki pa čik. Drži se pa kot da bi vozil najmanj barakudo. Tepec, zafliki tisto luknjo v auspuhu. :cool:

*hondica: v tem primeru samo prispodoba za glasen nizek avto, ki pa ni muricelago

  • Share/Bookmark

Zato

Četrtek, Junij 3rd, 2010

… So called Mr Rock And Roll
Is dancing on his own again
Talking on his phone again
To someone who tells him that his balance is low
He’s got no where to go
He’s on his own again

Rock chick of the century
Is acting like she used to be
Dancing like there’s no one there
Before she never seemed to care
Now she wouldn’t dare
It’s so rock and roll to be alone

And they’ll meet one day
Far away
And say “I wish I was something more”
And they’ll meet one day
Far away
And say ” I wish I knew you, I wish I knew you before”

Zato sem vesela, da je blo že prej.

  • Share/Bookmark

2.6.2010

Sreda, Junij 2nd, 2010

Nocoj sva sami doma, šefe je šel na zasluženo pivo, lepo me je kril popoldne, da sem skočila z mami na dolgo kavo. So ene majhne stvari, ki me težijo in mamin nasvet zmeri rada slišim. Moja mami, od katere se učim bit mama.

Ja, Niki je dobila vrtec. Marsikomu bi odleglo, ena skrb manj, meni pa ni. Dejstvo, da s septembrom ostajam doma na porodniški, dejstvo, da bo pri hiši novorojenček, in dejstvo, da bi bila Niki v vrtcu, vse to se mi izključuje. Prvič, ne zdi se mi fer, da jo imam v vrtcu, če sem jst doma. Kar seveda v resnici ni nefer. Sam jst sem tako narejena, da bi imela slabo vest. Drugič, strah me je bolezni, ki bi jih lahko dobila in prenesla na tamičkenga. Ni me strah prehladov, da ne bo pomote. Strah me je raznih respiratornih virusov, ki so, kot poslušam, vsako zimo hujši. Strah me je pediatrične klinike in mask za kisik. In logistike – letanje po zdravstvenih domovih, doma pa dojenček. Tretjič, socializacija, ki jo vsi tako poudarjajo, pride oz. je potrebna šele po tretjem letu. Četrtič, ne potrebujem javne ustanove recimo zato, da bi mi kultivirala otroka. Eni jo. Pri nas pa midva vzgajava otroka, se ukvarjava z njo, jo učiva čebljat in jest za mizo in take stvari. Ni podivijan bizgec, ki bi rabil tuje ljudi, da jo naučijo, kaj je prav in kaj narobe. Meje sva postavila, jih postavljava in tamala uboga. Petič,  postavljanje zase. Neštetokrat poslušam to eno in isto trobentalo. Mora v vrtec, tam so tudi grobijani in neandertalci in le tako se bo navadila postavit se zase. Bruh, res. To, da je pridna, prijazna, nežna, je zame vrlina. In če pomeni postavit se zase to, da nekoga z lopatko lopneš po glavi al pa mu izpuliš igračko al pa da jo nekdo tebi in ga ti čofneš nazaj, potem se mi zdi za take štose dveletni otrok še premajhen. Tega ji ni treba. Jst se znam prima postavit zase, ko je potrebno, pa nisem bila nikol v vrtcu – z izjemo enega leta male šole. Ko pride čas in če je razlog, se zna večina ljudi že naravno postavit zase, da bi pa od malčka pričakovala – in da bi se mi še zraven fino zdelo – da se bo na vse kriplje borila zase, pa ne, si niti ne želim tega. Za vse to bo še čas.

Zato kolebam. Jo imet še kakšno leto doma, da bo malo starejša, odpornejša, resnično potrebna družbe vrstnikov, al jo dat v vrtec, si žvižgat zraven in rečt – tako mi je lažje, če bo bolna, bo pač bolna. Klinc, ja. Še najbolj se nagibam k temu, da bi si dobila občasno pomoč na domu, kakšno študentko, ki bi mi kdaj pomagala, da bi šli mogoče na sprehod skupaj al pa da gre ona kdaj sama s tamalim z vozičkom. Ker Bižike ne mislm nič porivat naokrog. Z njo, ki že tolk šteka, kar se tud vidi in že očitno vrača, se nameravam velik ukvarjat. Tamičken bo od začetka itak bolj spal, je najbrž vseeno, kdo rine tisti voz. Popoldnevi bodo pa itak naši in za takrat me ne skrbi in veselim se že skupnih sprehodov s povečano družinico.

Priznam, ne vem, kaj naj naredim, pred veliko dilemo sem. V vrtcu so mi zagotovili, da naslednje leto ne bo panike za vpis, ker bo že tako velika. Zato resno razmišljam, da bi jo izpisala. Naj vzame prostor nekdo, ki misli, da ga potrebuje. Zaradi zgoraj naštetih razlogov. Ker razumem, da včasih ne gre drugače in je pač treba tako. Ampak mislim, da moji punci pa ta hip ni treba. Mislm, da zmorem tolk energije, da ji ta hip še ni treba, da postane čreda. Naj bo še kakšno leto ta ista nežna punčica, če že je možnost. Za vse ostalo je še dovolj časa.

Ni lahko bit mama. Ampak se pa z veseljem trudim.

Ja.

  • Share/Bookmark

1.6.2010

Sreda, Junij 2nd, 2010

Niki je dobila vrtec.

  • Share/Bookmark