2.6.2010

Nocoj sva sami doma, šefe je šel na zasluženo pivo, lepo me je kril popoldne, da sem skočila z mami na dolgo kavo. So ene majhne stvari, ki me težijo in mamin nasvet zmeri rada slišim. Moja mami, od katere se učim bit mama.

Ja, Niki je dobila vrtec. Marsikomu bi odleglo, ena skrb manj, meni pa ni. Dejstvo, da s septembrom ostajam doma na porodniški, dejstvo, da bo pri hiši novorojenček, in dejstvo, da bi bila Niki v vrtcu, vse to se mi izključuje. Prvič, ne zdi se mi fer, da jo imam v vrtcu, če sem jst doma. Kar seveda v resnici ni nefer. Sam jst sem tako narejena, da bi imela slabo vest. Drugič, strah me je bolezni, ki bi jih lahko dobila in prenesla na tamičkenga. Ni me strah prehladov, da ne bo pomote. Strah me je raznih respiratornih virusov, ki so, kot poslušam, vsako zimo hujši. Strah me je pediatrične klinike in mask za kisik. In logistike – letanje po zdravstvenih domovih, doma pa dojenček. Tretjič, socializacija, ki jo vsi tako poudarjajo, pride oz. je potrebna šele po tretjem letu. Četrtič, ne potrebujem javne ustanove recimo zato, da bi mi kultivirala otroka. Eni jo. Pri nas pa midva vzgajava otroka, se ukvarjava z njo, jo učiva čebljat in jest za mizo in take stvari. Ni podivijan bizgec, ki bi rabil tuje ljudi, da jo naučijo, kaj je prav in kaj narobe. Meje sva postavila, jih postavljava in tamala uboga. Petič,  postavljanje zase. Neštetokrat poslušam to eno in isto trobentalo. Mora v vrtec, tam so tudi grobijani in neandertalci in le tako se bo navadila postavit se zase. Bruh, res. To, da je pridna, prijazna, nežna, je zame vrlina. In če pomeni postavit se zase to, da nekoga z lopatko lopneš po glavi al pa mu izpuliš igračko al pa da jo nekdo tebi in ga ti čofneš nazaj, potem se mi zdi za take štose dveletni otrok še premajhen. Tega ji ni treba. Jst se znam prima postavit zase, ko je potrebno, pa nisem bila nikol v vrtcu – z izjemo enega leta male šole. Ko pride čas in če je razlog, se zna večina ljudi že naravno postavit zase, da bi pa od malčka pričakovala – in da bi se mi še zraven fino zdelo – da se bo na vse kriplje borila zase, pa ne, si niti ne želim tega. Za vse to bo še čas.

Zato kolebam. Jo imet še kakšno leto doma, da bo malo starejša, odpornejša, resnično potrebna družbe vrstnikov, al jo dat v vrtec, si žvižgat zraven in rečt – tako mi je lažje, če bo bolna, bo pač bolna. Klinc, ja. Še najbolj se nagibam k temu, da bi si dobila občasno pomoč na domu, kakšno študentko, ki bi mi kdaj pomagala, da bi šli mogoče na sprehod skupaj al pa da gre ona kdaj sama s tamalim z vozičkom. Ker Bižike ne mislm nič porivat naokrog. Z njo, ki že tolk šteka, kar se tud vidi in že očitno vrača, se nameravam velik ukvarjat. Tamičken bo od začetka itak bolj spal, je najbrž vseeno, kdo rine tisti voz. Popoldnevi bodo pa itak naši in za takrat me ne skrbi in veselim se že skupnih sprehodov s povečano družinico.

Priznam, ne vem, kaj naj naredim, pred veliko dilemo sem. V vrtcu so mi zagotovili, da naslednje leto ne bo panike za vpis, ker bo že tako velika. Zato resno razmišljam, da bi jo izpisala. Naj vzame prostor nekdo, ki misli, da ga potrebuje. Zaradi zgoraj naštetih razlogov. Ker razumem, da včasih ne gre drugače in je pač treba tako. Ampak mislim, da moji punci pa ta hip ni treba. Mislm, da zmorem tolk energije, da ji ta hip še ni treba, da postane čreda. Naj bo še kakšno leto ta ista nežna punčica, če že je možnost. Za vse ostalo je še dovolj časa.

Ni lahko bit mama. Ampak se pa z veseljem trudim.

Ja.

  • Share/Bookmark

17 odgovorov to “2.6.2010”

  1. Ka komentira:

    Ne skrbi, nič ni narobe, če jo daš v vrtec in tudi ne, če je ne daš.
    Iz zapisa pa razberem, da bi raje, da še ne gre. Zmogla boš tudi tako.

  2. chef komentira:

    Moja bakica je vedno govorila: “Vrtec je za zanemarjene otroke.”
    Ali pa politično: “Vrtec so si izmislili komunisti.”

    Nikoli nisem bil v vrtcu. Zato sem imel mogoče težave prva leta v šoli.

  3. sadie007 komentira:

    Ka: hvala :) včasih gledam kakšne bolj nesposobne mame, ki jim je vse skupaj huda drama, in me je malo strah … ampak potem me pa ta sposobne potolažijo in sem spet kul ;)

    šefe: no vidiš … nisi bil v vrtcu, jst tud ne … pa se mi zdi, da kljub temu noben od naju ni postal kakšen posebno asocialen nekultiviran čudak ;) … mogoče sem bla jst tud zato prva leta v šoli bolj nežna in plašna, ampak to je pa tud vse :)

  4. Nina komentira:

    jaz sem mogoče malo pristranska, ker je moja mama “tršica” v vrtcu, ampak sem za to, da se da otroka vsaj za kakšno leto pred šolo v vrtec – čisto iz vidika navajanja na druge otroke.

    je pa res, da ni vsaka vzgojiteljica takšna kot moja mama. žal. sploh kakšne stare babure, ki samo čakajo na penzijo, znajo bit grozne.

    anyway… nikamor se ti ne mudi. če se ti zdi prezgodaj, je mogoče res prezgodaj.

  5. ninna komentira:

    Tudi jaz sem bila samo v mali šoli, pa zaradi tega v šoli nisem bila nič kaj bolj plašna :D
    In če se odločiš, da Niki ne vpišeš v vrtec, sem prepričana, da boš z lahkoto našla koga, ki ti bo pripravljen pomagati. Če ne se pa kar meni oglasi, študentje imamo pred izpitnim obdobjem itak preveč časa :D

  6. herr doktor komentira:

    suepr. jst bi tut rabu eno študentko…

  7. chef komentira:

    Ja midva sva kul, ne pa drugih 90 % zanemarjenih vrstnikov, haha.

  8. Marija komentira:

    Moja prijateljica je bla včas taka študentka, ki je pomagala mamam, ki majo dva majhna otroka (en dojenček in en okrog dveh let). Po njenem pripovedovanju se ta varianta odlično obnese, je pa baje precej naporno met dva taka mala na kupu. :-)

  9. Dajana komentira:

    Za znoret naporno. Še zdaj nisem prišla k sebi, pa hodita že v šolo… Je pa za otroke to… dobro, najboljše, kar si lahko zamisliš. ;)

  10. sadie007 komentira:

    hvala punce za spodbudo :)

    no, pri nas smo trije (brata dvojčka), razlike je 14 mesecev, pa nikol ni bil noben v vrtcu do 5. leta … in moja mami je bila tisti čas pač doma – za vse sama, fotr pa je služil, in se ni nikol pritoževala in še zdej same lepe besede najde za nas in za tisto obdobje :) rispekt! … se ji pa vse pošteno vrača, smo vsi trije pridni, lepo vzgojeni, doštudirani in imamo že lep čas svoje familije in ju veliko in z veseljem obiskujemo … sej pravm … vse se vrača, vse se (s)plača … ;)

  11. sadie007 komentira:

    šefe: a pa te kljub temu kdaj prime, da bi vsem (in vsemu) skupaj rit pokazal? :oops:

    Marija: vidš, tako bi rabila … ;)

    Dajana: verjamem, da ne bo lahko … ampak če bosta taka prijatelja kot sem jst s svojima bratoma, bom vse preživela :)

  12. chef komentira:

    Jasno.

  13. tina123 komentira:

    Se tle da kak private mesage poslat?

    Drgač … jz bom absolventka pedagoške smeri drug let in če slučajno še ne dobim šihta, bi ti z veseljem, ampak res z veseljem pomagala. Na otroke sm itak čist nora, na tok mejhne pa sploh :) Tko da me lahko kontaktiraš, ko boš rabla, če boš želela, seveda.

  14. testniblog komentira:

    Naša sta bila tudi skupaj doma, sicer večji vrtca tisto leto sploh dobil ni, ampak so potem res uživali doma vsi trije.

    Je pa potem letos bilo tako bolj naporno, ko sta oba šla v vrtec, pa je bil bolan ali en ali drug, ponavadi pa potem kar oba. Žena je prvega pol leta bila polovico na bolniški, tako da so v službi že malo izvajali pritiske.

    Se pa vsaj pri nas dejansko vidi razlika med njima, manjši se zna postaviti zase, pri večjem pa moramo delati na tem, da se vedno ne umakne. Je pa pomoje pri punčkah to drugač, vsaj v vrtcu nimaš pridnih in “porednih”, saj so vse itak pridne :)

  15. hana1 komentira:

    Za podporo pri odločitvi (ali pa za “dodatno mnenje”) priporočam knjigo Znanost o vzgoji (Sunderland 2009, Radovljica: Didakta.)
    Avtorica piše o vplivu vzgoje na možgane. Na 54. strani (podpoglavje z naslovom Vprašanje varstva) je zapisanih nekaj stvari o tem, zakaj pa vrtec morda ni dobra odločitev.
    Sama še nimam otrok, tako da prebranega ne ocenjujem kot mama, bolj kot občasna varuška mini sorodnikov. :)

    Če želiš, ti lahko teh nekaj strani (6) tudi skeniram in pošljem.

    Lep dan, Hana

  16. sadie007 komentira:

    Hana, hvala, odlična knjiga, jo imam – edina, od katere si pustim kaj svetovat :)

  17. woman komentira:

    Mislim, da se nimaš glede tega, da bi imela dva otroka, ki sta tako malo narazen, kaj bati…
    Ima prijateljica sinka in hčerkico, eno leto razlike. Tamali bo v kratkem 2, mala pa 1 leto. In se majo prav fajn, ko so skupaj. Imajo neko dnevno rutino že od vsega začetka, pa jim čist fajn klapa vse skup. Sedaj pa itak še bolj, ki sta že malo večja.
    In ravno včeraj je pravila, da je srečna, da ima oba doma. Ker je starejši zelo vzljubil tamalo, pa jo zna z igračko tudi sam potolažiti, ko slučajno zajoka…da ji ni treba takoj leteti v sobo gledat kaj je narobe. V glavnem vse štima…mogoče še celo bolj, kot če bi bil starejši v vrtcu.
    Toliko z moje strani…upam, da bo odločitev kaj lažja.

    LP

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.