Črtica

…Watchin the days go by
Thinkin about the plans we made
days turn into years
funny how they fade away

sometimes I think of those days
Sometimes I just hide away
Waiting on that 9:20 train
waiting on a memory

she took the last train,
out of my heart
she took the last train,
and now i think i’ll make a brand new start
she took the last train,
out of my heart … (Cinderella; Last train out of my heart)

It z vlakom, ja, jebeno al pa tud ne. K sreči nisva šla daleč. En kup umazancev, Kitajci so si prali lase v tistih mini lijakih, evropski študentki so smrkali belo po wcjih. Sva imela srečo, da sva se zaprla v en kupe, dala vse tri stole na obeh straneh v legen in si naredila eno tako veliko ležišče, zagrnila temno rdečo zaveso in se delala, da spiva. Celo pot.

Me moti, ja, tiščat obraz na okensko šipo, ko potujem, pa ga vseeno, mi je nagnusno ležat z licem direkt na svinjskih sediščih, pa sem vseeno. Sem pa bila en čist drug človek s tabo, to pa. O ja. Vse je imelo svoj čar in namen in četudi si po ves teden nisem umila rok, sem si še vseeno lahko pogrizla kakšen zatrgan noht.

Vse je minevalo, ure in pokrajine, ki so drvele mimo okna, vse je minevalo, pa se mi je vseeno zdelo, kot da se je čas ustavil. Tako nama je bilo luštno, z vso ihto sem si hitela zapomnit si vse in tebe, za hude čase, ko bom spet na realnih tleh, v soboto za mizo pri zajtrku s čistimi lasmi in zobmi in rokami, hitela sem srkat vonje, kar je dišalo po enem čisto drugačnem potovanju, po eni sami veliki želji, ki je za nič na svetu ne bi povedala naglas. Vse, kar je takrat dišalo, sem točno vedela, bo za zmeri z mano, pa čeprav nisva šla daleč, pa čeprav se mi je vseeno vse skupaj zdelo potovanje, ja, saj je bilo, dveh sorodnih duš, ki sta si znali preplesti in noge in roke in prste in jezika.

Nikoli se ni čisto zares zjasnilo, nikol nisem čist zares pozabila na stotine črtic in belih posmrkanih in črnih napisanih, in tistih in onih – nobenih ne, nikoli.

Na cilju, toliko še vem, je bil en zanikrn hotelčič, z mini wecejem, ob katerem sva sedela in kadila in iz radia, vgrajenega v steno, je sviral roknrol, zunaj pa je lilo in morje je butalo ob zid in, ja, res je bilo eno strašno potovanje. In še kar ga nosim s sabo.

Moj odgovor na to, ko sem izvedela, kako te je življenje kasneje premetavalo in teplo, pa je, prav ti je, zelo si bil poreden.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Črtica”

  1. tina123 komentira:

    Ti s tem svojim pisanjem delaš, da bom po predolgem času čez 1 teden tud jz spet začela tipkat z namenom, da kej nastane.

    Včasih mi je prov smešn kok časa sem mela v gimnaziji in kok enih strani sm napisala. In zmeri pogrešam ta čas in zmeri si grem na živce, da zdj kao ne najdem več časa za pisanje.

    Hvala za navdih in (nenamerno) brco v rit. :)

  2. sadie007 komentira:

    hvala za kompliment, z veseljem te brcam v rit … zdaj pa le riskirat en večer in tipkat … ;)

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.