My name is Bond. Sadie Bond.

… podnajemniki iz zgornjega stanovanja. Končno. Danes popoldne smo (presrečni) opazili kombi ’selitveni servis’ in močno nam je odleglo. Mislm … Zgornje stanovanje je bilo naknadno predelano v ogromen dupleks, kar je sicer prima, če ni nikogar pod tabo. Drugače pa to pomeni, da stopnice niso bile prav sprojektirane ali narejene al kako. Nekakšna naknadna luknja v strop/tla. Sicer se menda lahko uporabi materiale al izolacijo al neki tazga, kar amortizira vse skupaj. In utiša. Da je vse skupaj znosno.

In tale sosed nad nami, ki oddaja to nobel rezidenco, nima sreče z izbiro podnajemnikov. V šestih letih se je izmenjalo že ničkoliko čudakov, polnih keša, od podivjanih Rusov – ene sedem jih je bilo naenkrat vseljenih, od tega vsaj trije otroci, do čudaka s pitbulom, ki je nonstop letal za žogico po stopnicah gor in dol (pes, ne on), sam pa je ure dolgo ležal v masažni kadi – more&more&more bubbles ob enih zjutraj, kar je, če je ta nesrečna banja direkt na tvojo glavo, sila sitno, do telih, zadnjih, totalno nekultiviranih sosedov z dvemi otroki. Punca je že velika, tamal ima pa ene dve, tri leta. In tega reveža gnjavijo do onemoglosti, dan za dnem ga večer za večerom okol desetih od nekje pripeljejo vsega tulečega čez hodnik domov, pol čez ene pol ure ga pa še bolj zmatranega tlačijo v banjo, da tako kriči, da je groza. Ja, razumem, da je otrok. Razumem, da cel dan bezlja po štengah gor in dol in da tud joka. Ne razumem pa, zakaj ga tako mučijo. Zakaj ga ne spravijo domov ob normalni uri, zakaj ga ne skopajo ob osmih/devetih. Ker to dete ne joka, ampak obupano vrešči. Tudi po enajsti. Pa da ne bo pomote, nisem kakšna sitna soseda, ki bi me motil vsak hrup, vsak malo bolj naglas navit komad in podobno. Mislim celo, da sem precej strpna, sploh v tem stanju, sploh do otrok. Me pa moti, če že si v bloku, da si tko prekleto nekultiviran, pa če to ne, pa da si tko bedast starš, da ti ni jasno, kdaj je mulc zmatran in kdaj je čas, da se ga začne umirjat. Sej vemo, tv stišat, luči malo pogasit, flaško mleka pogret, jebemti.

Skratka, neandertalci odhajajo gnjavit ubožčka drugam. Mogoče v vaš blok. Mirna jesen bo. Upam.

Mislm, da mam vso pravico se veselit jeseni, tud če me ta hip malo zebe v stopalca, ker ta jesen bo spet spešl in prinaša en kup lepih dogodkov, pa kostanj, leder plašč, še enga dojenčka, nov voziček, upam, da kakšne nove adidaske za hitro tekajoče mamice, nujno kakšne skini kavbojke, da dobim motivacijo after , kakšne pisane trenirke za dolge zimske dneve – da bodo krajši, svetle lase, kakšen kozarec kuhanega vina, kakšen večer v družbi izbranih, Bižikin drugi rojstni dan, vse bo.

Komi čakam in zadnja leta se veselim jeseni, ja, saj še vedno potočim kakšno solzico za poletjem, kako vendar ne, če pa so poletja neki najlepšega, ampak tud jesen zna bit prav prima. Če si jo znaš narest. V čemer pa sem vsako leto boljša. Tko je, levinje se pač razcvetimo po tridesetem.

Včeri sem zamudila Laibache v KUD-u. Zvečer sva stala s šefetom na terasi na cigaretu in on je rekel – a niso to Laibachi. Jst pa – ne vem, o, majgad, ne vem, pa res. In, ja, so bili. Jst sem šla pa spat.

Včasih pa pride tud kakšen tak dan, ko tamala ugasne že ob sedmih in spi celo noč, kakšen vikend, ko vsi zjutraj potegnemo do pol osmih, kakšno popoldne samo zame, da šibnem na sproščujoč kofe, kakšno popoldne samo zanj, kakšen večer samo za naju. Da smo potem spet bolj fit mi trije.

Recimo danes. Dnevnik se je komaj začel, pa je že tak mir. Šefe je šel eno odlaufat, jst pa sem za hip pozabila na ta moj cuker in si nardila en razvraten sendvič in kavo. Včasih se tko paše mičken odklopit od vsega, da se potem lahko bolj kvalitetno nazaj priklopiš.

Nč, grem se zasluženo in prav nemarno zleknit pred tv. S krožnikom na trebuhu.

Oujea.

Poletje se končuje, mislm, lepi dnevi bodo še, upam, ampak Trnfest gre h koncu in zame je to ene vrste orientacija. Če bo po sreči, jo prvi vikend v septembru mahnemo še v naše mestece na italijanski obali, malo na bazen, malo pa pohajkovat in nakupovat.

Ta teden je bil stresen, dilem trenutno je malo morje, ena je bila tudi vrtec in izvedla sem izpis. Kljub dvomom sem se odločila. Saj sem imela opravičilo oz. potrdilo pediatrinje in mogoče bi mi celo uspela ena taka sforsirana rezervacija do maja, ampak rekla sem si, matr, menda je ne bom dala v vrtec ravno maja, čez poletje, če bom doma. Smo komot v troje, malo na terasi, malo kako drugače, ampak čez poletje bi res rada, da smo skupaj. Ene vrste moralna dilema je bila, pa sem raje kar na hitro zaključila z njo, lahko, da mi bo žal, lahko da sem/sva se narobe odločila, verjamem pa, da bomo zmogli in ko pride žetev, da bomo solidno želi.

Ta teden sem uživala, en večer sva šla po dolgem času sama ven, s prepovedjo govorjenja o otrocih, šla sva se izgubit med ljudi kot nekoč in srce mi je igralo, ko sva se držala za roke in bila spet včasih. Šla sem tudi na katarzični babji večer in tudi to je neskončno dobro delo, ob rakcih sva bili (skoraj) popolnoma ne-mami in za hip sem pozabila na uro in na vse in bila samo ena cifra v množici ljudi (tisti trenutek) brez obveznosti, mojbog, kako je pasalo spit pivo in jest in še na otekle noge sem pozabila, dokler ni bilo treba vstat in it. Nepozabni deli poletja, ki me občasno spomnijo na to, da sem jst še vedno jst, čeprav zdaj mamasta gospa. Delci poletja, ki me ženejo naprej in pomirjajo vulkan v meni, ki dela tika-taka, ki nič ne čaka.

Zdaj je lep sobotni večer, ki ga počasi že zaključujem in z mokrimi lasmi na ramenih ugašam in v mislih si že dajem blazino pod trebuh in zvito rjuho med kolena, zraven pa upam na mirno noč. Ki običajno, trkam na les, kar je. Lepo spimo, zadnjih par vikendov celo do pol osmih.

Se mi zgodi, da se prestavim v drugo dimenzijo in se/nas opazujem z varne razdalje, se mi zgodi, da se zasačim, ko gledam tamalo in sebe in v takih momentih si ne morem kaj, da si ne bi rekla, pa če bi si narisala otročka po svojih najbolj zajebanih željah, pa bi Bižek ne mogla biti bolj moja. Mala samosvoja punčica, čedalje bolj jaz.

Dnevi pa se krajšajo, jutra tudi. Zadnje tedne zgodaj vstajam, ob pol šestih sem že obvezno auf, ne bi rada zamudila kakšnega zgodnjega sončnega žarka, jutranje kave v tišini, hladnega začetka dneva, ki ga prva spustim v stanovanje, da me še malo zazebe. Potem se vse odvija stokrat hitreje, vstajamo, jemo, se odpravljamo od doma, si mahamo z balkonov in šele, ko zapeljem na obvoznico, sem mirna. In dan se začne. Takole bo še slab mesec, potem pa grem na porodniško, pripravljat stvari, sebe, gnezdit, se hitet igrat s tamalo, dokler ne bo čas. Varuško imam super, tako da računam, da jo bom kakšen dan še (po)rabila, sicer pa bom že kako.

Se nič ne poslavljam. Se samo pripravljam. In zelo veselim. Vas pa opozarjam, da je čist možno, da prihajajo zapisi, polni jamranja in bentenja nad otroci in nad tem, kako vse sux in je naporno in vse to. Čist možno. In če bo res tako, me kar malo okarajte, da ni hudir, da ne bom(o) zmogli, še vsi so. Jst samo upam, da delam prav, da si ne bom nekoč očitala. Srčno si želim, da si bom enkrat čestitala in lahko rekla, da nama je dobro uspelo. Ker verjetno bo tale moja družina najboljša  in najpomembnejša stvar, kar jih bom/sem kdaj v življenju ustvarila. Jebeš magisterij, kar imejte ga. Vsak ga lahko ima. Ne more pa imeti vsak v sosednji sobi mini angelčka s tako svojo glavo. In – ja, lahko je narest otroka, ni pa ga lahko znat uživat.

Grem spat, jutri se bom spet cel dan učila.

… trebuh. Še dva meseca.

Dons je pač eden tistih dnevov, ko mam čist prevelik trebuh. Jebat ga, tud taki dnevi pridejo. Se veselim in vse, ampak nostalgično se spominjam fit časov brez, ko sem si brez težav zavezala alstarke.

Upam, da pridem kmal nazaj.

Rečte, kar hočete, midva imava danes 15 let, kar sva se spoznala. Na moj ‘goodbye teens’ rojstni dan je bilo, on je bil maturant, jst pa brucka. In naša familija je šla čez par dni za en teden na dopust, jst pa sem ostala doma, ker me je čakal prvi izpit na faksu. Pa se je šefe vselil za en teden, probno. Izpit sem padla, on pa je ostal.

In – ja, so viharji, tud orng naju premetava, ampak valovi in vetrovi so na strani spretnih mornarjev.

In niti enega dneva več ne jemljem kot samoumevnega, vsak dan se je treba trudit. Lahko je bit pameten in vse, v praksi je treba pa delat. Javite se, ko boste našteli petnajst let.

Zdej pa mislm, da mi eno pivce ne uide. Romantična večerjica namreč še pride. Na prvi dan, ki bo lep in topel, ker moram it v japankah. Če zvečer sedim in pijem in jem, mi namreč nogce preveč zatečejo.

Nočko vsem. Držite se. Kdaj tud za roke.

Sadie

te lepi poletni dnevi .

Sredina avgusta bo že in moje misli segajo čedalje bolj v oktober in kaj vse je še potrebno postorit do takrat. Skuhat in zmrznit še kaj futra za hude čase, kupit nov voziček za dva, oprat in zlikat mini cunjice. Vse to in še kaj s tem trebuhom, ki raste.

Ampak mi je luštno. Tamala sicer še nič kaj dosti ne razume, pokaže pa na trebuh, če jo vprašam, kje je bratec, in zraven reče ’shhhh, aja-aja’, vsak dan me večkrat poboža in svojo nežno plešasto glavco nasloni na popek in se stisne k meni. Zlata je. In nežna in popolnoma nenaporna. Res, takih otrok bi lahko imela pet.

Ob sobotah po tržnici gremo zdaj vsakič na zajtrk v bližnji kafič in kot ta veliki se usede na svoj stol, čist je razburjena, ker je že tako velika (po mojem to njo še bolj preseneča kot mene), in poje rogljič in spije skodelico mleka. In potem si roke obriše v servet in usta in zadovoljno zamrma ‘mmmm’. Pravi mini človeček je in z veseljem in ponosom jo gledava, kako raste. In s strahom gledava, koliko razume. Podcenjevanje absolutno ne pride v poštev.

Drug teden imam sestanek v vrtcu, pravzaprav grem izpolnit izpisni list. Tako sva se odločila in kar bo, pa bo. Tud pediatrinja mi je podobno svetovala, je rekla, do tretjega leta je najbolj važno, da je otrok skupaj s starši in bratci in sestricami, če je to le možno, to je otrokova najbolj naravna in fizična potreba. In tud sama sem takega mnenja in kljub temu, da si ne delam nobenih utvar, da ne bo naporno, verjamem, da gre za naložbo za celo življenje in za take velike stvari sem pripravljena marsikaj potrpet.

Sem pa tudi zelo zadovoljna z našo Špelco, varuško, tako da bekap imam, če bo potreba, tamala se odlično razume z njo in zelo sem vesela, da se je že moja prva izbira izkazala za dobro. Neki občutka pa zgleda le imam za ljudi. Ni pa bilo lahko, nasprotno, spustit tujega človeka v svoj dom, k svojemu otročku. Ampak včasih je pač treba mičken tvegat in včasih ni zaman. Sem se pa zanašala na to, da mi bo tamala že nekako pokazala, če kaj ne bo ok. Spremljala sem njeno obnašanje, če se bo kaj spremenilo, čakala sem na dan, ko bo pomahala za mano ‘čau čau’ in ko se bo nasmehnila tej tuji punci, ki hodi na vrata. In je prišel. Dan, ko že komaj čaka, da vidi njen avto, da se pripelje po ulici, dan, ko od navdušenja ploska ‘Pela, Pela’. In jst sem s tistim dnem začela z mirnim srcem hodit v službo. In od tega je zdej že dolgo.

In čez dober mesec spet odhajam na porodniško in se veselim povečanja družinice. Malo me je tud strah, ampak ne preveč. Ker sem se navadla, da so v vsaki stvari dobri in slabi dnevi in tud tukaj bo tako. Ampak sem prepričana, da bomo zmogli.

Tko da zdej sta še dva meseca, ko sem relativno frej, čeprav z vsakim dnem bolj kit. In zdej je čas, da grem še na kakšen drink in mal poviset ob Ljubljanico. Potem bom neki mesecev spet bolj ko ne ena sama zmahana joška in neki časa me ne bo na spregled. Verjamem pa, da se vrnem, v vsem svojem sijaju, če ne prej pa drugo jesen, ko bo tud sine že orng dec. In takrat se bodo šele začeli res lepi časi in mi nameravamo it skupaj odkrivat svet. In takrat enkrat mi bo res vseeno, če je avgust ali pa marec, ker tud marec pet ur z avionom proč ima lahko trideset stopinj.

Ja.

Dober dan, danes je moj rojstni dan! 

Ja. Čas teče, nič ne reče. Zato pa govorim jst, pravzaprav pišem, nonstop. In govorijo te moje mini gubice, velik trebuh, pegasta ramena. V mojem imenu, o mojem življenju.

Fajn mi je. In sem hvaležna.