Oh,

te lepi poletni dnevi :D .

Sredina avgusta bo že in moje misli segajo čedalje bolj v oktober in kaj vse je še potrebno postorit do takrat. Skuhat in zmrznit še kaj futra za hude čase, kupit nov voziček za dva, oprat in zlikat mini cunjice. Vse to in še kaj s tem trebuhom, ki raste.

Ampak mi je luštno. Tamala sicer še nič kaj dosti ne razume, pokaže pa na trebuh, če jo vprašam, kje je bratec, in zraven reče ’shhhh, aja-aja’, vsak dan me večkrat poboža in svojo nežno plešasto glavco nasloni na popek in se stisne k meni. Zlata je. In nežna in popolnoma nenaporna. Res, takih otrok bi lahko imela pet.

Ob sobotah po tržnici gremo zdaj vsakič na zajtrk v bližnji kafič in kot ta veliki se usede na svoj stol, čist je razburjena, ker je že tako velika (po mojem to njo še bolj preseneča kot mene), in poje rogljič in spije skodelico mleka. In potem si roke obriše v servet in usta in zadovoljno zamrma ‘mmmm’. Pravi mini človeček je in z veseljem in ponosom jo gledava, kako raste. In s strahom gledava, koliko razume. Podcenjevanje absolutno ne pride v poštev. :cool:

Drug teden imam sestanek v vrtcu, pravzaprav grem izpolnit izpisni list. Tako sva se odločila in kar bo, pa bo. Tud pediatrinja mi je podobno svetovala, je rekla, do tretjega leta je najbolj važno, da je otrok skupaj s starši in bratci in sestricami, če je to le možno, to je otrokova najbolj naravna in fizična potreba. In tud sama sem takega mnenja in kljub temu, da si ne delam nobenih utvar, da ne bo naporno, verjamem, da gre za naložbo za celo življenje in za take velike stvari sem pripravljena marsikaj potrpet.

Sem pa tudi zelo zadovoljna z našo Špelco, varuško, tako da bekap imam, če bo potreba, tamala se odlično razume z njo in zelo sem vesela, da se je že moja prva izbira izkazala za dobro. Neki občutka pa zgleda le imam za ljudi. Ni pa bilo lahko, nasprotno, spustit tujega človeka v svoj dom, k svojemu otročku. Ampak včasih je pač treba mičken tvegat in včasih ni zaman. Sem se pa zanašala na to, da mi bo tamala že nekako pokazala, če kaj ne bo ok. Spremljala sem njeno obnašanje, če se bo kaj spremenilo, čakala sem na dan, ko bo pomahala za mano ‘čau čau’ in ko se bo nasmehnila tej tuji punci, ki hodi na vrata. In je prišel. Dan, ko že komaj čaka, da vidi njen avto, da se pripelje po ulici, dan, ko od navdušenja ploska ‘Pela, Pela’. In jst sem s tistim dnem začela z mirnim srcem hodit v službo. In od tega je zdej že dolgo.

In čez dober mesec spet odhajam na porodniško in se veselim povečanja družinice. Malo me je tud strah, ampak ne preveč. Ker sem se navadla, da so v vsaki stvari dobri in slabi dnevi in tud tukaj bo tako. Ampak sem prepričana, da bomo zmogli.

Tko da zdej sta še dva meseca, ko sem relativno frej, čeprav z vsakim dnem bolj kit. In zdej je čas, da grem še na kakšen drink in mal poviset ob Ljubljanico. Potem bom neki mesecev spet bolj ko ne ena sama zmahana joška in neki časa me ne bo na spregled. Verjamem pa, da se vrnem, v vsem svojem sijaju, če ne prej pa drugo jesen, ko bo tud sine že orng dec. In takrat se bodo šele začeli res lepi časi in mi nameravamo it skupaj odkrivat svet. In takrat enkrat mi bo res vseeno, če je avgust ali pa marec, ker tud marec pet ur z avionom proč ima lahko trideset stopinj.

Ja.

  • Share/Bookmark

9 odgovorov to “Oh,”

  1. akvarij komentira:

    Nič naj te ne bo strah. Vse boš zmogla, vse in še več.
    Včasih si misliš, da ne boš zmogla več, potem pa ti otrok samo z eno besedo, nasmeškom, lupčkom vse postavi na mesto.

  2. chef komentira:

    To je najbolj hecno, ja, da so teli majhni pajki glih taki kot mi, samo malo bolj nerodni in smešni.

  3. sadie007 komentira:

    akvarij: hvala :) )

    šefe: pravzaprav je kr malo strašljivo, niti ne tolk hecno … ;)

  4. tina123 komentira:

    Pol mene ne boš rabla?

  5. sadie007 komentira:

    tina: ej, dobrih varušk manjka in nisem pozabila nate … sploh ima tale moja letos vpis v redni 4. letnik faksa in itak še ne vem, kako bo imela predavanja … z veseljem se bova jeseni kdaj zmenili, da se spoznamo, meni bo vsaka pomoč prav prišla, velik pomoči!

    hvala :)

  6. flajer komentira:

    Kdaj gremo potemtakem na pivo? Aja, ne pivo, deci đusa, deci vode.

  7. arian komentira:

    Ful dobro pišeš, uživam ob branju. Upam, da se boš kljub obilici dela še dostikrat javljala s kakim zapisom.

  8. spomincica komentira:

    samo vprašanje: voziček za dva? se mala še tako rada vozi? vprašam, ker moj tavečji je potem, ko je pri enem letu shodil, ob vozičku dobil napad histerije. mali ni sicer nič boljši. ampak sem videla letos po morju precej takih dvojnih vozičkov z enim večjim in enim manjšim otrokom, zato me strašno zanima, kaj jim je treba obljubit, da so pri miru, sedijo in grejo, kamor ti hočeš, da grejo. :mrgreen:

    drugače pa … spočij se še malo. jesen bo kmalu tu, pol sledi ene pol leta ožetosti, izklopljenosti večine življenjskih funkcij, razen futranja, previjanja in pranja cot. :lol: potem je pa spet super, ko se otroci navežejo en na drugega in se lahko mirno preigrajo celo dopoldne, čeprav ima en od njiju le pol leta. neverjetni so!

  9. spomincica komentira:

    @flajer: tud pivo ne naredi velike škode – še zmer si lahko govoriš, da je to fino za mleko. :lol:

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.