Arhiv za November, 2010

Na čigavi strani je čas

Torek, November 23rd, 2010

Hecen filing je it več kot deset let kasneje mimo filofaksa, že zdavnej z dvema diplomama v žepu, z dvemi otroki v vozičku. Kakšen dan imam kar cmok v grlu.

V glavi sem pa še vedno (t)ista.

  • Share/Bookmark

Mamasta sreda

Sreda, November 17th, 2010

Oba otročka spita opoldanski spanec, jst mam pa par minut zase in za svoj mrzel, črn in grenek kofi. Moja razvada še od doma.

Siv dan je zunaj in diši po novembru in po decembrskem kuhanem vinu in pri srčku mi je tko lepo. Čas gre sicer (pre)hitro, tamal bo ta teden star en mesec, pa še niti dobro ne vemo, da ga imamo. Rane so se že zdavnaj zacelile, trebuh je izginil, čeprav me je takoj po porodu skoraj kap, tako grozen je bil. Ja, res. Ampak vse kaže, da bom še kdaj postavna. Enkrat bom, res. Ja.

Včeraj je Biži prvič izrazla željo, da popestuje bratca. Nič je nisva silila, da se ji ne bi vse skupaj zagabilo, čakala sva. In se vmes skos ukvarjala z njo, da bi ja ne dobila filinga, da ni več samo ona zvezda večera. Ni bilo zaman listanje knjigic z njo ob sebi in s tamalim na joški, pa sestavljanje lego kock z njo in s tamalim na kolenih, pa … Čist spontano in naravno ga je pobožala in rekla ‘(l)epi Paci’ in potem se je dotaknila njegovih mini prstkov, ki so se zvili v pest, in rekla ‘(l)epe (r)oke’. In ga požgečkala po trebuhu. Očitno je dojela, da kljub temu da se je marsikaj spremenilo, da njo imava še vedno enako rada, da jo šefe še vedno najprej stisne k seb, ko pride s šihta, da se jst še vedno vsak večer stisnem k njej v žličko, preden zaspi, da obstajajo še vedno tudi samo njeni trenutki in da ni ogrožena zarad malega sineta, ki zaenkrat sploh še ne ve zase. Ta mala punčka, ta človeček je razumela, da je zadost ljubezni za vse in me je tako iskreno objela in se s celim telescem privila k meni, da sem ostala brez sape. Ja, tako živim(o). Za to živim(o).

Ob otroški iskrenosti, ki ne pozna fejkanja, zaigra srce. Ali pa zaboli. Odvisno, kako seješ. Je ni stvari na tem svatu, ki bi bila bolj spontana in ki bi lahko bolje poplačala ves moj/najin trud, kot je en tak srečen nasmeh.

  • Share/Bookmark

Vse se da, če se hoče

Četrtek, November 11th, 2010

Prvi trije tedni so že skoraj za nami in jst moram priznat, da sem navdušena. Tamal je ful priden, malo joka in lepo spi. Če se samo spomnim, ko je bila Bižek tri tedne stara, sva bila živčno že popolnoma razvrvana, ker je tulila nonstop, razen če je spala, je bil mir, pa če smo šli na sprehod. Drugače pa skos. Večeri so se vlekli do polnoči in čez, pa še kar ni nehala, zjutraj pa navsezgodaj auf.  Za umret sva bila neprespana.

Se mi zdi, da je zdaj vse lažje, ko sta dva. Samo zorganizirat se je treba. Bižek zaspi ob osmih zvečer, tamal pa malo za njo in nama ostane še čas, ko je mir, tišina in neznansko sem hvaležna, da je v drugo tako. Tud če že nocoj pridejo krči in tuljenje (bognedaj), smo tri tedne prebrodili, ne da bi se karkoli pretresljivega dogajalo. Noči so mirne. Smo pa drugo polovico noči vsi v eni sobi, česar sem se sprva bala, pa se je izkazalo za ok varianto. Tamala zaspi v svoji postelji in se pride enkrat ponoči stiskat k nama, Kris spi pa v posteljici na moji strani. Zaenkrat je tako prav prima in najbolj komot.

Časa zase imam te dni še dovolj. Trenutno oba spita. Če imam srečo, se pokrivata s spanjem celo dvakrat na dan. To so neskončne minute, dragocene ko hudir, in takrat spijem v miru kofe, prelistam cajtenge, skuham al grem pa spat med njiju. Odvisno od dneva in potrebe. :D Vem, čarovnica sem. Sam dejansko mi uspeva. Vsakega dam na eno stran postelje in ju izmenično božam in zaspita.

Zdaj smo začeli tud že hodit skupaj na sprehode in tale voziček za dva je fantastična pogruntavščina. Niki sicer v glavnem sama hodi, če pa hoče, se lahko vseeno pelje, tamal pa spi spodaj in gode od ugodja. Si ne predstavljam, da bi šli z dvemi vozički v mesto, pa ona peš zbezlja nekam, midva pa ostaneva polnih rok in debelo gledava. Tko je pa eden od naju vedno frej in v nizkem štartu.  :cool:

Dopoldnevi minevajo z nadzvočno hitrostjo. Mičken čez šest gre šefe v službo in ostanemo sami. Ker ima to možnost, je očetovski dopust raztegnil na en mesec in ga kuri polovično na dan, kar tudi meni najbolj paše. Potem je pa zgodaj doma in je še cel dan pred nami. In tako bo še drug teden, potem pa konec razvajanja. Ampak me ni nič strah, vidim, da se vse da. Če je treba, imam pač tamalega na joški, medtem pa se igram z Niki. Pridejo minute, ko ne moreš bit na dveh koncih istočasno, ampak moram rečt, da sta oba potrpežljiva. Se pa te dni več posvečava taveliki, ker že več razume, ker skos čekira, kolk pozornosti dobi in čutim, da so tole pomembni dnevi. Se trudiva. In se obrestuje. In se še bo.

Tako da zaenkrat se dobro držimo. Rastemo. Družinica raste. Se zavedam, da prihajajo tudi napornejši dnevi, verjamem pa, da bodo zarad teh prvih, v katere na vso moč vlagava, precej lažji.

Besos.

  • Share/Bookmark