Arhiv za December, 2010

Po novem letu bo vse drugače in jst bom ena razvratna mama

Četrtek, December 23rd, 2010

Pa bo res?

Moje novoletne želje so … No, bolj sklepi. Kakorkoli že.

* Da bom še naprej to, kar sem. Ker sem čist ok punca.

* Da se bom potrudila spet zaupat. Ker mi bo tako lažje.

* Da se ne bom več tolk bala. Ker strah utesnjuje.

* Da ne bom izgubljala časa. Ker čas leti.

* Da se bom še naprej trudila. Ker sadovi so.

* Da si bom privoščila. Ker si lahko.

* Da bom spet začela pit in kadit. Ker … Ker čutim, da me bo en sam razvrat letos.

Vsem vam pa želim lepe božične praznike in srečno v novem letu.

  • Share/Bookmark

Vicious

Petek, December 17th, 2010

Sid.

Prav žleht sem nocoj in zavidam vsem, ki (lahko) kam grejo. Jst bom še neki časa bolj ko ne priklenjena na dom in z joški  napol zunaj in z rokami, razpokanimi od nenehnega umivanja. Česarkoli že, riti predvsem.

Še dobro, da gre hitro, tamal je imel danes dva meseca.

Spomladi pridem pa tud jst že na svobodo.

  • Share/Bookmark

Ljubezen

Četrtek, December 9th, 2010

Vsako dopoldne najkasneje ob enajstih dam oba otročka ležat na najino postlo, tko da se mičken tiščita skupaj. In tako ugasneta prej ko v minuti. Lačna bližine. Tedva moja polha.

In potem prideta moji dve urci. In piškoti in kofe.

Življenje je lepo.

  • Share/Bookmark

Še

Sreda, December 8th, 2010

Še sem znala. Pozvonit na Hart (heart, hard). It po istih štengah v šesti štuk. Na štedilniku je cvrčal rdeč kos tune, dišalo je po česnu. ‘A je odprto vino dobro en mesec,’ si vprašal. Pa ne čakal odgovora. Dva kozarca.

Še kar karirasta srajca, Faithless, kot cigareta tanke ustnice in kot oglje črne oči.

Še vedno vse isto, še vedno po hodniku, potem pa levo. OMG.

  • Share/Bookmark

Vem

Torek, December 7th, 2010

Zarad dni, kot je danes, bi moral vsak imet nekje v sebi svojo Kalifornijo.

  • Share/Bookmark

Blišč in beda mojega decembra

Ponedeljek, December 6th, 2010

Čas vzhičenosti, nakupov, lučk, daril, praznih denarnic, obiskov, en sam disko mesec, ki iz ljudi potegne najboljše pa tudi najslabše. Ni vse nujno tako lepo in šajni, lahko je tudi precej bolj osamljeno. Pretirano. Preveč daril, preveč ljudi, preveč vsega svetlečega, polnih ust, premalo pristnega. Premalo drobnih pozornosti čez celo leto, premalo domačih vonjav iz kuhinje, preveč fast fooda.

Ljudje so navalili v šoping. Si napolnili urnike do zadnje minute, istočasno pa izpraznili žepe. Se predali kvazi prazničnim dnem, ki se zadnje čase za vse začnejo že z Miklavžem.

Pri nas si za Miklavža nič ne podarjamo, od nekdaj ne. Ne vidim posebnega smisla, da kupim šefetu kilo mandarin in zavitek fig, on pa meni obratno, potem pa da vse skupaj stresemo v eno skledo in skupaj pojemo. No, v večini primerov itak ne gre za obdarovanje s suhim sadjem, ampak so že zdavnaj prešaltali na recimo parfumčke. Skomercializirani in zbanalizirani praznični Miklavž. Fakof. Raje vidim, da zadiši. Po piti, študlu, kuhančku, pri nas ta mesec parkrat na teden, se peče, da se dogaja, da smo skupaj za mizo umazanih ust.

Ljudje so bolno navalili na Božička, na Dedka Mraza, na Valentinovo, na vse možne praznike, samo da nekaj je. Za vsako priložnost darilo. Ali dve. Naš božič je skoraj brez daril, kot je bilo to nekdaj pri nas doma. Minimalna pozornost od mami in fotra, nikol pa se nismo obdarovali še vsi med sabo in vsi povprek in z velikimi darili. Imeli smo božično večerjo in sedeli smo za mizo in samo bili skupaj. In še danes je tako. Nekaj za otročke se seveda vedno najde, se mora, naj imajo svoje sanje in naj čim dlje verjamejo v Božička. Jst sem do četrtega razreda. Zarad dogodka samega, zarad večera, na katerega smo bili lahko dlje pokonci. Zarad ta finih krožnikov. Ne zarad tistih skromnih daril.

Večina pa neusmiljeno pretirava. In z velikimi darili nate prelaga obveznost. Da moraš tud ti v šoping. Kot čreda. Kupit, da vrneš. Karkoli. Nekaj, čemur se po novem reče ‘pozornost’, ‘malenkost’. Nekaj, samo, da je. To me neznansko jezi. Zato se najraje zmenim, da se ne obdarujemo. Ok, se družimo. Smejimo, spijemo kaj, se objamemo in si zaželimo lepe praznike. Daril pa res ne maram. Ker so obvezujoča in ker bi morala bit povrh vsega še presenečenje, jst pa raje dobim, kar rabim, če že. Ne rabim dveh parfumov, ne rabim dveh parov rokavic in sedmih kap. To je šele dobro presenečenje, ja, dobit še osmo kapo. Mene nakupovanje razno raznih bedastoč, samo zato, da nekaj lahko dam, utruja. In počutim se bedasto. In mi je škoda časa. Nakupovanje me obremenjuje in pušča prazno. Praznični dnevi pa ne bi smeli biti taki.

Zato že vnaprej hvala vsem za darila, ampak ne, hvala. Bom vesela, če pridete na piškote. Na vino. Na kokosove poljubčke. Praznih rok in polnih srčkov.

Ho-ho-ho.

  • Share/Bookmark

Kvazi

Petek, December 3rd, 2010

Standard: ljudje, ki se razglašajo za najbolj liberalne, v resnici najtežje prenašajo drugačne od sebe. Sux. Mam pa že raje staromodneže, pa da majo hrbtenico.

Ja.

  • Share/Bookmark