Arhiv za Januar, 2011

Subtilno jebanje samosvoje gospodinje

Sreda, Januar 26th, 2011

Kako prav je imela moja mami, ko mi je skos govorila, vse, kar boš delala drugače kot drugi, bo stalno predmet glodanja in nenehnih komentiranj, ampak na to se ne smeš nikol ozirat. Kako je imela prav, ta mama moja! Iste pripombe je ona poslušala petintrideset let nazaj, iste kot jih jst zdej. Zakaj nas ni dala v vrtec, zakaj je ostala doma in pustila službo, zakaj je zadovoljna kar z bit gospodinja. Si je pač lahko privoščila bit z nami. Pa takrat skrbeti za dom ni bila nikakršna vrlina, prej sramota, ker to so bili časi, ko so postale moderne ženske v moških kostimih, ki so hotele delat kariero. Vse je bilo usmerjeno k temu, tud krajše porodniške, ki so gnale mlade ženske, ki sem jih slišala včasih zgodaj zjutraj, ko sem sama še ležala v topli postelji, one pa so že bezljale mimo naših oken, da so terale v trdo noč in mraz ob šestih zjutraj mičkene otročke, ki so jih že uro prej zbezale izpod odej, v jasli in vrtce. In bentile zraven. Zavoljo česa? Kariere, mezde, imidža, mogoče samo zato, da jim ni bilo treba poslušat pripomb kot moji mami?

Kako kljub vsem tem letom, ki so minila, kljub časom, ki so se medtem že neskončno spremnili, pa nabijanja pametnjakovičev ostajajo enaka. Ja, služba, kul. Ampak nihče, ki si lahko privošči bit doma, me ne bo prepričal, da raje hodi v službo (ok, razen tistih, ki jim je služba hobi kot recimo mojmu fotru). Ok, bi kdo hodil, če ne bi dobil za to niti evra? In če ne, se pravi, da se hodi na šiht zarad keša. In če torej keša ne rabim več, je potem res tako čudno, če bi bila doma?

In tako mi grejo razne ‘dobronamerne’ pripombe znancev pri enem ušesu ven, pri drugem pa tudi ven. Ko sem zdaj sama na maminem mestu, ko imam oba mulca doma, ko resno razmišljam, da bi za par let ostala doma in skrbela za tamale in dom in mogoče imela še kakšnega otroka.

Čreda pa … Naj jo vrag vzame. Naj me kar imajo v zobeh, ker delam drugače. Tud jst nisem bila nikol v vrtcu, pa nisem nič asocialna in čudaška. Ne. Veliko bolj samozavestna sem od teh piščet, ki mi trobijo v ušesa, kaj naj delam. In bolj izobražena. In kultivirana. In samostojna. Pa me ni vzgajala javna ustanova in nikol se mi ni bilo treba tepst za igrače. In čisto dovolj sem družabna in – ne boste verjeli – tud v družbi se kar ok znajdem. Če so mi le kos. Ker imam rada izzive in ljudi, ki hitro mislijo. S svojo glavo. Ne ovnovo.

Tako da, ja, če si lahko privoščimo malo drugače delat kot večina, si pač bomo. Nič me ne skrbi, da bi bila moja otroka zato, ker bosta mogoče do tretjega ali pa četrtega leta v domačem varstvu, kakšna čustvena invalida. Za te reči, za vzgojo glave in glavno popotnico za življenje, moramo itak poskrbeti starši sami, ne javne ustanove. Zato bosta moja/najina otroka verjetno še eno leto pri varuški namesto v vrtcu. In bosta še naprej tako zdrava (trkam) in naše noči bodo še naprej prespane. In zjutraj nam ne bo treba nikamor hitet. In, ne nazadnje, s tem bom naredila ta isti hip še dobro delo in odstopila prostor v vrtcu nekomu (pravzaprav dvema), ki ga res potrebuje(ta). Ker starši pač ne morejo drugače. Ali pa, ker se staršem žal ne da drugače. Ali pa samo zato, ker ima smolo, da so starši radi čreda, ker je tako pač najbolj varno.

Toliko.

  • Share/Bookmark

Kar tako

Četrtek, Januar 20th, 2011

Torej … Ena zmahana mama v zmuckani trenirki (jebeš VS in njihovo kvaliteto) sem, ko pišem tole, sedeč na zofi, s šalco kofeta na polici za mojim hrbtom in v figo na vrhu glave spetimi lasmi. Dnevna še kar diši po šefetovi sveži jabolčni piti, ki sem je pojedla dva kosa, vmes pa še en orng sendvič s sirom in majonezo in jogurt. In ne, še vedno ne prilezem nad 54 kil. Otročka sta ugasnila en za drugim ob pol osmih in tak mir je, da imam kar slabo vest. Biži tako lepo zaspi. Sama. Ampak danes si je pa želela, da zlezem k njej in seveda sem izkoristila. Stisnila sem se ob mehcano telesce, ki je čisto mičkeno tudi moje in jo božala po laseh to mojo punco. Ki je stiskala k sebi svojo kravco Pavko.

***

Včeraj sem se pogumno podala na prvi drink po rojstvu Krisa. Do zadnjega sem cincala na kavču ’should i stay or should i go’, dokler me šefe ni skoraj porinil skoz vrata, da naj grem že malo med ljudi. Nisem bila čist sproščena, priznam, čeprav sinko je priden in ko najkasneje ob osmih zaspi, se ne zbudi vsaj do enih. Včasih potegne kar do treh ali celo do jutra, ta sine-maline moj mali. Malo sem se vseeno bala, da bi se ravno včeraj zbudil in tulil za joško, ampak na koncu je bilo vse ok. Super filing, it z avtom sama od doma. V temo. Kot nekdaj. Pa še taka romantična noč je bila zunaj, skoraj snežena. Pa tud dva pirčka mi je uspelo spit in se mi zdi, če verjamete, da sem legla kar prijetno okajena. Lepo je bilo videt, da ni še nikogar srečala pamet. Ker mene tud še ni. In še dobro, da ni blo Pograjca, da bi me povabil na še eno pivo. Ker potem bi pa res slabo odpeljala. :D Ponoči sem se zbudila z vročino, ki pa je do jutra minila. Led na joško in lekadol parkrat čez dan, pa sem ok. Za las.

***

Zdaj mislim, da bom še jedla pito. Prvi dan je najboljša. Potem bom šla kmalu spat. Vedno si rečem, kaj vem, kakšna noč bo. Pa sta bili do sedaj samo dve bolj slabi. In naša zgodnja jutra so polna dobre volje in vsako jutro vprašam Bižiko, kako je spala, in ona odgovori ‘v redu’. In potem jo vedno vprašam še, kaj je sanjala, in ona reče ‘rakete’.

  • Share/Bookmark

Mama vs. Strela McQueen

Sobota, Januar 8th, 2011

Vse je drugač od takrat, ko smo bili mi majhni. Ko je bila na tv ena sama risanka zvečer, ki smo jo vsi neskončno čakali. Ni bilo računalnikov in dvdjev, ni bilo pojočih igrač in bliskajočih avtomobilov.

Zdaj so drugi časi. In vsak dan kolebam in krmarim med tem, kaj je prav in kaj narobe. Kolk pustit otrokom, da gledajo tv, risanke, kolk igrač jim kupit in katere. Preveč je vsega in vse je tako poceni, da si mimgrede lahko nafilaš dnevno sobo do stropa. Z raznoraznim pisanim in piskajočim klumpom. Lahko si kupiš svoj prosti čas z nakupom enega samega dvdja. Res. Cel dan imaš lahko mir, če smrkavca posadiš na zofo pred tv in vžgeš Strelo McQueen. Cel ljubi božji dan si brez otroka. Ki je v varstvu na kavču.

Ker imam oba mulca doma in tako tudi določene obveznosti, sem si morala tud jst olajšat kakšen del dneva s prižganim računalnikom al pa tvjem recimo. Vstajamo najkasneje ob šestih. Ker šefe že petnajst čez šest gre, da je lahko prej doma, ju zjutraj večinoma zrihtam sama. In tako Bižiki prižgem risanko, da hitro nahranim in previjem sinka. Potem umivam njo, enkrat vmes tud pojem zajtrk.

Povedat hočem, kako težko je od tu naprej. Med pol sedmo in sedmo ugasnem tv. In od takrat naprej je animacija v mojih rokah. Pojma nimate, kako zahtevno je zabavat dve leti starega otroka, da si zanimiv bolj kot Strela. Strašno zajebana naloga. Včasih se že ob pol sedmih igrava s plastelinom. Potem riševa, pleševa, ‘kuhava’ za igračke, bereva, obešava perilo in tako naprej. Včasih ji vmes dovolim pogledat še kakšen čepter risanke, tolk da vmes recimo poje jabolko. Al pa medtem ko kuham, da imam mir in da lažje počaka. Sicer pa vztrajam, da je čas za tv omejen.

Vem, je precej lažje imet vse prižgano cel dan. Nič govorit, nič sedet z otrokom na tleh, nič se ukvarjat. Bit frej. Na bruhat mi gre, res. Zase vem, da otrok nisem imela zato, da jih bom porivala okrog po varstvih, da bom jst frej, al pa da jih bom imela zato, ker jih imajo vsi. Ne. Vedla sem, da bo delo z njimi, da se bo treba ukvarjat z njimi. Da bo malo prostega časa. Da ne bo lahko, če bom hotla, da sta lepo vzgojena in prijetna otročka. Da pa se prej ko slej vse obrestuje. Pa se trudim, vsak dan. Guncam afne, se igram ‘dober dan gasilce’, ker vem, da ji bogatim besedni zaklad, ona pa me gleda in se uči. Z veliko brzino, ki me straši. Si samoiniciativno umije roke vsakič, ko pridemo domov, si po obroku obriše usta in roke v servet, ko jo slečem za kopanje, svoje mini cunjice pospravi v pralni stroj,  in ne da bi jo midva kdaj učila, reče prosim in hvala. In tu se še ne konča. Vsako dopoldne točno ob desetih, ko jo vprašam, če je zaspana, reče ‘ja’, vzame kravco in dudo in gre v posteljo. Isto ob osmih zvečer. In sama zaspi. In tud tamal, ki bo vsak čas star že tri mesece (ja, tako hitro gre), spi dopoldne isti dve uri kot ona (vsak dan!), tako da si lahko vzamem čas zase, za cajtenge, za spanje, za kofi. Zvečer pa tudi on ugasne malo čez osem, kar mi daje možnost, da hodim s kurami spat. Ker nikol ne vem, kakšna noč nas čaka, čeprav trkam in sem hvaležna, da je bila edino ena do sedaj slabše prespana.

Tako je ta hip pri nas. Vojaška red in disciplina, s katero včasih prestrašim celo samo sebe, ampak tako trenutno mora bit, da sfolgam. Pa tud pomirja me. Ker že danes vem, da bom imela v ponedeljek ali pa sredo ali pa v četrtek od 10-12h čas zase in zvečer ob osmih mir. :cool:

In ja, vstajamo med peto in šesto. In ja, tamala ima še vedno dudo. In ne, še ne hodi na kahlico. Ampak nima veze. Men se zdi, da je/sta popolna. Za vse ostale malenkosti bo še čas. Noben ni ostal v plenicah do osemnajstega leta, noben ni dudal do dvajsetega. So pa ljudje, ki si pri tridesetih še vedno ne umivajo rok, ne obrišejo ust v servet in ne znajo rečt prosim in hvala. In takih primitivcev je veliko. Pa vsi že hodijo na tavelik wc.

Tko … Zadost sem se hvalila. Grem stavit, da me bo že nocoj tole teplo, ko bomo ob desetih zvečer še vsi štirje sedeli pred tv in gledali Ramba.

Pa lep vikend. Vzemte si čas za svoje otroke.

  • Share/Bookmark

PPPP – prvi ponedeljek po praznikih

Ponedeljek, Januar 3rd, 2011

Pridna in utrujena otročka že zdavnaj spita, jst sem se pa – kljub temu, da je notr 24 stopinj – zavila v šefetovo dišečo adidas jopco in … me že ni več.

:cool:

  • Share/Bookmark