Arhiv za Februar, 2011

Kuham, torej sem/smo

Ponedeljek, Februar 21st, 2011

Vikendi kot je bil ta zdaj, občasno tako pašejo. Veliko smo bili zunaj, ogromno smo kuhali in pekli in dobro jedli. Začinjene fluge in krompirjeve polovičke v pečici, pa paella s piščancem in papriko, šefetova odlična jabolčna pita. O, njami.

Za vikende mi je še posebej v užitek kuhat, ko imam več časa. Med tednom je vse bolj našponano, ker sem sama, pa nikol ne vem, kdaj bo kdo jedel, tako da danes recimo sem prav odurno že ob devetih zasmradila stopnišče s praženjem česna. Če slučajno potem ne bo časa, ko se polha zbudita.

Poleti gremo kdaj radi tudi ven na kosilo in tud kakšno pico sfrezamo in podoben đank, ampak večinoma pa rada kar vsak dan kaj skuham. Sploh od takrat, ko sem si začela merit sladkor v krvi. Kadarkoli sem jedla zunaj, vedno je bila katastrofa. Po domači kuhi pa moj cuker nikoli ni bil visok. Tako da … Ja, za zdravo prehrano si je treba čas vzet, pa potrudit se je treba, pa včasih ne rata in to, ampak dejstvo pa je, da je kvaliteten futer naložba za celo življenje in meni je v veselje.

Dom naredi vonj. In prehranjevanje bi moralo biti druženje celotne družine za mizo vsaj enkrat na dan.

Se je pa treba kdaj pregrešit, se stinjam. Uni rakci iz Mkdonaldsa so zakon. :cool:

  • Share/Bookmark

En klik stran

Nedelja, Februar 20th, 2011

Pač, naneslo je tako, da sem kupila iphona. Rada bi samo na hitro napisala, kakšna odisejada je spremljala vse skupaj čist za brezveze.

Aparat imam služben, naročniško razmerje pri Simobilu. Edino številka je še stara in je 041. Nima veze. Ker iphone zahteva mikro kartico, smo šli z družino v najbližjo poslovalnico Simobila zamenjat obstoječo kartico za manjšo. Mislm, jst sem šla, šefe pa je čakal/se sprehajal s tamalima zunaj. Ok.

Vstopim. Spodaj gužva, me pošljejo v gornje nadstropje. Tudi gužva. Čakam. Do mene stopi prijazen fant, kako da mi lahko pomaga. Rečem, da bi rada, da mi zamenjajo kartico. Bo treba počakat, pravi, računalnik je zaseden, da mi skopirajo podatke iz ene na drugo. Čakam. Pridem na vrsto in en drug dečko, ki je nameraval kopirat, preveri številko mojga gsmja in ugotovi, da je služben. Čeprav je firma družinska, pooblaščen pa očitno eden od bratov, mi dečko za pultom reče, da mi ne sme zamenjat kartice, da mora pridet te stvari urejat braco. O, šit. Sila sitno mi je gnjavit brata, da ureja zadeve zame, ker vem, kako bizi sta, v prostem času pa sploh nočem, da mi urejata moje kaprice, naj bosta raje z družinama in z otročki. Ja. Še enkrat sem probala, malo pocvilila simobilovcu, pa je rekel, da res nič ne more, da bo sicer ob službo. Ok, sem rekla, to pa ne. In sem šla.

Doma sem pripravila dopis, naročilo, brat ga je poštempljal, podpisal ‘da firma ta in ta naroča kartico za svojo zaposleno …’. Vse skupaj je poslal po faksu na Simobil, eno kopijo pa šefetu, da bova ja imela duplikat, ko se bova šla borit naslednji dan.

In smo šli. Ja. In namesto prestrašenega dečka je bila na njegovem stolu ena čedna in bolj pogumna punca. Ki nesrečnega papirja niti pogledala in ga je vrgla v smeti. Vzela je mojo obstoječo sim kartico, jo vtaknila v en spešl luknjač, kliknila, jo pomanjšala in mi jo dala nazaj. Brez kopiranja in ne da bi jst rabila nabavit novo kartico. In vse to brez papirja.

Upam, da s telim zapisom nisem koga potunkala. Mi je pa uganka, zakaj mi dečko od dneva prej sploh ni ponudil opcije, da mi samo pomanjša mojo kartico. Pa zakaj sem mogla dvakrat hodit v poslovalnico, če je bratov blagoslov na koncu itak letel v koš. Sploh pa, kaj ima firma tukaj zraven? Sej v končni fazi: če si jst sama kupim nov telefon (kartica je ostala ista), to nima veze s službenim aparatom in naročniškim razmerjem. Ne rečem, če bi si hotla kupit telefon za jurja evrov na firmo, pa da ne bi bila pooblaščena.

Svašta res. Nič jasno. Ampak iphone pa prima dela. :cool:

  • Share/Bookmark

Metuljčki pod popkom

Petek, Februar 18th, 2011

Evo me. Danes se mi da tipkat, mi ju prvič ta teden ni uspelo dat skupaj spat, tako da tamal je ugasnil prvo rundo že ob 7h in potegnil do 10h, ko je ravno pograbila svojo kravco in dudo Biži in jo mrmrajoč ‘aja, aja’ ucvrla spat.

Jah, nič ne bom počivala, sem si umila lase, naredila kofe, odprla nov zavoj piškotov, zdej pa s tole zadevo v naročju pišem, medtem ko se Kris igra na tleh in jezi na nad glavo mu bingljajočo žabo. Sreb kave. Aha, zdaj si v usta tlači plastične ključe.  Še en sreb.

Res mi ni težko. En dva tri bo pomlad, tistga snega včeraj se ne spomnim več, štiri mesece bo že star najmlajši in očitno bom še eno zimo lahko obkljukala presrečna, kako zdravi smo jo zvozili. Še največji pusi sem očitno jst, ki mi je včeri iznenada začelo teči iz nosa.

Ker se meni ne da, sem že poslala v boj mami (ki se btw trenutno sonči na Tajskem), da mi najde kakšno fajn blago za spomladanske in poletne cunjice, kakšen fajn lan, zmečkani bombaž, kaj črnega, olivnega, bež ali pink. Nekaj za še in še basc in pajacev, za k havajankam, visečim uhanom. Nekaj z k nečemu novemu iz rjavega zlata. Najdla sem si tud ultra hude balerinke, đimičujke, ki so me poklicale. Bojim se, da jim bom pustila, da mi zlezejo v denarnico. Bojim se te pomladi, ki me bo očitno drago stala, ampak jst se nameravam tokrat čist prepustit. Po treh letih bom končno spet brez trebuha, mislm, da si moram dat duška, mislm, da sem slišala zadnjič eno mini zlato torbičico s tako tanko zlato ketnco, velikosti samo za vazelin in tanovga ajfona, kako me je poklicala. Kako je rekla, mami, matr, sej ne rabiš samih malh. Ja. Mami, sej ne rabiš samih prevelikih majic, dej dol že te bele modrce za dojenje in gor hlačke s šekastim vzorčkom krave in pink pentljico, dobi pege in pejt ven pokazat, da si še živa. Jup. Nameravam.

Včerajšnji večer je bil lep, otročka sta zaspala ob osmih, midva pa sva si odprla pivce in eno rekla in čeprav točno vem, da sem grozno blebetala, nečesa pa vseeno nisem mogla povedat. Ni bil the večer, ni bil čas.

Zdej grem pa mičken na tla ležat in sinka bezat, nonstop pogleduje k meni in se reži na vsa svoja škrbasta usta. Mali sinko, velika ljubezen. Ha, če samo pomislim, kako sem se bala, da ne bom mogla imet obeh enako rada. Mala malca. V men je tolk lbezni, da mam takoj lohk še enga, pa ne bo nč prikrajšan. :cool:

Zaenkrat se mi zdi, da je še najbolj prikrajšan šefe, ampak evo, na tem mestu svečano obljubljam, da se bom poboljšala in da bom bolj poslušala, manj nergala in večkrat dala. Ja. :oops:

Reč no, reč, da me maš rad.

  • Share/Bookmark

Torkarije

Torek, Februar 1st, 2011

Po odlični noči z zgodnjim epilogom (ob 5h), zdaj oba otročka že dve uri spita. Centrifuga ni crknila. Paket prispel.

Kofi tajm.

  • Share/Bookmark