En klik stran

Pač, naneslo je tako, da sem kupila iphona. Rada bi samo na hitro napisala, kakšna odisejada je spremljala vse skupaj čist za brezveze.

Aparat imam služben, naročniško razmerje pri Simobilu. Edino številka je še stara in je 041. Nima veze. Ker iphone zahteva mikro kartico, smo šli z družino v najbližjo poslovalnico Simobila zamenjat obstoječo kartico za manjšo. Mislm, jst sem šla, šefe pa je čakal/se sprehajal s tamalima zunaj. Ok.

Vstopim. Spodaj gužva, me pošljejo v gornje nadstropje. Tudi gužva. Čakam. Do mene stopi prijazen fant, kako da mi lahko pomaga. Rečem, da bi rada, da mi zamenjajo kartico. Bo treba počakat, pravi, računalnik je zaseden, da mi skopirajo podatke iz ene na drugo. Čakam. Pridem na vrsto in en drug dečko, ki je nameraval kopirat, preveri številko mojga gsmja in ugotovi, da je služben. Čeprav je firma družinska, pooblaščen pa očitno eden od bratov, mi dečko za pultom reče, da mi ne sme zamenjat kartice, da mora pridet te stvari urejat braco. O, šit. Sila sitno mi je gnjavit brata, da ureja zadeve zame, ker vem, kako bizi sta, v prostem času pa sploh nočem, da mi urejata moje kaprice, naj bosta raje z družinama in z otročki. Ja. Še enkrat sem probala, malo pocvilila simobilovcu, pa je rekel, da res nič ne more, da bo sicer ob službo. Ok, sem rekla, to pa ne. In sem šla.

Doma sem pripravila dopis, naročilo, brat ga je poštempljal, podpisal ‘da firma ta in ta naroča kartico za svojo zaposleno …’. Vse skupaj je poslal po faksu na Simobil, eno kopijo pa šefetu, da bova ja imela duplikat, ko se bova šla borit naslednji dan.

In smo šli. Ja. In namesto prestrašenega dečka je bila na njegovem stolu ena čedna in bolj pogumna punca. Ki nesrečnega papirja niti pogledala in ga je vrgla v smeti. Vzela je mojo obstoječo sim kartico, jo vtaknila v en spešl luknjač, kliknila, jo pomanjšala in mi jo dala nazaj. Brez kopiranja in ne da bi jst rabila nabavit novo kartico. In vse to brez papirja.

Upam, da s telim zapisom nisem koga potunkala. Mi je pa uganka, zakaj mi dečko od dneva prej sploh ni ponudil opcije, da mi samo pomanjša mojo kartico. Pa zakaj sem mogla dvakrat hodit v poslovalnico, če je bratov blagoslov na koncu itak letel v koš. Sploh pa, kaj ima firma tukaj zraven? Sej v končni fazi: če si jst sama kupim nov telefon (kartica je ostala ista), to nima veze s službenim aparatom in naročniškim razmerjem. Ne rečem, če bi si hotla kupit telefon za jurja evrov na firmo, pa da ne bi bila pooblaščena.

Svašta res. Nič jasno. Ampak iphone pa prima dela. :cool:

  • Share/Bookmark

5 odgovorov to “En klik stran”

  1. chef komentira:

    A nisi brala mojih prispevkov, v katerih je jasno zapisano, da so Simobilovi fantje na Čopovi ekstremno nesposobni bukseljni?

  2. tosmjest komentira:

    Al sm lih hotla napisat, da se obrni na chefa – on ma na Simobilu velik prjatlov, hihihihi.

  3. NoMercy komentira:

    he he … Jonas Ž je že pred štetjem posnel clip v katerem z olfa nožem prilagodi SIM kartico v mikro velikost :P

  4. sadie007 komentira:

    šefe: sem, ja … ampak sej veš, jst sem mogla nujno še sama na led :P

    nomercy: sej moj šefe je tud pr seb zadevo tko zrihtal, jst sem pa pač hotela vse po reglcih :)

  5. klamidija komentira:

    Ta tvoj zapis me je spomnil na podobno težavo s pošte. Z listkom o priporočenem pismu za hčerko, ki se je tisti čas nahajala v LJ, sem šla iskat pošiljko. Čeprav smo v malem kraju in so vedeli, čigava sem, je bil odgovor-ne, nimate pooblastila, lahko izgubim službo !. Ker pa je bila zadeva nujna, sem listek dala sinovemu dekletu, ki je pošiljko dobila, ne da bi jo kdorkoli povprašal po pravem imenu. Dovolj je bilo, da je pirnesla obvestilo o pošiljki. Toliko o doslednosti. Če bi bila jaz hudobna, bi gospa na šalterju res lahko izgubila službo.
    Pa lep pozdrav !

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.