Arhiv za Marec, 2011

Na moji zemlji(ci)

Sreda, Marec 30th, 2011

Na živce mi grejo ljudje, ki parkirajo na travi. Me ne motijo tolk pločniki, čeprav se z vozičkom včasih prav borim, da se pregrizem mimo, preživim zaparkirane prehode za pešce, ampak tale naša uboga zelenica pod blokom, no.

Zraven pa parkplac frej. In rečeš tipu – a ga ne bi raje dali na parkirišče, tole je vendar zelenica. Košček zelenice sredi centra. Rečeš. Pa ti odvrne: prevelik avto je za na tale parkplac. Tip s porschejem panamera.

Pa nima smisla klicarit pajka, ker ne pride. V našo ulico ne. Ker me čaka tamle na prvem izvozu na obvoznico, če se bom slučajno z več kot 40/h vključevala v promet.

  • Share/Bookmark

Materinski dan brez rožice, 2. del

Sobota, Marec 26th, 2011

Vedno, ko je beseda o družinicah in otročkih, vedno se nam od čustvenosti kar malo orosijo oči. Sploh ko se otrok rodi. To je velik dogodek. Največji v življenju. Velik je poudarek na lepoti nosečnosti, na čudežnosti rojstva in poroda, na nezemeljski sreči, ki te oblije in objame, ko se tvoja družinica poveča.

Je pa dejstvo, da vse skupaj spremlja en kup ‘obstranskih’ stvari, ki so v realnem življenju zelo daleč od vseh teh idealiziranj ‘najlepšega trenutka na svetu’, posledic, ki žensko fizično zaznamujejo za zmeraj, priprav, ki jo razgalijo do nule, dogodkov, ki te (ok, mogoče so samo hormoni in je naslednja beseda premočna) dobesedno razčlovečijo, nato pa te po treh dneh zavijanja v vato med sotrpinke, nepripravljeno porinejo čez avtomatska vrata ven iz porodnišnice na čist navadno sivo cesto, kjer te čaka novopečeni očka, ves vzhičen in ponosen, ti pa si zjebana, prestrašena in telesno mogoče ‘iznakažena’  in predvsem popolnoma nepripravljena na … samo sebe.

Spremembe, o katerih bom govorila v nadaljevanju, se zgodijo večini žensk, tudi če so Angeline, ne vse vsem, ampak nekaj ’svojih’ bo zagotovo našla vsaka bralka, ki bo slučajno zašla semle. Kar nekaj je tudi mojih, ne bi rada o njih preveč razpredala, da si ne zajebem statusa seksi mame, ampak – verjemite, tudi sama sem rabila čas, da sem se sestavila. Konkreten čas in veliko poguma, da sem se pogledala v ogledalo in ‘en face’ in od spodaj.

1. Nosečnost: slabosti in bruhanje in objemanje skreta noč in dan, bljuvanje žolča, razpackane oči, pekoč požiralnik. Trebuh, velik kot balon, okornost, strije, na ven obrnjen popek, lulika, ki je ne dosežeš več, ogromni joški, hemeroidi, tista temna črta od popka navzdol.

2. Predpriprave na porod: klistir (ko se te lotijo s cevko in litrsko flašo vode, potem pa te postavijo pred wc – bognedaj, da je gužva), britje (z vodo in brez pene, hvalabogu za brazilsko). Aja, pa naj ob tej priliki samo povem, da osebje, s katerim sem sama imela izkušnje v LJ porodnišnici, je izjemno – in strokovno in zelo človeško. Vse pohvale.

Gremo naprej.

3. Porod: spuščanje takih in drugačnih zvokov, epiziotomija (prerezanje), raztrganine, šivanje.

4. Po porodu: enomesečna čišča (krvavenje) in debeli vatasti vložki vsaj en teden, hemeroidi, navali mleka, ko iz joškov kar lije, razlitje krvi in modrice, razvlečena koža na trebuhu, višek kilogramov, še kar strije, divjanje hormonov, ki povzročajo suho sluznico, ki dela seks zoprn, ohlapna vagina, uhajanje urina.

Če naštejem le nekaj najbolj pogostih sitnosti. Meni je ostala recimo tudi popokovna kila, ki se še vedno kaže kot bulica nad popkom, in ki jo bo potrebno po vsej verjetnosti odstraniti operativno.

Skratka, povedati hočem, da tud postati mama ni samo lepo. En kup sprememb te doleti, na katere verjetno ne moreš biti pripravljena. Večino nas. K sreči se marsikaj da odpraviti ali pa vsaj izboljšati. Šivi se zacelijo, hemeroidi izginejo, Keglove vaje delajo čudeže, trebušnjaki tudi, mleko enkrat prej ko slej ugasne. Veliko oz. največ pa naredi razumevajoč partner, ki te spodbuja, ti da čas, da se spet sestaviš – predvsem pa, da se spet najdeš, ki te podpira in pohvali, ko to potrebuješ. Dejstvo je, da materinstvo ni mačji kašelj, od začetka pa do konca (in še čez) je zahteven boj in babe smo trpežne in pogumne borke. In potem na vse hudo še celo pozabimo. Samo čas rabimo. In eno orng ramo za naslonit se.

Mi smo ven iz ta hudga in počasi spet postajam ‘ženska’. Počasi. Telo se je zacelilo v dveh tednih, psiha pa po petih mesecih. Evo me.

  • Share/Bookmark

Materinski dan brez rožice

Petek, Marec 25th, 2011

Pa zakaj mi za materinski dan vsako leto vošči tašča? Saj njej nisem mama. Za materinski dan voščiš mami. Jst svoji sem. In zakaj fantje puncam kupujejo rože? Rože bi morali kupiti svoji mami.

Jst letos nisem dobila še nič. Moja otročka sta še premajhna, da bi kaj vedela o teh ‘praznikih’  in da bi mi voščila. Mogoče mi bosta nekoč narisala risbico al pa zapela pesmico, kaj vem. Prinesla vejico mačic, te mam rada.

Še bo petindvajsetih marcev, še cel kup.

  • Share/Bookmark

Perfect day

Četrtek, Marec 24th, 2011

Sonce. Otroci. Neeko nebio jagode. Pivo. Fuk. V tem vrstnem redu. Jutri pa petek.

  • Share/Bookmark

Prvih pet mesecev moje dopoldanske rutine

Sreda, Marec 23rd, 2011

Kar se življenja in hendlanja z otroki tiče, sem absolutno za red. Nekateri starši zagovarjajo permisivnost, spontanost in podobne zadeve, pri nas pa ni tako. Trdno verjamem, da red mora bit, pa tudi meni je s tem lažje, glede na to, da imam oba doma. Trdno verjamem tudi, da se da red privzgojit (čisto na lep in nevsiljiv način) in da ga otroci njuno potrebujejo, da se počutijo varne. Otrok mora vedet, približno kdaj ga kaj čaka in kaj ga čaka. Moje mnenje.

Zato so si naši dnevi trenutno zelo podobni, so pa mirni in nadvse nenaporni. Zjutraj smo zgodaj auf, šefe gre ob šestih od doma, mi pa …  Lahko povem na ure … Vstanemo, najprej previjem in nafutram sineta, punca pije mleko, potem jima od pol sedmih do sedmih dovolim gledat risanko. Medtem rihtam sebe, da ne skačem celo dopoldne naokol neokusno naga, spijem kofi in počvekam z mami. Ob sedmih zrihtam Bižiko. Potem ona ponavadi že kaj riše, tamali se igra na tleh, jst pa zajtrkujem. Po fruštku si greva skupaj umivat zobe in se mičkeno lišpat. Je le punca, ane. Sine leži poleg naju v stolčku in se nama smeje. Po mojem si misli – avši. Do osmih se igramo, rišemo in podobno, potem gre dojenček za pol urce spat. Medtem naredim zajtrk nama (jst zdaj jem že drugič!). Od pol devetih do desetih pospravljamo, obešamo perilo (no, jst ga obešam, onadva se pa bezata na najini postli), pomivamo po tleh,  rišemo z vodenkami, včasih pripravim že kaj za kosilo, krompir, solato, zdele, ko bo toplo, bomo šli ven na kofi, potem nekaj pojesta in ju dam spat. Če je sreča mila, kar se zgodi vsaj 5/7 na teden, spita skupaj in oba dve uri. Vmes imam čas zase … Pijem kofe, blogam, spim, jem, si umijem lase, whatever. Ob dvanajstih začnem pripravljat kosilo, ki ga imava midve ob enih, vmes kaj naredim še tamalemu, ki se počasi vklaplja s kašicami. Potem se spet igramo in čakamo, da se vrne šefe. Ko še on poje, se popoldne za nas začne. Tako hitro mi mine dopoldan, ja. Včasih prav gruntam, kateri dan je, in mimogrede je že četrtek, ko ob pol sedmih zjutraj spet čakamo smetarje, da jim mahamo.

Jup. Rutina. Za marsikoga ubijajoča. Meni pa ni bilo niti en dan žal, da imam oba doma. Zelo sta pridna. In vse zmorem sama. Hecno, kako zdaj kar naprej poslušam, da ja, da lahko meni, k sta tako umirjena in pridna. Ja, res. Lahko mi je. Je pa dejstvo, da je blo treba tud za to neki naredit in se marsičemu odpovedat. Otroci so umirjeni, če so taki tud starši. Jst ju ne trpam v avto in ne ženem v nakupovalni center, men ne spita v avtu in ne visita vsa utrujena iz vozičkov (ok, sinko je še tako majhen, da še spi med vožnjo in v vozičku, prispodoba je bila), jst ju ne pitam z lončki, da mi ni treba kuhat al pa zato, da smo lohk cel dan v pogonu. Ne. Moja otročka spita v posteljicah, jesta, kar skuham, in sta enako dolgočasna kot njuna mama.

Jebat ga. Bližnjic ni. Red pa ostane in neskončno paše. Je treba delat, ja. Priznam, zvečer se kar sesujem v posteljo.

  • Share/Bookmark

Kaj pa če …

Ponedeljek, Marec 21st, 2011

Kaj pa če moji najljubši uhani počrnijo?

  • Share/Bookmark

Nekaj malega o …

Sreda, Marec 16th, 2011

… o babicah in dedkih in babicah in dedkih

Mama sem jst. In zahtevam, da se me upošteva, jebemusunce.

… o obiskih

Ti kar še pridi.

… o jogurtih

V temi imajo drugačen okus.

… o potovanjih

Zunaj je svet, še daleč naprej od Korčule.

… o času

Ugasnit tv in se pogovarjat z otroki. Več zveš in dan je daljši.

… o joških

Komi čakam, še malo, pa si bom spet nabavla mini bikini s košaricami B.

… o prijateljih

Zaupam. Lahko sem srce.

… o svoji družini

Gradim. Živim. You complete me.

… o ostali ljubezni

Moja brata. Brezpogojno za zmeri. Mami, fotr, hvala.

… o avtu

Imam skrito željo, ampak premajhen parkplac.

… o zavistnežih

A boli? A fajn boli?

… o nama

Trenutno sem tako sama.

… o prihodnosti

Vzgajanje. Večje stanovanje. Knjiga. Otrok?

  • Share/Bookmark

en dih

Torek, Marec 8th, 2011

Včasih … Včasih pa res, si rečem, jebemti, od zdej naprej bo vse drugač, prisežem, še bom šla kot takrat blizu tiste hiše na vogalu in si na njej ničesar čuteč olupila členke in si žvižgala zraven.

Tud take stvari se mi motajo po glavi poleg vseh lepih, ko ležim napol budna in skoraj gola na tleh, no ne čisto na tleh, bolj pri tleh, in čakam in pritiskam na tisto eno tipko na šajni novem iphonu, ki osvetli ekranček, čakam in čekiram, koliko je ura, in odštevam minute sladke nočke, ki zdaj še so in potem jih več ni, medtem ko še kar čakam, da bo zunaj prvi sončni žarek švignil mimo in predrl nebo in pičil in se zapičil v tla, tiho v črni beton, ker taisti sončni žarek mi prinese tebe mimo moje nove pritlehne postelje, tebe v d&g đamejka gatah brez flaš(k)e v desno gredoč in s flaš(k)o se vračajoč, dobro jutro mi rekoč. Vsako jutro. Za dobro jutro.

Ahhhh, pa vse to na en dih in še več. Saj ti ne znam razložit, pa če se trudim, neeee, ne znam.

Ureznina na sredincu me peče ko hudič. Tako se je ulilo, da sem prebledela, ampak sem se zbrala, pritisnila sem na rano ranico in ustavila mini curek, nedolžno rdečo kačico. Pametna, nisem dala nanjo vate, robca ali česa prilimajočega se, sem hitro mislila in si gor pritisnila blazinico za v modrc, ki dobro pivna in ne trga cvetočega mesa, ki zacveti. Spomladi.

S kotičkom očesa in švrkom skozi okno sem mu videla direkt na glavo, na tisto njegovo blond glavo, ko je šel spodaj mimo, pa nisem nič reagirala. Pustila sem, totalno prisebna, da me je ‘zapustil’ v narekovajih, nevedoč, da v prvem nadstropju za rjavo zaveso stojim jaz, njegova muza, kar drgetalo je v meni, ko je izginjal, moj prvi veliki odklop, ki me je naučil živeti. Pregrešno preveč(krat).

  • Share/Bookmark

Prilagajanje ali Koliko otrok prenese ena zveza

Torek, Marec 8th, 2011

Kdo se mora prilagodit komu, recimo, če si eden v zvezi želi še enega otroka, drugi pa pravi, da ima dovolj? Ali pa če eden sploh ne bi imel otrok, drugi pa? Ali pa če bi šel en na počitnice športat, drugi pa raziskovat?

Mene močno matra tretji otrok. Samo mene. Je pa tako, da sva imela relativno majhno starostno razliko med prvima dvema in po drugi strani se mi zdi, da bo kmalu končno spet čas malo tudi za naju, za nas, za naša potovanja, vikende, ne da bi bilo treba nonstop preračunavat, kdaj in kaj bomo jedli, kje spali, se previjali itd.

Če pride še en dojenček, se vse skupaj spet podaljša za dve leti. Še dve leti ali trebuha ali dojenja ali plenic. Še dve leti modrcev za dojenje, širokih hlač, mamastih gat, rok, presušenih od vode, in majic, poflekanih od sadnih kašic. Kje je meja, kdaj je pravi čas, da se ustaviš? Je lahko prepozno za partnerja, če se to obdobje preveč vleče? Kolikokrat se šefe še lahko vrne iz službe in dobi za odgovor na ‘kaj je novga’ to, kolkrat sta bila pokakana in kolikokrat sta jedla? In ja, saj si vzameva čas za večerjo, za naju, saj greva, ne govorim o teh kratkih odklopih, ki so nujni. Govorim o kontinuiranem obdobju rutine, ki jo zahteva (zelo) majhen otrok recimo dve leti.

Ne vem. Po eni strani že tako komaj čakam, da bo tudi sine tako velik in samostojen kot je tamala, po drugi strani me pa straši misel, da je tole mogoče zadnji dojenček pri nas, da je za mano zadnja nosečnost. Se zavedam tudi, da bi bila morebitna tretja nosečnost lahko precej zoprna tudi z zdravstvenega vidika: imela sem namreč nosečniški diabetes, za katerega je zdravnica povedala, da bo prihodnjič po vsej verjetnosti bolj resen in v znamenju inzulina od začetka do konca. Sranje.

Potem je tu še starostna razlika. Tretjega otroka bi hotela spet imet čimprej. Ugotavljam, da je tale razlika super, da se da vse relativno lepo sfolgat. Ne bi hotela imet še enega otroka čez recimo tri leta, ne. Že tako bi bilo med prvim in tretjim smrkavčkom vsaj štiri leta. Ne bi hotla imet še enega edinčka čez štiri leta, ko bosta tale dva junaka že rinila proti šoli. Takrat bi rada imela vse že dovolj velike, da bomo lahko v miru kam šli, da jih bodo zanimale približno iste stvari, da se da it povsod brez vozičkov, flašk.

Kaj pa vem. Enkrat je moji mami, ki je bila v podobni dilemi za četrtega otroka, en prijatelj rekel, da so to stvari, za katere nikol ne moreš bit povsem prepričan, da si se prav odločil. Če imaš še enega, če ga nimaš. Oboje ima svoje pluse in minuse.

Koliko dojenčkov pa prenese ena zveza? Mislm, koliko let odrekanja času za naju, neprespanih noči, polne postelje otrok? Ne bi rada, da imava otroka samo zato, ker si ga jst želim, ne bi rada, da bo to en tihi prešr na šefeta, ki je tem dvema odličen fotr, da bo njegova kaplja čez rob, da ‘bo za zmeri šel po cigarete’ in ostal nekje, kjer je mir.

Kaj vem. Razmišljam. Vem, da bi se zorganizirali, in vem, da na koncu bi bilo vse ok. Če je ljubezni za dva, je tudi za tretjega. Nočem pa nekoga silit, to so velike odločitve in velika odgovornost, to ni nakup avta. In medtem ko jst tiho razmišljam, se mi zdi, da šefe pa čist potihom zida še en kabinet v naše novo večje stanovanje. Saj najbrž bo to kabinet za knjige, usnjen kavč in cigare, saj vem.

Nikoli ne reci nikoli.

  • Share/Bookmark

mama

Četrtek, Marec 3rd, 2011

89-71-89

:cool:

  • Share/Bookmark