en dih

Včasih … Včasih pa res, si rečem, jebemti, od zdej naprej bo vse drugač, prisežem, še bom šla kot takrat blizu tiste hiše na vogalu in si na njej ničesar čuteč olupila členke in si žvižgala zraven.

Tud take stvari se mi motajo po glavi poleg vseh lepih, ko ležim napol budna in skoraj gola na tleh, no ne čisto na tleh, bolj pri tleh, in čakam in pritiskam na tisto eno tipko na šajni novem iphonu, ki osvetli ekranček, čakam in čekiram, koliko je ura, in odštevam minute sladke nočke, ki zdaj še so in potem jih več ni, medtem ko še kar čakam, da bo zunaj prvi sončni žarek švignil mimo in predrl nebo in pičil in se zapičil v tla, tiho v črni beton, ker taisti sončni žarek mi prinese tebe mimo moje nove pritlehne postelje, tebe v d&g đamejka gatah brez flaš(k)e v desno gredoč in s flaš(k)o se vračajoč, dobro jutro mi rekoč. Vsako jutro. Za dobro jutro.

Ahhhh, pa vse to na en dih in še več. Saj ti ne znam razložit, pa če se trudim, neeee, ne znam.

Ureznina na sredincu me peče ko hudič. Tako se je ulilo, da sem prebledela, ampak sem se zbrala, pritisnila sem na rano ranico in ustavila mini curek, nedolžno rdečo kačico. Pametna, nisem dala nanjo vate, robca ali česa prilimajočega se, sem hitro mislila in si gor pritisnila blazinico za v modrc, ki dobro pivna in ne trga cvetočega mesa, ki zacveti. Spomladi.

S kotičkom očesa in švrkom skozi okno sem mu videla direkt na glavo, na tisto njegovo blond glavo, ko je šel spodaj mimo, pa nisem nič reagirala. Pustila sem, totalno prisebna, da me je ‘zapustil’ v narekovajih, nevedoč, da v prvem nadstropju za rjavo zaveso stojim jaz, njegova muza, kar drgetalo je v meni, ko je izginjal, moj prvi veliki odklop, ki me je naučil živeti. Pregrešno preveč(krat).

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “en dih”

  1. coldhardbitch komentira:

    ej … sam jst bi res eno tvojo knjigico. in zdej razmišljam, če nej kliknem na ’submit comment’, ker pod takle kul post se res ne spodobi bedarij pisat. aja. kot že tolkrat napisano: you’re bigger than you think. mislim, tako, figurativno. znaš se dotaknt sebe alneki, zato je tvoje pisanje tolk zapeljivo in rdeče-modro.

  2. sadie007 komentira:

    Hvala, draga zvesta bralka :) zelo lep kompliment si mi dala in jemljem ga z majceno domisljavosti in se mi fajn zdi … Pisem in dajem ven in lazje zivim – navadna sebicnost, se bojim … Besos

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.