Prilagajanje ali Koliko otrok prenese ena zveza

Kdo se mora prilagodit komu, recimo, če si eden v zvezi želi še enega otroka, drugi pa pravi, da ima dovolj? Ali pa če eden sploh ne bi imel otrok, drugi pa? Ali pa če bi šel en na počitnice športat, drugi pa raziskovat?

Mene močno matra tretji otrok. Samo mene. Je pa tako, da sva imela relativno majhno starostno razliko med prvima dvema in po drugi strani se mi zdi, da bo kmalu končno spet čas malo tudi za naju, za nas, za naša potovanja, vikende, ne da bi bilo treba nonstop preračunavat, kdaj in kaj bomo jedli, kje spali, se previjali itd.

Če pride še en dojenček, se vse skupaj spet podaljša za dve leti. Še dve leti ali trebuha ali dojenja ali plenic. Še dve leti modrcev za dojenje, širokih hlač, mamastih gat, rok, presušenih od vode, in majic, poflekanih od sadnih kašic. Kje je meja, kdaj je pravi čas, da se ustaviš? Je lahko prepozno za partnerja, če se to obdobje preveč vleče? Kolikokrat se šefe še lahko vrne iz službe in dobi za odgovor na ‘kaj je novga’ to, kolkrat sta bila pokakana in kolikokrat sta jedla? In ja, saj si vzameva čas za večerjo, za naju, saj greva, ne govorim o teh kratkih odklopih, ki so nujni. Govorim o kontinuiranem obdobju rutine, ki jo zahteva (zelo) majhen otrok recimo dve leti.

Ne vem. Po eni strani že tako komaj čakam, da bo tudi sine tako velik in samostojen kot je tamala, po drugi strani me pa straši misel, da je tole mogoče zadnji dojenček pri nas, da je za mano zadnja nosečnost. Se zavedam tudi, da bi bila morebitna tretja nosečnost lahko precej zoprna tudi z zdravstvenega vidika: imela sem namreč nosečniški diabetes, za katerega je zdravnica povedala, da bo prihodnjič po vsej verjetnosti bolj resen in v znamenju inzulina od začetka do konca. Sranje.

Potem je tu še starostna razlika. Tretjega otroka bi hotela spet imet čimprej. Ugotavljam, da je tale razlika super, da se da vse relativno lepo sfolgat. Ne bi hotela imet še enega otroka čez recimo tri leta, ne. Že tako bi bilo med prvim in tretjim smrkavčkom vsaj štiri leta. Ne bi hotla imet še enega edinčka čez štiri leta, ko bosta tale dva junaka že rinila proti šoli. Takrat bi rada imela vse že dovolj velike, da bomo lahko v miru kam šli, da jih bodo zanimale približno iste stvari, da se da it povsod brez vozičkov, flašk.

Kaj pa vem. Enkrat je moji mami, ki je bila v podobni dilemi za četrtega otroka, en prijatelj rekel, da so to stvari, za katere nikol ne moreš bit povsem prepričan, da si se prav odločil. Če imaš še enega, če ga nimaš. Oboje ima svoje pluse in minuse.

Koliko dojenčkov pa prenese ena zveza? Mislm, koliko let odrekanja času za naju, neprespanih noči, polne postelje otrok? Ne bi rada, da imava otroka samo zato, ker si ga jst želim, ne bi rada, da bo to en tihi prešr na šefeta, ki je tem dvema odličen fotr, da bo njegova kaplja čez rob, da ‘bo za zmeri šel po cigarete’ in ostal nekje, kjer je mir.

Kaj vem. Razmišljam. Vem, da bi se zorganizirali, in vem, da na koncu bi bilo vse ok. Če je ljubezni za dva, je tudi za tretjega. Nočem pa nekoga silit, to so velike odločitve in velika odgovornost, to ni nakup avta. In medtem ko jst tiho razmišljam, se mi zdi, da šefe pa čist potihom zida še en kabinet v naše novo večje stanovanje. Saj najbrž bo to kabinet za knjige, usnjen kavč in cigare, saj vem.

Nikoli ne reci nikoli.

  • Share/Bookmark

10 odgovorov to “Prilagajanje ali Koliko otrok prenese ena zveza”

  1. koruza komentira:

    Moja mama je odlično hendlala tri otroke. Jst sm 100%, da lahko ti to nardiš že za zajtrk! :)

  2. sadie007 komentira:

    sej mene ni strah imet treh otrok … mene je strah, da bo to obdobje mičkenih predolgo trajalo za naju …

  3. Dajana komentira:

    Imeti enega otroka za drugim je strašno naporno. Sploh več otrok skupaj. Jaz nisem imela nobene pomoči. Mož je delal zunaj mesta… Dva majhna otroka, skoraj dojenčka…Za znoret naporno je bilo, dokler nista začela hodit v vrtec (dve leti). Moja Tamaučka sta bila kot dvojčka. Po drugi strani pa… zdaj, ko hodita v šolo ni nobenega dela z njima. Nič! Vse naredita en z drugim, gresta drug z drugim ven, skrbita en za drugega, Tamaučica uči bratca čitat (to sem delala tudi jaz s svojo sestro – moja mama ni imela nobenega dela z nama!).

    Moraš pa striktno ločiti otroke od dragega, ker potem lahko živita samo še za otroke. Se pravi… ne smeta živeti samo za otroke… včasih si morata vzeti solo pavzo, pustiti otroke pri babici… če se da. Ko je več otrok in so zelo majhni, še ne znajo lulat v pleničke in še ne hodijo je za znoret naporno in takrat se ponavadi starši začnejo kregat, ker očitajo drug drugemu, da ne znajo otroke vzgajat.

    Kakorkoli. Če hočeš še enega otroka, ga imej. ;) Če hočez zdaj, potem zdaj… če ne počakaj eno leto. Pa saj si še mlada! In potem še četrega. Zakaj pa ne? Saj imaš vse pogoje. ;) V redu moža, sorodnike, ki pomagajo.

    Potem, ko bodo taveliki šli v vrtec (nujno jih moraš dat, če bodo trije, ali že zdaj, ker se ti lahko strga od napora… na koncu koncev – nismo ženske samo stroj za rojevanje!).

    Jaz sem si najbolj od vsega želela otrok. Na žalost sem imela z očeti bolj malo sreče. :cry:

    Ti pa imaš “vse”. Torej… pogum. ;)

    Pri moji mami je bilo šest otrok, pri očetu osem. Sem se pogovarjala s staro mamo, če je bilo naporno, zaradi otrok… so se rojevali vsako leto. Je rekla… sploh se ne spomnim. Otroci so skrbeli eden za drugega, pomagali na kmetiji, pomagali doma… in imeli prečudovito otroštvo, ker so imeli družbo! ;)

    Meni se edinci smilijo. Še moja Tavelika se mi “smili”, ker je pač šest let starejša od tamalih dveh in je bila vedno “sama”. No… ona si je pač našla prijateljice. Večkrat je katera pri njej prespala ali ona pri njih… Tako, da…

    Srečno!*

  4. Dajana komentira:

    …še ne znajo lulat v pleničke… še ne znajo lulat brez pleničke sem mislila, seveda… :roll:

  5. Sunshine komentira:

    Znane dileme. Le da se mi zdi, da se pri nama ustavlja že pri razliki med 1 in 2. Okej, malo drugače že je. Jaz bi drugega kmalu (well, lahko že zdaj), on kasneje. Točno zaradi vpliva tega obdobja mičkenih na zvezo. :(

    Btw, a je bil v drugi nosečnosti diabetes dosti hujši kot v prvi? Si zvozila “samo” z dieto? Jaz sem že prvič imela na 50 g OGTT mejne vrednosti višje, kot so predvidene za 100 g, tako da sem imela sladkor res visok, sem pa uspela sfolgati samo z dieto. Ampak roko na srce, vsako kosilo mi je vzelo več kot 1 uro, da sem naseckala vso tisto zelenjavo, vse tehtala, merila, tuhtala kaj imam sploh na voljo… Well, samo da se je dobro izteklo, pa je bilo vredno. ;) P.S. A ti kaj “grozijo”, da po tretji rundi nosečniške sladkorne baje zadeva zna trajno ostati v obliki navadne sladkorne?

  6. sadie007 komentira:

    Dajana: ‘če hočeš še enega otroka, ga imej’ – glih kle je problem, ker moj jih ne bi več imel … pa ne bi rada nečesa izsilila, pa da bo potem to krivo, če predolgo ne bo časa za naju in bova midva trpela …

    Sunshine: kar se diabetesa tiče, sem imela prvič samo sum na diabetes, drugič pa povišano vrednost na 50-grameskem testu … potem sem šla na Polikliniko delat še 100-gramskega, ki je bil tudi povišan … nisem imela tako hude diete, da bi tehtala, sem si pa merila sladkor v krvi 90 minut po obrokih (nisem bila zelo dosledna, enkrat na dan recimo) in sem imela rezultate nekje med 6.8 – 7.3, kadar je bil cuker visok … ne vem, če je v resnici tako, da je diabetes res vsakič slabši (in če se ta lahko prenese v navadno sladkorno), ampak tako so me strašili na diabetološkem … kaj pa vem … mogla bi se pozanimat, ker špikanja vsak dan večkrat pa ne bi prenesla …

  7. tinamenard komentira:

    Poznam te občutke, tud mene je neki časa držalo, da bi imeli še enega, sploh, če bi ratala punčka :-) pa kljub “naporni” nosečnosti obakrat. Pol, ko se vrneš nazaj v službo, ko life zalaufa, pa te stvari mal potlačiš. In mislim, da večja, ko je razlika, težje se odločiš za še. Res pa je, nikoli ne reci nikoli!

  8. akvarij komentira:

    Zelo zelo rada te berem.
    Tako zrelega razmišljanja ne srečaš vsak dan.

  9. tosmjest komentira:

    Auč! Auuučččččč! Auuuuuččččččččč! Kot da sem sama pisala gornji tekst. Pri nama je dilema četrti otrok. Za tri sva bla soglasna, moj ma zdej dost, jest pa potihem upam. Bi. Pa ne bi. Pa bi. Al pa ne. Mogoče.
    Mi je hudo, če pomislim, da sem svoje “oddelala”, pa naj se še tako čudno sliši. Lepo je začutit brce v trebuhu, blazno vznemirljivo je čakat, da to bitjece spoznaš. Pa ko ga stisneš k sebi. Ga opazuješ, ko spi. Dojenčka. Pa gledat, kako raste. Pa kako se mu oblikuje osebnost.
    Ja, je hrepenenje. Skušam se malo skulirat in malo bolj racionalno razmišljat: imam 3 zrdave otroke, kaj če bo s četrtim kaj narobe? Sem pripravljena to sprejet? Kaj, če bo z mano kej narobe? Ena nosečnost za drugo, visok pritisk, žile, … Pa če bi blo oboje ok – rabimo 2 večja avtomobila, pa trebuh mi še po prvem porodu ni uplahnu, pa da bi vsaj enkrat lahko v miru pojedla kosilo, ne da koga futram, pa še več pregledov pri pediatru, zobozdravniku, pa seks na kavču, ker je zakonska postla zasedena z drobižki, pa vseen bi kdaj namest superg obula petke, pa …..
    Sam leta pa tko bežijo in zdej zdej jih ne bom mogla več met, pa mi bo morda žal …
    Tu pa ne znam svetovat. Če ti je v tolažbo, smo tudi drugi z enakimi problemi :-)

  10. NoMercy komentira:

    ker sta malce “pozno” štartala s kotenjem se mi zdi, da je tole tako, kot z dobro hrano, pijačo, … čemerkoli: če malo “zmanjka” je boljši občutek, kot pa, če se človek “prenažre” :D

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.