Prvih pet mesecev moje dopoldanske rutine

Kar se življenja in hendlanja z otroki tiče, sem absolutno za red. Nekateri starši zagovarjajo permisivnost, spontanost in podobne zadeve, pri nas pa ni tako. Trdno verjamem, da red mora bit, pa tudi meni je s tem lažje, glede na to, da imam oba doma. Trdno verjamem tudi, da se da red privzgojit (čisto na lep in nevsiljiv način) in da ga otroci njuno potrebujejo, da se počutijo varne. Otrok mora vedet, približno kdaj ga kaj čaka in kaj ga čaka. Moje mnenje.

Zato so si naši dnevi trenutno zelo podobni, so pa mirni in nadvse nenaporni. Zjutraj smo zgodaj auf, šefe gre ob šestih od doma, mi pa …  Lahko povem na ure … Vstanemo, najprej previjem in nafutram sineta, punca pije mleko, potem jima od pol sedmih do sedmih dovolim gledat risanko. Medtem rihtam sebe, da ne skačem celo dopoldne naokol neokusno naga, spijem kofi in počvekam z mami. Ob sedmih zrihtam Bižiko. Potem ona ponavadi že kaj riše, tamali se igra na tleh, jst pa zajtrkujem. Po fruštku si greva skupaj umivat zobe in se mičkeno lišpat. Je le punca, ane. Sine leži poleg naju v stolčku in se nama smeje. Po mojem si misli – avši. Do osmih se igramo, rišemo in podobno, potem gre dojenček za pol urce spat. Medtem naredim zajtrk nama (jst zdaj jem že drugič!). Od pol devetih do desetih pospravljamo, obešamo perilo (no, jst ga obešam, onadva se pa bezata na najini postli), pomivamo po tleh,  rišemo z vodenkami, včasih pripravim že kaj za kosilo, krompir, solato, zdele, ko bo toplo, bomo šli ven na kofi, potem nekaj pojesta in ju dam spat. Če je sreča mila, kar se zgodi vsaj 5/7 na teden, spita skupaj in oba dve uri. Vmes imam čas zase … Pijem kofe, blogam, spim, jem, si umijem lase, whatever. Ob dvanajstih začnem pripravljat kosilo, ki ga imava midve ob enih, vmes kaj naredim še tamalemu, ki se počasi vklaplja s kašicami. Potem se spet igramo in čakamo, da se vrne šefe. Ko še on poje, se popoldne za nas začne. Tako hitro mi mine dopoldan, ja. Včasih prav gruntam, kateri dan je, in mimogrede je že četrtek, ko ob pol sedmih zjutraj spet čakamo smetarje, da jim mahamo.

Jup. Rutina. Za marsikoga ubijajoča. Meni pa ni bilo niti en dan žal, da imam oba doma. Zelo sta pridna. In vse zmorem sama. Hecno, kako zdaj kar naprej poslušam, da ja, da lahko meni, k sta tako umirjena in pridna. Ja, res. Lahko mi je. Je pa dejstvo, da je blo treba tud za to neki naredit in se marsičemu odpovedat. Otroci so umirjeni, če so taki tud starši. Jst ju ne trpam v avto in ne ženem v nakupovalni center, men ne spita v avtu in ne visita vsa utrujena iz vozičkov (ok, sinko je še tako majhen, da še spi med vožnjo in v vozičku, prispodoba je bila), jst ju ne pitam z lončki, da mi ni treba kuhat al pa zato, da smo lohk cel dan v pogonu. Ne. Moja otročka spita v posteljicah, jesta, kar skuham, in sta enako dolgočasna kot njuna mama.

Jebat ga. Bližnjic ni. Red pa ostane in neskončno paše. Je treba delat, ja. Priznam, zvečer se kar sesujem v posteljo.

  • Share/Bookmark

5 odgovorov to “Prvih pet mesecev moje dopoldanske rutine”

  1. Sunshine komentira:

    Dobra si! Svaka ti čast. In prav pomirjujoče in lepo je brati en tak zapis down-to-earth mame. ;)

  2. chef komentira:

    A smetarji žvižgajo? Aja, takrat si že spodobno oblečena :)

    Moram napisat … jaz sem vidu Bižiko s familijo enkrat v krčmi in to je tako za popizdit priden otrok, da mi je bilo kar nerodno.

  3. maja komentira:

    O, kako luštno se mate pa res fino napisano.
    In se ne bi mogla bolj strinjat s to metodo vzgoje. Pri nas smo imeli enake postopke, čeprav so bli otroci v vrtcu, se je vseeno dalo red držat. Če imajo red in so tudi starši umirjeni, so tudi otroci umirjeni. Če pa starši stalno nekaj konfuzajo okol in je vse bolj nujno kot bit z otrokom, se dogovarjajo in pregovarjajo in jih vlačjo od ene babice do druge, pa vmes mal domov, pa na obisk, pa zvečer še do ne vem kdaj z vozičkom okol kruzajo, namest, da bi jih dali spat, ja ni čudno, da so divji in histerični. Samo to ne moreš dopovedat, takoj slišiš, ja lahko teb, k maš to, pa to, pa to – to je veliko lažje, kot pa se čemu odpovedat. Super si.

  4. jernejcha komentira:

    kot vse doslej tudi tole odlično zapisano :) bravo <3

  5. bibaksenija komentira:

    Yeah!

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.