Materinski dan brez rožice, 2. del

Vedno, ko je beseda o družinicah in otročkih, vedno se nam od čustvenosti kar malo orosijo oči. Sploh ko se otrok rodi. To je velik dogodek. Največji v življenju. Velik je poudarek na lepoti nosečnosti, na čudežnosti rojstva in poroda, na nezemeljski sreči, ki te oblije in objame, ko se tvoja družinica poveča.

Je pa dejstvo, da vse skupaj spremlja en kup ‘obstranskih’ stvari, ki so v realnem življenju zelo daleč od vseh teh idealiziranj ‘najlepšega trenutka na svetu’, posledic, ki žensko fizično zaznamujejo za zmeraj, priprav, ki jo razgalijo do nule, dogodkov, ki te (ok, mogoče so samo hormoni in je naslednja beseda premočna) dobesedno razčlovečijo, nato pa te po treh dneh zavijanja v vato med sotrpinke, nepripravljeno porinejo čez avtomatska vrata ven iz porodnišnice na čist navadno sivo cesto, kjer te čaka novopečeni očka, ves vzhičen in ponosen, ti pa si zjebana, prestrašena in telesno mogoče ‘iznakažena’  in predvsem popolnoma nepripravljena na … samo sebe.

Spremembe, o katerih bom govorila v nadaljevanju, se zgodijo večini žensk, tudi če so Angeline, ne vse vsem, ampak nekaj ’svojih’ bo zagotovo našla vsaka bralka, ki bo slučajno zašla semle. Kar nekaj je tudi mojih, ne bi rada o njih preveč razpredala, da si ne zajebem statusa seksi mame, ampak – verjemite, tudi sama sem rabila čas, da sem se sestavila. Konkreten čas in veliko poguma, da sem se pogledala v ogledalo in ‘en face’ in od spodaj.

1. Nosečnost: slabosti in bruhanje in objemanje skreta noč in dan, bljuvanje žolča, razpackane oči, pekoč požiralnik. Trebuh, velik kot balon, okornost, strije, na ven obrnjen popek, lulika, ki je ne dosežeš več, ogromni joški, hemeroidi, tista temna črta od popka navzdol.

2. Predpriprave na porod: klistir (ko se te lotijo s cevko in litrsko flašo vode, potem pa te postavijo pred wc – bognedaj, da je gužva), britje (z vodo in brez pene, hvalabogu za brazilsko). Aja, pa naj ob tej priliki samo povem, da osebje, s katerim sem sama imela izkušnje v LJ porodnišnici, je izjemno – in strokovno in zelo človeško. Vse pohvale.

Gremo naprej.

3. Porod: spuščanje takih in drugačnih zvokov, epiziotomija (prerezanje), raztrganine, šivanje.

4. Po porodu: enomesečna čišča (krvavenje) in debeli vatasti vložki vsaj en teden, hemeroidi, navali mleka, ko iz joškov kar lije, razlitje krvi in modrice, razvlečena koža na trebuhu, višek kilogramov, še kar strije, divjanje hormonov, ki povzročajo suho sluznico, ki dela seks zoprn, ohlapna vagina, uhajanje urina.

Če naštejem le nekaj najbolj pogostih sitnosti. Meni je ostala recimo tudi popokovna kila, ki se še vedno kaže kot bulica nad popkom, in ki jo bo potrebno po vsej verjetnosti odstraniti operativno.

Skratka, povedati hočem, da tud postati mama ni samo lepo. En kup sprememb te doleti, na katere verjetno ne moreš biti pripravljena. Večino nas. K sreči se marsikaj da odpraviti ali pa vsaj izboljšati. Šivi se zacelijo, hemeroidi izginejo, Keglove vaje delajo čudeže, trebušnjaki tudi, mleko enkrat prej ko slej ugasne. Veliko oz. največ pa naredi razumevajoč partner, ki te spodbuja, ti da čas, da se spet sestaviš – predvsem pa, da se spet najdeš, ki te podpira in pohvali, ko to potrebuješ. Dejstvo je, da materinstvo ni mačji kašelj, od začetka pa do konca (in še čez) je zahteven boj in babe smo trpežne in pogumne borke. In potem na vse hudo še celo pozabimo. Samo čas rabimo. In eno orng ramo za naslonit se.

Mi smo ven iz ta hudga in počasi spet postajam ‘ženska’. Počasi. Telo se je zacelilo v dveh tednih, psiha pa po petih mesecih. Evo me.

  • Share/Bookmark

21 odgovorov to “Materinski dan brez rožice, 2. del”

  1. sedeminpetdeset komentira:

    3.) Če bi se babice zavedale, da zmoremo ženske rodit tut brez tega, da režejo presredek, bi bilo življenje še za en mal boljše.

  2. Chiara komentira:

    Uf, dobro, da je porod že mimo (vsaj prvi, potem pa tega ne smem več brati), ker bi si najbrž premislila ;)
    Šalo na stran… res si tole hudo “črno na belem” napisala… meni se ni zdelo tako hudo, pa sem imela kar veliko teh “stranskih učinkov”. Najlepše pa je, da pravzaprav vse mine in spomniš se samo lepih stvari :)

  3. chef komentira:

    To so tiste stvari, ki jih nihče nobena ne pove. Verjento z razlogom. Mene kar vse mine.

  4. sadie007 komentira:

    57: dobre babice so zakon!

    Chiara: jst mam na porod same ok spomine in sploh ni bilo hudo … hočem samo povedat, česar nobena druga noče … problem sprememb na žensko (in moško) psiho

    šefe: verjamem, da te vse mine … ampak enkrat boš tud to do/pre-živel in vse bo ok … je pa fajn, ane, da te ‘prjatlce’ prej tkole mičken pripravimo, ane :P

  5. Patriš komentira:

    Lahko pa tudi postaneš mama (celo 2x) brez vseh naštetih težav, niti z eno se nisem soočila :D … je pa zato seznam drugačnih težav toliko daljši. Ko pa dobiš malo štručko ali pa že malo večjo štručko v naročje je pa itak vse pozabljeno ;)

  6. sadie007 komentira:

    Pati, srečnica :) ) me smo zadnjič z babami mal debatirale, čist naturalistično z vsemi detajli, pa sem se odločila, da jih zberem v en ljubek šopek :oops:

  7. cyco komentira:

    bemoboga, ni lahka tale nosečniška, res ne…
    Bi pa z veseljem prebral kako vseskup doživljajo (bodoči) očkati, da se malo pripravim.

  8. jernejcha komentira:

    ej sadie, hvala za ta opis! :) naturalističen gor al pa dol – meni osebno je bolje vnaprej vedet za te stvari – kaj nej (lahko, ne nujno) pričakujem, da se na to pripravim, ne pa da imam neke idealistične predstave, pol si pa vržen v to in ne znaš splavat od vsega hudega.
    Sploh tisti zadnji del 2. odstavka … se me je res dotaknil. Ker tele so že zaceli … psiha potrebuje pa dalj časa, in predvsem je fajn (si predstavljam, vem tako še ne), da je partner – oče v oporo.

  9. Sunshine komentira:

    Eno vprašanje (pa po potrebi in/ali želji lahko tudi ignoriraš, če se ti zdi too much…

    Zakaj se je pri tebi psiha sploh rabila celiti? Meni se zdi, da iz tvojega pisanja veje ena silna sreča in navdušenje nad materinstvom, tako da mi ni jasno kaj si imela v mislih. Vem, da je še z enim otročkom precej bolj naporno, a pričakovala bi, da boš z dvema otročkoma pač dvakrat bolj srečna mamica. ;)

  10. sadie007 komentira:

    cyco: bom probala en intervju narest …

  11. sadie007 komentira:

    Jernejcha: ni hudga, sam povedala bi rada, da niso sam rožice … pa ne govorim o otročkih, ampak o tem, da do tja prideš in o posledicah … ni vse samo en lep velik trebuh iz reklame … ;)

  12. sadie007 komentira:

    sunshine: neeeee, ok sem :) ) psiha pa …. treba se je blo sprijaznit s sabo, otrok tokrat nisem imela v mislih … a ves, to, da sem vsa mamasta … da sem futer … o raznih nedamskih priveskih, ki pridejo zraven teh luštnih angelčkov …

  13. oldgirl komentira:

    Bravo :-D Super napisano. Kot vedno.
    Za mene so mali otročki že zgodovina, se pa velikokrat spomnim na celo zgodbo. Ko sem rodila sina, sem bila totalno nepripravljena. Materinska šola in vse to… kot da se s porodom vse konča. Malo morgen! S porodom se šele vse začne. Vse tisto, na kar te ni nihče pripravil. In ja, rama za nasloniti se, ko ti zmanjka “zraka” :-D Ko je prišla še hčerka, pa nisem imela časa, da bi veliko razmišljala :-D
    …in tako me tvoje pisanje vsakič ponese 22 let nazaj v tisti čudoviti čas pleničk, flašk, kahlic, lupčov za lahko noč, risbic za materinski dan…

  14. kalbo komentira:

    Zato pa jest pravim vedno in povsod. Vsa čast ženskam in dobesedno preziram moške, ki so sposobni žensko v takšnih trenutkih pustit na cedilu. V teh trenutkih nam moškim ne ostane drugega, kot da svojo novopečeno mamico podpiramo in ji damo čimvečkrat vedet, da jo imamo radi.
    Moja žena je dala tole skozi trikrat in vsakič sem jo imel še tisočkrat rajši.
    Se spomnim, ko je po prvem porodu fasala hemeroide, pa mi ni upala pokazat. Sem ji lepo rekel, da s tem nimam nobenih težav, ji lepo pogledal in namazal zadnjo plat. Če sem lahko gledal porod, bom pa še hemeroide. Nima nobenih travm zaradi tega in mi tudi ni jasno, zakaj bi jih mel.

    sadie, kar tako naprej, glede na napisano si supermami.

  15. chef komentira:

    Ko sem pred leti izvedel, da je treba tam spodaj rezat, me je skoraj infarkt ruknil. Mogoče bi bilo po svoje bolje, če ne bi vedel. Se mi zdi, da je bila to včasih taka babja skrivnost, potem ste pa počasi sčebljale, hehe.

  16. sedeminpetdeset komentira:

    Najbolj žalostno je, da NI TREBA popolnoma nič rezat, vsaj pr 90% porodov. Ker gre vse samo, normalno in lepo. Rezanje je postalo praksa, odkar je ženska prisiljena ležat, s čimer težje rodi, ker kakaš lažje sede kot leže, drži? Ko bodo ženski pustili, da je ženska in rodi po intuciji (in ko se bodo ženske začele poslušati in se malo bolj uglasile same s sabo), tut rezanja ne bo več. Oziroma ko se bo dovolj žensk zbunlo, da zmorejo rodit same.

  17. kalbo komentira:

    Sicer tukaj ni ne prostor ne čas za tole neumno debato, pa vseeno. Moja žena je rodila trikrat, leže, pa ni bila prerezana, ker je trikrat babica krepko držala presredek, tako da ni res, da režejo kar vsevprek. Poznam pa žensko, ki ni dovolila rezanja, se je pa strgala, kar je pa še desetkrat huje od reza s skalpelom. Toliko o tem.

    @chef:Sej pravim, vsa čast ženskam.

  18. sedeminpetdeset komentira:

    Take primere potem medicina zelo rada uporablja v svoj prid :) Je pa več kot očitno takih babic, ki majo čas za porodnico (nasplošno je itak pomanjkanje babic), manj… drugače ne bi rezali skoraj 80% slo porodnic. ker tut strganine so običajne, samo se ponavadi začnejo celit same od sebe, rezanje je treba pa šivat. Ampak ja, mogoče ni bilo mišljeno, da o tem razglabljamo.

  19. kalbo komentira:

    Lahko razglabljava, samo ne tu. Če pa avtorica bloga dovoli debato, se pa z veseljem spustim vanjo.

  20. Sunshine komentira:

    @ Kalbo: Raztrganine prve in druge stopnje se celijo enako ali celo bolje od epiziotomijske rane. Raztrganine tretje in četrte stopnje se pa dejansko celijo dlje in grše, a so na srečo zelo redke.

  21. sadie007 komentira:

    oh, vi kar …

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.