Arhiv za Maj, 2011

(no more) Arachnophobia ali You complete me

Torek, Maj 24th, 2011

Letos mineva četrto leto od tistega nesrečnega poletja, ki je že zdavnaj mimo, nikol pa ne bo čist pozabljeno. Če že ne zarad druzga, zato, ker sem se veliko naučila.

Spoznala sem, da sem v resnici zelo samostojna. Tud čist materialno. Imam stanovanje, službo, avto, en konkreten znesek na banki. Spoznala sem, da me ne rabi bit strah bit sama. Da čist paše. Spoznala sem, kdo so moji prijatelji, ker so mi stali ob strani tud v slabem. Spoznala sem tudi, da je ena velika ljubezen in da če bo preživela, bo samo zato, ker je tako večja od vsega.

Tisto poletje je bilo zelo žalostno. Stresno. Ne nesrečno, sploh ne. Fotr me je prepričal, da moram z dvignjeno glavo skozi vse no matter what, da naj bo karkoli, prosit ne smem in ne smem se pustit ponižat. Težko je bilo, priznam. Me je imelo, da bi jokala in vlekla za rokav. Da bi obljubila vse, cel svet. Pa nisem. Niti enkrat, nikoli. Madonca, kako je bolelo, ko satan. Ampak potem čedalje manj. Vsak mesec manj in zadnji, tretji mesec, že relativno malo. Postajalo mi je vseeno. We’ll always have Vegas, pa … Naj se vrne, če hoče, naj ostane drugje, če hoče. Jasno mi je bilo, da bom preživela. Jasno mi je bilo, da tud jst rabim malo praznosti. Prazno stanovanje, nobene ure. Ždenje in pivo. Čeprav mi je bilo jasno tudi, da rabim bolj kot vse tebe. Ampak ne za vsako ceno.

Bilo je dekadentno poletje. Skoz moje stanovanje se je zvrstilo kar nekaj roknrol partijev in spitih flaš, nagih riti in cigaretov, skajenih ob nemogočih urah žalostnih zgodnjih juter. So bile besede ljudi, ki me imajo radi – nikar ga ne vzemi nazaj. Je bil tudi en fejst fant, ki ga ne bom nikdar pozabila, ki mi je pisal ‘Pusti ga. Pa nikol ne zapusti mene.’ Kmalu bi bilo res tako.

Danes, nekaj let zatem, sem presrečna, da se je vse izteklo tako, kot se je. Najdla sem še eno drugo punco v sebi, eno močno in pogumno babnco, ki verjame vase. Čeprav sem v resnici okrevala dobri dve leti. Takrat pa … Šla sva na najin otok in se zabavala kot da je zadnjič in kot da bo konec sveta. Vse je bilo spet prvič. Tistega tedna ne bom nikoli pozabila. In ko sem slišala ‘Brez tebe ne morem živeti’, sem spoznala, da imava nekaj velikega, večjega kot sem mislila do takrat. In da je bil v resnici najin ‘zadnji’ skupni teden prvi teden v začetku nečesa še bolj trdnega. Še vedno se velikokrat spomnim na vse skupaj, ampak že zdavnaj ne boli več. Moralo bi biti več takih tednov. Človek se/te spet najde.

Par let kasneje … Šefe je odličen foter in dobro se razumeva in neizmerno ga imam rada. Moj najboljši prijatelj je, še vedno. Spoznavam ga v novi luči, spoznavam ga, ko vzgaja, ko se ukvarja z otroki, občudujem, kolk energije ima in ko jih gledam skupaj, se mi vse zdi vredno. Voziva tole najino barko po najboljših močeh in vem, da tako mora bit. Ni ga še enega človeka na tem svetu, ob katerem bi se počutila tako, kot se s tabo. Mi je rekel foter takrat – ga imaš še rada? Ja, oči, imam – sem rekla. Pa veš, da vajino življenje ne bo nikoli plulo po mirnih vodah ljubezenske harmonije? Vem. Ampak drugač ne znam več živet. Harmonija je dolgočasna, midva pa sva roknrol. You complete me.

Imejte se radi. Preizkušnje naj vas naredijo močne. In spoznanje, da zmoreš tudi sam, je neprecenljivo. En velik strah manj. Meni zdaj ostaja samo še strah pred pajki.

  • Share/Bookmark

Sreda, jst pa že utrujena

Sreda, Maj 18th, 2011

Eden tistih dnevov je, ko sem neprespana in izmozgana ko hudič, pa ravno danes mi po doooolgem času ni uspelo dat obeh otročkov naenkrat spat. Pa tako bi se prileglo malo pospat al pa vsaj uležt se. Bom že, še vedno sem. Bom pa kaj napisala, ane.

Prelep vikend je za nami. Šli smo na poroko šefetovega najboljšega prijatla in se imeli fajn. Imela sem tremo, it s tamalimi in kako bo, ampak sta bila zelo pridna. Po dolgih mesecih razvlečenih trenirk sem se zbasala v seksi pajaca in si dala v lase veliko rožo. Smo pa šli prej domov in šefe je šel potem nazaj še malo popraznovat, drugače žal letos še ni šlo.
V nedeljo pa rojstni dan enega izmed Bižikinih nečakov. Madonca, je bilo luštno. Štirje luštni blond fantki in moja dva smrkavčka. Pridni otročki, ki jih je bila polna dnevna soba, torta, razburjenje na malih obrazkih, ker je bilo toliko igrač, v miru spito pivo. Vsega po malem. Ja, taki so zdaj naši ‘žuri’.

Zdaj gremo dalje. Počasi sem se okorajžila in šla z obema ven. Malo je kriza, ker tamala rada hodi in me skos skrbi, kam bo zajadrala, ampak se bom navadila. Hvalabogu za tole našo varuško, ki bo šla kdaj z nami, za čez poletje se bom pa tudi zmenila, da ju bo oba vzela kakšen dan za par urc, da se malo navadijo, meni bo pa tudi dobro delo malo prostega časa za šoping al pa kakšen obisk. Tamali zdaj že šalta na hrano, počasi opuščamo joške, edino ponoči je še kriza. Skos se zbuja, premetava, cvili. Niti ni lačen, ampak tako nemirno spi in ko se zaplete v odejco ali svojo mucico, se razjezi in začne sitnarit. Posledično nisem spala v kosu dve uri že celo večnost. Imam podočnjake, kakšen dan se že zbudim sitna, pa se potem trudim sestavit se, kakšen dan sem boljše. Spat hodim s kurami, pogrešam miren večerni čvek s šefetom, pa ne gre. Spat grem in ugasnem, preden rečem britva. Tolk o meni kot o zabavni ženi. :( Včeraj je bilo zvečer treba še Bižiko prav basat spat. Še nikoli se ni zgodilo, da bi iz postelje prišla nazaj v dnevno. In je. Štirikrat!

Malo tudi že delamo plane za poletje in gruntamo, kam bi šli. Radi bi bazen, apartma, da se da kaj na hitro skuhat in da imamo dve ločeni spalnici. Rada bi fajn plažo, ker tamali se že orng plazi. Rada bi tud mivko za potičke in kanglice in lopatko. Rada bi lep balkon ali teraso. Sej vem, preveč želja, pa eno sranje od ponudb. Komaj čakam – in upam, da se drugo le to res odpravimo Grčijo. Ali pa Španijo, Kanarske in kaj podobnega. Za svoj denar vsaj kaj dobiš, hrana je itak odlična, plaže pa tud. Potrudijo se, znajo se it turizem in prijazni so do otrok. Tako kot smučarija v Avstriji ali Italiji. Čist neki druzga kot pri nas. No, pa ne bom jadala.

Zdravi smo, kar solidno se rihtamo. Seveda tud pri nas ne gre brez cufanja za igrače, brez trme, brez pregovarjanja, ko je to najmanj primerno. Včasih se prav zabremzam, da orng ne zaropotam. Včasih tud kej zagrozim in se sama sebi zdim prav smešna. Recimo: če ne boš pridna, bom hiško zapakirala nazaj v škatlo in jo bo poštar odnesel nazaj. Jao, kaj se je izcimilo iz mene. Ena huda mama. Hahaha :)

Nestrpno čakam poletja, ko bova šla mogoče končno že lahko sama na kakšno večerjo, mojo najljubšo oštarijo so ravno lepo prenovili. Rada bi … Rada bi enkrat spet v miru spila pivce in rekla, da imam rada. Kmalu.

… no medtem je pa tamali tudi zaspal in sem šla še jst oddremat eno kitico …

  • Share/Bookmark

Parva scintilla saepe magnam flamam excitat

Sobota, Maj 14th, 2011

A se kaj veselite/bojite moje knjige, ko bo? :cool:

  • Share/Bookmark

petek trinajsti

Petek, Maj 13th, 2011

Kakšen dan si želim, da bi bila ene par ur sama doma, da bi lahko ležala nepremično na hrbtu sredi dnevne sobe, poslušala Every rose has its thorn v nedogled in samo bila malo sama.

  • Share/Bookmark

Prenova

Ponedeljek, Maj 9th, 2011

Konec meseca nas čaka še prenova kopalnice. Kuhinjo smo že malo osvežili, zamenjali travo na terasi. Neki tazga si želim, čeprav me je že zdaj groza bit en teden brez (čeprav en teden pri teh majstrih je hitro dva …), se hodit domov k tastarim tuširat in te zadeve. Najhujš je, če si brez kopalnice – vsaj wc menda bo, ampak sem pripravljena mal zobe stisnit in v poletje zakorakat z walk-in tušem. :cool:

  • Share/Bookmark

… in Shakespeare in te zadeve

Sobota, Maj 7th, 2011

“Vse bo, samo nas ne bo.” Ali “Nič ne bo, samo mi bomo.”

To je zdaj vprašanje.

  • Share/Bookmark

Solo

Petek, Maj 6th, 2011

Otročka sta zaspala, šefe je šel na pivo, jst pa gruntam, kam je šla tista punca, ki je hotla nekoč bit literarna in dramska kritičarka. Za prve osnutke sem bila celo pohvaljena. Sem bila ja. Punca, ki je požrla en kup knjig, ure presedela v teatru, ki smo ga primerjalci dopoldne imeli zastonj, ki je verjela, da … Kaj pa vem, kaj vse. Sem pa bila tisto jaz.

Končno je tišina, tamala itak že lep čas spi celo noč, sineta pa zadnje cajte nekaj muči in se zbuja na eno uro. Zjutraj sem pogosto utrujena, se pa vseeno trudim vsak dan sproti za dobro jutro oblečt tud svoj nasmeh, ki ga pustim čez noč viset čez en tak zmahan stol, že zarad hčerkice, ki se zbudi dobre volje in jo od mene tud pričakuje. Ob šestih ali pa še prej. Sine zjutraj rad pospi, jasno, on ima manjko. Jao jao.

Sem si mislila odpret pivo, pa ga ne upam, da ne bom preveč ropotala. Sem se hotla usest na teraso in enga srknit, enga prižgat in malo gledat zvezde, pa se bojim, da ne bom slišala, ker bejbifon je samo en, sobi pa dve … Nič ne bo iz romantičnega solo večera, zlezla bom pod kovter – prav po mamasto in v belih gatah in with one eye open čakala, kako kratka noč bo spet. Upam, da mi uspe nabrat vsaj tri ure. Ne v kosu, nisem tako požrešna.

Še malo, še malo, pa bomo ven iz ta hudga. Zdaj pa spat, če se že ne morem dol dat.

  • Share/Bookmark

zvezdica

Petek, Maj 6th, 2011

Ustnice velik povejo o ljudeh. In tisti s tankimi niso zame.

  • Share/Bookmark

2000

Sreda, Maj 4th, 2011

Sej ne vem, kaj mi je bilo, da sem šla listat en star album, počitnice in žurke iz leta 2000. Ko sva bila tud midva s šefetom še relativno frišna, gledala sem znane obraze s takratnimi fanti in puncami, pare, ki so že zdavnaj razpadli, nekaj veteranov iz naše družbe, ki še kar smo, lastnika apartmaja s Paga, gospoda de Nirota, moja brata in jst, ko smo še skupaj hodili na dopuste, moja skurjena glava, naslonjena na ramo enega izmed njiju, ko se je še znal smejat z mano, pit z mano, mi rečt, da me ima rad in mi povedat stvari, ki jih še zmeri vem samo jst.

In mi je hudo.

  • Share/Bookmark