(no more) Arachnophobia ali You complete me

Letos mineva četrto leto od tistega nesrečnega poletja, ki je že zdavnaj mimo, nikol pa ne bo čist pozabljeno. Če že ne zarad druzga, zato, ker sem se veliko naučila.

Spoznala sem, da sem v resnici zelo samostojna. Tud čist materialno. Imam stanovanje, službo, avto, en konkreten znesek na banki. Spoznala sem, da me ne rabi bit strah bit sama. Da čist paše. Spoznala sem, kdo so moji prijatelji, ker so mi stali ob strani tud v slabem. Spoznala sem tudi, da je ena velika ljubezen in da če bo preživela, bo samo zato, ker je tako večja od vsega.

Tisto poletje je bilo zelo žalostno. Stresno. Ne nesrečno, sploh ne. Fotr me je prepričal, da moram z dvignjeno glavo skozi vse no matter what, da naj bo karkoli, prosit ne smem in ne smem se pustit ponižat. Težko je bilo, priznam. Me je imelo, da bi jokala in vlekla za rokav. Da bi obljubila vse, cel svet. Pa nisem. Niti enkrat, nikoli. Madonca, kako je bolelo, ko satan. Ampak potem čedalje manj. Vsak mesec manj in zadnji, tretji mesec, že relativno malo. Postajalo mi je vseeno. We’ll always have Vegas, pa … Naj se vrne, če hoče, naj ostane drugje, če hoče. Jasno mi je bilo, da bom preživela. Jasno mi je bilo, da tud jst rabim malo praznosti. Prazno stanovanje, nobene ure. Ždenje in pivo. Čeprav mi je bilo jasno tudi, da rabim bolj kot vse tebe. Ampak ne za vsako ceno.

Bilo je dekadentno poletje. Skoz moje stanovanje se je zvrstilo kar nekaj roknrol partijev in spitih flaš, nagih riti in cigaretov, skajenih ob nemogočih urah žalostnih zgodnjih juter. So bile besede ljudi, ki me imajo radi – nikar ga ne vzemi nazaj. Je bil tudi en fejst fant, ki ga ne bom nikdar pozabila, ki mi je pisal ‘Pusti ga. Pa nikol ne zapusti mene.’ Kmalu bi bilo res tako.

Danes, nekaj let zatem, sem presrečna, da se je vse izteklo tako, kot se je. Najdla sem še eno drugo punco v sebi, eno močno in pogumno babnco, ki verjame vase. Čeprav sem v resnici okrevala dobri dve leti. Takrat pa … Šla sva na najin otok in se zabavala kot da je zadnjič in kot da bo konec sveta. Vse je bilo spet prvič. Tistega tedna ne bom nikoli pozabila. In ko sem slišala ‘Brez tebe ne morem živeti’, sem spoznala, da imava nekaj velikega, večjega kot sem mislila do takrat. In da je bil v resnici najin ‘zadnji’ skupni teden prvi teden v začetku nečesa še bolj trdnega. Še vedno se velikokrat spomnim na vse skupaj, ampak že zdavnaj ne boli več. Moralo bi biti več takih tednov. Človek se/te spet najde.

Par let kasneje … Šefe je odličen foter in dobro se razumeva in neizmerno ga imam rada. Moj najboljši prijatelj je, še vedno. Spoznavam ga v novi luči, spoznavam ga, ko vzgaja, ko se ukvarja z otroki, občudujem, kolk energije ima in ko jih gledam skupaj, se mi vse zdi vredno. Voziva tole najino barko po najboljših močeh in vem, da tako mora bit. Ni ga še enega človeka na tem svetu, ob katerem bi se počutila tako, kot se s tabo. Mi je rekel foter takrat – ga imaš še rada? Ja, oči, imam – sem rekla. Pa veš, da vajino življenje ne bo nikoli plulo po mirnih vodah ljubezenske harmonije? Vem. Ampak drugač ne znam več živet. Harmonija je dolgočasna, midva pa sva roknrol. You complete me.

Imejte se radi. Preizkušnje naj vas naredijo močne. In spoznanje, da zmoreš tudi sam, je neprecenljivo. En velik strah manj. Meni zdaj ostaja samo še strah pred pajki.

  • Share/Bookmark

9 odgovorov to “(no more) Arachnophobia ali You complete me”

  1. NoMercy komentira:

    Sadie – kolk si ti “moja” babnica / taka kot ima mene ona doma / -> MKOW :P
    aja … pa “šefetu” tole povej v ksih :) … ko bosta na samem, ker te bo “položil” kot že dolgo ne :D

  2. vihra komentira:

    Hej,
    Zaradi tega posta sem šla prebirat tvoje stare zapise. Kot že nekajkrat, sem ugotovila, da si mojstrica opisovanja in priklicovanja zgodb o odnosih sedanjosti s preteklostjo, mojstrica komunikacije med različinimi časi. Morda tudi zaradi nenehnega lastnega soočanja s strahom pred minevanjem trenutka. Hvala za tole desko, s katere sem lahko odskočila v svoje spomine, zato, da sem iz naftalina izvlekla občutke, ki me delaj živo!

  3. sakara komentira:

    Sem brala tvoje zapise pred štirimi leti in mi je zato še bolj toplo danes brat o tvojih dveh otročkih, njuni vzgoji, o tem, kakšna mama si, pa o ljubezni, vsakdanjih tegobicah itd. Zlezeš pod kožo. In tale zadnji zapis odpre oči in zbistri pogled. Lepo se imejte! :)

  4. sadie007 komentira:

    hvala vsem :) moj navdih so moja družina, moje življenje, vsakdanje lepe stvari pa tud grde, ki pač pridejo zraven … poseben navdih pa s svojo neizmerno energijo tud Eirene … in to bo enkrat moja knjiga :)

  5. jernejcha komentira:

    ah sadie <3 ta zapis je spet prišel v moje življenje ob ravno pravem času, kot že toliko drugih tvojih :) hvala …

  6. sadie007 komentira:

    hvala ;)

  7. jasen komentira:

    You are complete. ;-)

  8. herr doktor komentira:

    vesel in ponosen na tebe! besede izpred 4 let, če se jih še spomniš, zdaj dobivajo ves svoj pravi pomen.

    “I hope you will go out and let stories happen to you, and that you will work them, water them with your blood and tears and laughter till they bloom, till you yourself burst into bloom.” (Clarissa Pinkola Estes)

  9. sadie007 komentira:

    jasen: i think i am now :)

    doktor: ti si en tak moder prjatu in zmeri te poslušam in zmeri se vse izkaže za resnico … sooner or later … hvala, ker si :*

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.