Zadnji trije tedni moje porodniške so tu. Deset dni jih bomo še preživeli na morju, ostalo je čas za uvajanje pri varuški. Prehitro je šlo. In bilo je lepo. In še bo. Ampak treba je it delat, mičken spet pokukat v svet odraslih. Se tud veselim, ja.
Danes je dan, ko ima rok za drugega sineta moja ljuba B., mali pa očitno zamuja. In jeseni se poroči najboljša prijateljica, na katere poroko pa žal ne bomo šli, ker bo mičken preveč ekstravagance za družinice. Me je malo stisnilo v grlu in pri srcu, ampak sva zvozili brez zamere, tako pač je, taka leta, tako obdobje, je pa prav in jo podpiram – poročni dan mora bit samo njun in tak, kot si ga želita, ne glede na to, če nas ne bo zraven. V mislih sem itak vedno z njo in to šteje, a ne?
Poslavljam se od obdobja v svojem življenju, v našem življenju, ki ga ne bo več nazaj. Otročki rastejo in rada ju gledam. Mami pravi, da je tamala čist po meni. Samosvoja in raušljasta in neomejeno očijeva lubitza. Sine je izrezan ata, modrook in nežen, se pa mene drži okol gležnja.
Sobotno popoldne je bilo po dolgem cajtu preživeto v družbi ljudi, zarad katerih sem, kakršna sem. Ful sta spešl v mojem srčku, lepotica in zver. Hvala za per. Pa za navdih, itak. Spomnila sta me, da moram več pisat in se manj obremenjevat s tem, kaj bodo rekli ljudje brez svojega lajfa. Ki kukajo sem, da se jim kaj zgodi. Madonca, enim je res lahko, en klik, pa je že akcija. Jst se moram bolj potrudit.
Ja. Ha!
p.s.: No, pa ga imamo, Nejca. En dan za telim zapisom. Čestitke!